Zgostitve novic ni mogoče spregledati:
- Amazonova e-knjiga kindle v dneh pred frankfurtskim knjižnim sejmom končno prihaja v Evropo, za Nemčijo tudi s Frankfurter Allgemeine Zeitung ‘na krovu’; Amazon namerava s svojo jezikovno-vsebinsko lokalizirano e-knjigo/časopisom (kindle na ameriškem trgu ponuja kakšnih 45 časopisov) osvojiti najmanj sto trgov, za telekomunikacijske partnerje naj bi skrbel AT&T.
- globalni časopisni mogotec Rupert Murdoch bo za testiranje svoje strategije ‘postopnega zaklepanja’ oziroma prehoda na zaračunavanje splošnih informativnih vsebin v spletu uporabil Sunday Times
in ne nazadnje
- za Večerom, ki je že pred časom iz spleta umaknil svojo sobotno prilogo, Delo od danes vsebino aktualne tiskane izdaje v spletu ponuja ‘šele’ od poldneva dalje.
Skupni imenovalec teh novic je (če pustim knjige tukaj ob strani) kajpak iskanje novega (novih?) poslovnega modela za najstarejši industrijski nosilec dnevnih novic papir, za časopisno industrijo skratka. Še najbolj ugledne, velike in globalizirane blagovne znamke zadnja leta izgubljajo tržne deleže in proizvajajo – zadnje leto tudi zaradi splošne gospodarske krize – le še vedno večje izgube (ob nekaj izjemah, kakršne so NZZ, Economist, Spiegel …), tolikšnih in takšnih strukturnih težav industrija ob prihodu radia ali televizije niti približno ni imela.
Mnenja o e-časopisih, torej ‘tradicionalni vsebini in podobi’ na digitalnem nosilcu namesto papirju ter o njihovi ‘izplačljivosti’ so različna. Tudi ocene, ali časopisi z zaračunavanjem vsebin v spletu dobijo več kot izgubijo oglasnih prihodkov zaradi manjšega obiska in posledično cenejših/manj številnih oglasov. Bolj ali manj jasno je le, da je treba ‘nekaj storiti’, pravzaprav delati, četudi nemara zgolj ‘v čakanju’ na tehnologijo, ki je še ni (niti za ‘neopazno’ spletno plačevanje), na nekakšno ‘ubijalsk0 programje’ in/ali ’seksi gadget‘, ki ga bodo uporabniki razgrabili kot, denimo, iPod s pripadajočo glasbeno trgovino.
Na trgih, kakršen je slovenski, pa imajo časopisi ob tem po mojem mnenju še težave zaradi majhnosti trga in hkratne izgube informativnega (oglaševalskega itak) monopola nad ‘zahtevnimi vsebinami’. Da bi bila, recimo za Amazon, Slovenija tržno zanimiva, vsaj v doglednem času, je komaj verjetno, da bi slovenska časopisna industrija (v sodelovanju s knjižno in telekomunikacijskimi operaterji) zmogla vzpostaviti še vedno razmeroma drago ‘infrastrukturo’ in zagotoviti promocijo, ni videti (pa tudi lastnikov nima ‘primernih’).
Na drugi strani ta majhen trg z jezikovno pregrado (in spletno distribucijo vsebin) ni več tako neprodušno zaprt, kot je bil – vse preveč ljudi dovolj obvlada vsaj enega od pomembnih jezikov, da se lahko o nemajhnem delu dnevnega dogajanja informira iz tujih virov, še več jih bo. Kdor hoče brati kaj pametnega o nobelovcih, grških volitvah ali težavah nove nemške koalicije, črnogledosti dr. Dooma ali razlogih za rast cen zlata, novi Oplovi astri ali smrti nogometnega navijača v BiH se lahko najmanj enodnevni zamudi pri (po možnosti slabem) prevajanju izvirnikov mirno odpove. Drugače rečeno, slovenski trg zahtevnejših informativnih vsebin se vse hitreje globalizira (in se bo samo nekaj počasneje v primeru, če bo za Faz ali Economista na e-časopisu ali spletu treba plačati), slovenska industrija pa ‘v izvoz’ ne more.
Res je, navzlic temu ostanejo še ‘tipično lokalne’ vsebine v ‘količini’, ki morda obeta preživetje na povsem ekonomskih temeljih. A tu smo že pri založniških (vsebinsko-konceptualnih) vprašanjih. Če morda na uvoz ‘tehnologije’ in celo kakšnega ‘uporabnega poslovnega modela’ slovenska časopisna industrija še lahko računa, pa njenih specifičnih problemov s content managementom (da ne omenjam izgubljene verodostojnosti, novinarske neprofesionalnosti, ’socialnih’ stroškov produkcije in še česa) zunaj zanesljivo nihče ne bo reševal. Ja, več kot dvomim, da je zaradi ‘zaklenjene’ sobotne priloge Večer kaj ‘na boljšem’ in tudi Delu ‘zakasnela’ spletna izdaja ne bo rešila strukturnih težav.
apropo draga infrastruktura
Upam, da bo Kindle dovolj odprt in bodo lahko Delo/Večer/Dnevnik dobavljali vsebino slovenskim bralcem. Posledično infrastrukture ne bi bilo potrebno vzpostavljati.Še vedno bi delali core business, ki je trženje novic in zgodb. Posledično bi hitreje prišli tam. Podobno kot danes določene novice beremo s pomočjo mobilnika.
apropo draga infrastruktura II.
Upam, da smo danes že dojeli, da je “draga infrastruktura” dejstvo. Da brez vlaganja v le to, ne bo šlo. Tudi tiskarne so (bile) drage, vendar so se izgradile in tudi izjemno sofisticirale. Včeraj tiskarna/knjižnica, danes je to data center. Če temu centru dodaš še spodobne e-bralnike in si že v digitalni dobi. Tukaj je prihodnost, ki je že krepko tlakovana. Samo hoditi je potrebno po tej poti.
apropo vsebina
Kaj trenutno bralec najbolj rabi, je fokus. Vsebin je preveč. Mnogo preveč kot jih lahko prebavi. Dostava vsebin bi morala biti bolj specializirana in manj (bogokletno rečeno) aktualna. Pomembne stvari se ne zgodijo čez noč. Zadnja novica, ni prava novica. Trend je pomembnejši, saj bralec rabi razvoj novice, ne le zadnje fakte. Današnjemo bralcu (knowledge workerju) je potrebno podati znanje, ne neuporabno novico (trač).
apropo vsebina v. tehnologija
Glede na rečeno, bi morala tehnologija (content management) podpirati vsebino tako, da bi bralcu ponudila čimveč različne vsebine o temi, ki ga zanima. Nekaj podobnega kot se trudijo v projektu Wolfram|alpha, le da so podatkovne zbirke zadaj kreirali novinarji in ljudje v njihovih zgodbah.