Koliko kdo dobi, koliko komu pripada, kdo dobi preveč, kdo premalo. Samo o delitvi se prerekamo. Samo plače so pomembne, ni pa slišati, da bi kdo vprašal, koliko in kaj sploh ustvarimo, ali ne delimo več, kot imamo. Najprej je namreč treba ustvariti, da lahko deliš. V Sloveniji vedenje o tem glede na razprave in prepire očitno ni posebej razširjeno. Je pa prepričanje, da “sem jaz” premalo plačan in neskončni optimizem politike, da bo “nekako šlo“, ki ga izpričuje tudi predlog naslednjega proračuna.
Kdor ustvari manj, kot porabi, si mora razliko izposoditi, živeti na up. Slovenska podjetja, gospodinjstva in država so si v zadnjih letih izposojali veliko. Ekonomist Jože Mencinger je že večkrat povedal, da so “krediti bank podjetjem in prebivalstvu rasli po 30 odstotkov letno, medtem ko so agregati, ki naj bi jih podpirali, rasli trikrat počasneje”.
Do leta 2005 so bila posojila enaka depozitom, konec lanskega leta pa so bila že za 60 odstotkov višja. Ker banke za posojanje niso več imele svojega denarja, so se zadolževale v tujini. Tako se je neto zadolženost Slovenije (države, bank, podjetij in prebivalstva) z nič v letu 2005 do konca lanskega leta povečala na 9,5 milijarde evrov, opozarja Mencinger. Bruto zunanji dolg, vključno z vsemi obveznostmi, podedovanimi iz nekdanje Jugoslavije, je po njegovih podatkih še konec leta 2004 znašal 15,3 milijarde evrov, v naslednjih treh letih se je več kot podvojil na 34,3 milijarde evrov, lani pa je že presegel 37 milijard evrov.
Hitro rastoči primanjkljaj v plačilni bilanci nas po Mencingerjevih besedah ne opozarja le na prekomerno domačo porabo, pač pa tudi na nezadostno domačo produkcijo. V Sloveniji porabimo bistveno več, kot smo sposobni ustvariti. Živimo na veliki nogi, prek svojih zmožnosti. Tega seveda ne bi mogli početi, če se ne bi hkrati rekordno zadolževali.
Ta dolg bo treba vrniti – decembra bo vlada iz Bruslja predvidoma dobila priporočila, kdaj in v kolikšnem času bo morala proračunski primanjkljaj spraviti pod 3 odstotke BDP, torej trošenje prilagoditi tistemu, kar ima oziroma lahko dobi. Ta znesek pa bo moral vsebovati denar za vrnitev posojil, dovolj pa bo moralo ostati še za sprotno financiranje šolstva, zdravstva, javne uprave, policije, skratka za delovanje države. Časi življenja na veliki nogi so mimo, dlje se bomo temu upirali, slabše bo za nas, ne za dejstva.
primanjkljaj v plačilni bilanci? kolikor jst vem plačilna bilanca oziroma katerakoli bilanca po “defaultu” ne more imet primanjkljaja, ker sta leva in desna stran enaki.
Imo je bil mišljen tekoči račun aka current account…
se mi je zdel, da je po vsej verjetnosti mišljen tekoči račun, sam bi pa rad opozoril na to, da se z izrazi plačilna bilanca, tekoči račun PB in podobno v medijih operira kot z sinonimi.
Dve stvari, ki mi padeta na pamet ob hitrem pleletu članka:
1. Zadolževanje v preteklih letih je/bi bilo smiselo, zlasti če so podjetja in gospodinjstva investirala. Dejstvo je namreč, da je denar bi poceni in so se tovrstna dejanja zelo hitro splačala.
2. Mencinger pozablja (ali pa ni omenjeno), da smo Slovenci ogromno investirali v investicjske sklade in druge vrednostne papirje.
In ja, celo strinjam se z njim. Ustvarimo bistveno premalo in zelo malo ljudi v tej državi razmišlja kako ustvarjati. Več ali manj ljudje razmišljajo, kaj bodo še zahtevali v prihodnosti od države ali delodajalca (kar je seveda popolnoma legitimo), pozabljajo pa na to, da morda premalo dajejo.
Recimo, zadnji primer s sodniki. Država je preprosto rekla – masa plač ostaja ista, povišali vam jih bomo in zamanjšali število kadrov. Ko pa vprašamo sodnike, zakaj so takšni zaostanki, pa bomo zelo verjetno dobili odgovor, da so preobremenjeni s stvarmi, katere bi moralo opravljati “pomožno” osebje, da je premalo ljudi in podobno. In tako je domala pri vseh cehih te države.