Tokrat nihče ni govoril o „Bogu, ki navija za Slovenijo“. Tudi ponesrečni predložki, ki so končali v mreži, zdrsi branilcev ali goli s sredine igrišča spadajo v neko drugo – pravljico. Razlika je očitna: če se je „zlata generacija“ slovenskega nogometa do uvrstitve na dve veliki tekmovanji dokopala (tudi) ob zvrhani meri „čudežev“, „prvih golov v 57 nastopih“, enajstmetrovkah in prostih strelih v zadnjih minutah, se moštvo Matjaža Keka na svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki prebija ob strogem upoštevanju vseh nogometnih zakonitosti. V njihovih šestih zmagah ni nobene transcendence, višjih sil ali znamenj, le garanje in kvaliteta moštva, ki je do zrelosti in hierarhije potrebovalo okrog 20 tekem.
Zmaga nad Slovaško, ki še zdaleč ni tako slaba, kot smo jo videli včeraj, je bržčas največja zmaga slovenske nogometne reprezentance v njeni zgodovini v gosteh. Ob bok ji lahko postavimo le tekmo v Švici v kvalifikacijah za SP 2002 na Daljnem vzhodu, a pozor na razliko: čeprav so naši v obeh tekmah vedeli, da so prišli po zmago, je obračun v Baslu vendarle odločila – na takšni ravni – redko videna napaka švicarskega branilca Henchoza. V Bratislavi je Slovenija delovala mogočno – kot nogometna velesila, ki je od prve sekunde tekme na igrišču postavila svoja pravila. In še: tekmo je včeraj dobila ne glede na to, da je bil njen najslabši mož na igrišču vratar Handanovič.
Če so bile glavne odlike Zahovičeve generacije „jugo“-predrznost, taktična zrelost, suverena zadnja linija, optimalna razdelitev vlog in dodana vrednost v obliki „številke 10“, Novakovič & soigralci izstopajo po (pametnem) teku, vztrajnosti, hladnokrvnosti in učinkovitosti – za slednjo je najbolj zaslužen prav vodja te generacije, daleč najboljši napadalec v samostojni Sloveniji, ki je ekipo v dneh pred tekmo ustrezno „napumpal“ tudi s sago o sporu s svojim klubom, nemškim 1. FC Koelnom. Če bi Milivoja v sedanji obliki leta 2000 imel na voljo tudi Katanec, ki si je moral ves čas „izmišljati“ napadalce, bi Slovenija zagotovo videla četrtfinale Eura 2000 v Beneluksu.
Če je kdo v navalu evforije že omenjal slovensko nogometno šolo, iz katere naj bi izhajali sedanji reprezentanti (Zahovič & co. So se pač prekalili še na jugo-igriščih), naj sede v zadnjo klop. Novakoviča ni „ustvaril“ nihče, ampak se je naredil sam; po tem, ko so pred skoraj desetimi leti „strokovnjaki“ tedanje Olimpije ocenili, da za igranje nogometa nima primerne telesne konstitucije, zato se je odpravil na trnovo pot dokazovanja v tujino. Tudi Kek – bolje rečeno njegov taktični „jaz“ in pravi „mastermind“ nove slovenske nogometne zgodbe Milan Miklavič – je za to, da je Novakoviča „prepoznal“ kot igralca, ki mu mora podrediti moštvo, potreboval okrog deset tekem. Kot naravnega vodjo napada je najprej videl večnega zasavskega upa Klemna Lavriča.
Kaj je torej poleg skupine, v kateri ni izrazitega favorita (nosilec Češka je v fazi generacijske menjave), skandinavske ali zahodne reprezentance, tandema Novakovič-Handanovič in igre z nemškim pridihom ključno pri novi nogometni revoluciji? Sam bi ne glede na prebliske Valterja Birse, zrelost Boštjana Cesarja, fanatičnost Zlatka Dediča ali tekaške sposobnosti Andraža Kirma stavil na Roberta Korena: z njim smo – po neuspešnih eksperimentih z Mirnesom Šišičem in Amerjem Jukanom – dobili „pavlina“, igralca, ki je povezal niti igre. Fant iz Radelj ob Dravi je na vrhuncu (reprezentančne) kariere, v kateri je igral že na vsaj štirih igralnih položajih, vendarle našel svojo vlogo kot slovenska različica Paula Scholesa.
Če ne bi bilo taktičnih zablod na Severnem Irskem, bi Slovenija danes zelo verjetno že slavila uvrstitev na SP. Kljub temu ji ta po moji oceni ne bo ušel – Slovaki so pač reprezentanca, ki pod pritiskom ne more zmagovati, Poljaki z novim trenerjem (!) pa bodo igrali tudi za četrto mesto, ki jim omogoča lažji žreb v naslednjih kvalifikacijah.
Marko Šuler: ”V slačilnici nas je obiskal predsednik vlade Borut Pahor. Dejal je, da se bo namazal s črno kremo, če se uvrstimo na svetovno prvenstvo. Držali ga bomo za besedo.”
http://dnevnik.si/sport/nogomet/1042305987
Na, pa bo tudi ta lepo zagorel.
heh,
morda bi pa tudi Borut Pahor rad prejel Nobelovo nagrado za mir.
Zmaga nogometne reprezentance, ki daje upanje na uvrstitev na SP v JAR (morda neposredno, morda v dodatnih kvalifikacijah), je za več kot 24 ur postavila v drugi plan številne vsakodnevne probleme in resne debate o gospodarskih in političnih problemih. Novinarska peresa sicer kar tekmujejo v izvirnosti poročanja o tem uspehu. Med ljudmi je čutiti veselje in radost. Tudi ponos. Biti Slovenec. Danes in tu.
Menim, da so se včeraj nogometaši izkazali predvsem na psihološki ravni. Te trdnosti in prepričanosti vase in moč ekipe v takšni meri doslej v tej ekipi še nismo videli. Gotovo je pomembno tehnično znanje, uigranost taktičnih zamisli, akcij, podaj, razporeditev moči na igrišču, kondicija, itd: a je enako pomembna psihološka trdnost in prepričanost v uspeh. Ja, garati je treba. In verjeti. Neomajno verjeti. V bistvu gre za isto logiko na vseh področjih. Če zmoremo Slovenci v nogometu, morda nam uspe še na kakšnem, doslej ne tako “našem področju”.