Evropska komisija je na evropskem sodišču prve stopnje izgubila tožbo, ki sta jo zoper njeno odločbo vložili Poljska in Estonija. Tožba se nanaša na njune nacionalne načrte za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Komisija je leta 2007 zahtevala, da mora Poljska zaradi dvomov o zanesljivosti podatkov število brezplačnih kuponov za izpuste za obdobje 2008-2012 zmanjšati za 26,7 odstotka, Estonija pa zaradi neupoštevanja rezerve za 47,8 odstotka.
Na podlagi direktive o zmanjšanju izpustov morajo države članice evropski komisiji poslati v potrditev nacionalne načrte, v katerih navedejo, koliko brezplačnih kuponov bodo razdelile podjetjem. Poljaki in Estonci se z njeno odločbo o zavrnitvi niso strinjali in so vložili tožbi na evropsko sodišče prve stopnje. To je presodilo, da komisija v direktivi nima podlage za zavrnitev njunih načrtov, zato sta njeni odločbi nični.
Sodišče prve stopnje v bistvu meni, da je Komisija, s tem da je zavrnila nacionalni načrt na osnovi takšnega sklepanja, ki temelji le na izraženih dvomih o zanesljivosti podatkov, ki sta jih uporabili Estonija in Poljska, napačno uporabila pravo.
Komisija odločitev sodišča prve stopnje lahko izpodbija s tožbo na Sodišču evropskih skupnosti. Na komisiji so sodbi sodišča prve stopnje označili kot “izredno razočaranje”, ali se bodo pritožili, pa bodo še preučili. Analitiki pa pravijo, da utegne imeti sodba ne glede na to, ali se bo komisija pritožila in dosegla spremembo odločitve, pomemben vpliv na evropski trg s kuponi, ki za podjetja pomenijo dovoljenje, koliko izpustov smejo brezplačno spustiti v zrak. Podjetja, ki svojo kvoto presežejo, morajo kupone dokupiti od tistih podjetij, ki imajo presežne kupone. Cena za kupone, ki so na voljo na trgu, je po razglasitvi sodbe, padla za okrog 4 odstotke na dobrih 13 evrov.
Težave z izpusti, ker jih podjetja spustijo v zrak preveč toplogrednih plinov, ima tudi Slovenija. Grozi ji, da bo morala plačati 80 milijonov evrov kazni. Hkrati pa ima Slovenija v bruseljskem kohezijskem skladu do leta 2013 na voljo 694 milijonov evrov za povečanje energetske učinkovitosti, ravnanje z odpadki in ravnanje z vodami, in še 34,1 milijona evrov za spodbujanje čistega javnega transporta. To so ukrepi, s katerimi lahko Slovenija svoje izpuste zelo učinkovito zmanjša. Zanje iz Bruslja lahko dobi denar, namesto, da bi ga tja plačevala. Čeprav je že na voljo, zanj se ni treba potegovati z drugimi članicami EU, ga je vseeno treba znati pobrati.
Ali lahko meni neekonomistu nekdo razloži na kakšni osnovi mi lahko sploh trgujemo s takšnimi kuponi? Ne mislim zakonske osnove, ampak takšno splošno moralno, etično …, ki nam dovoljuje, da bomo zanamcem pustili smetišče.