Matej Lahovnik o elektroenergetskih stebrih in lobijih

V Sloveniji imamo dva stebra, ki proizvajata in prodajata električno energijo. To sta HSE in GEN energija. Pričakujem, da bosta na ravni poslovnih funkcij, v okviru pravil konkurence, sodelovala. Če tega sodelovanja ne bo, potem ju bo lastnik, država, združil. Nelogično je, da dva subjekta, ki imata istega lastnika, nista pripravljena sodelovati. Pričakujem, da bo to sodelovanje v kratkem obrodilo sadove, tudi pri financiranju nekaterih investicijskih projektov, ki so pred nami.
/…/
Tudi blok 6. Popolnoma jasno je, da HSE ne more sam financirati bloka 6 v Šoštanju, ki je zelo pomemben, ne samo za Šaleško dolino, ampak tudi za celoten razvoj in stabilnost energetike v Sloveniji. Tako kot je popolnoma jasno, da tudi GEN energija sama ne bo mogla financirati drugega bloka nove jedrske elektrarne, ki ga bomo, upam, dobili nekje okrog leta 2020 ali po njem. Vsi ključni energetski projekti so se vedno zgradili z akumulacijo celotne slovenske energetike in se bodo morali tako graditi tudi v prihodnje.
/…/
V politiki in tudi sicer vsi dobro vedo, da razmišljam s svojo glavo in nimam nobenega črednega nagona, niti strankarskega niti koalicijskega, in še manj pripadam kakršnimkoli lobijem, kot so šaleški in podobno. Še več, pri nekaterih ključnih akterjih tega lobija, ki so že vsa leta v ozadju, ni bilo nikoli velikega navdušenja, da sem jaz postal minister za gospodarstvo. Skupni imenovalec različnih lobijev je vedno denar. Vonj po denarju jih združuje. Naša naloga pa je, da se bodo ti energetski projekti, ki se financirajo iz javnih sredstev, izpeljali s čim manjšimi stroški.

Matej Lahovnik, gospodarski minister, v Delovi Sobotni prilogi

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
vojko, nedelja, 25. april 2010 

Ne razumem argumentov, da mora država ostati večinski lastnik v največji banki. Dokler bo država večinski lastnik, se ne bomo izognili vpletanju politike v gospodarstvo, pa si lahko izmislimo še deset Kasov. Država mora poskrbeti za konkurenčen trg bančnih storitev. Ko je država večinski lastnik, pridemo v situacijo, ko pritiskamo na te družbe, da ravnajo v skladu s poslovnimi interesi kot vse druge zasebne družbe in da so konkurenčne. Hkrati pa se pojavlja očitek, da so v državni lasti in [...]

vojko, nedelja, 13. december 2009 

S socialnimi politikami lahko država intervenira tako kot v začetku 90., je pa tokrat kapaciteta teh politik bistveno manjša kot prej, saj je njihova uporaba povezana z nevarnim poglabljanjem fiskalne krize, pa tudi čas za prodajo telekomov in podobnih virov ni ravno idealen. Državno-menedžerski kapitalizem s konca 90. let je bil po vstopu v EU izpostavljen novemu valu privatizacije/tajkunizacije. Predhodni val si je z vključitvijo delavcev zagotovil prepotrebno podporo, ta, najnovejši, pa je povzročil radikalno delegitimizacijo ne le novih lastnikov [...]

vojko, nedelja, 29. november 2009 

Zgodba Istrabenza ni končana. Kakšna bo rešitev od treh možnosti, ki so na voljo – prostovoljna in prisilna poravnava ter stečaj –, še ni jasno. Petrol je ponudil štiri zelo konkretne predloge in ponudil je varno rešitev. Banke so v tem trenutku od nas zahtevale preveč, saj bi sprejetje teh pogojev preveč ogrozilo varnost poslovanja Petrola, tega pa ne želimo. Pogovori o najboljši rešitvi maksimiziranja premoženja Istrabenza tečejo naprej. Petrol s prostovoljno poravnavo ponuja nekaj pomembnega: prisilna poravnava ali stečaj [...]

vojko, četrtek, 15. julij 2010 

Gospodarska kriza je v celoti razgalila, da naša vlada nima stika z realnostjo. Pravkar odstopljeni gospodarski minister Lahovnik v svojem mandatu ni predstavil projekta, ki bi bil usmerjen v povečanje zunanje konkurenčnosti slovenskih podjetij. Skoraj povsem sta ga povozila razvojni minister Gaspari in finančni minister Križanič. A žal tudi ta dva nista naredila tistega, kar bi morala takoj po svojem nastopu, to pa je omejiti nepotrebno državno porabo. Slovenska vlada se je zaletavala od ene težave do [...]

vojko, nedelja, 4. oktober 2009 

Kot je brez zadržkov izjavil Alan Greenspan, ikona ameriškega finančnega sveta, ni imel pojma o tem, da bi se kriza lahko zgodila. Toda priznanje je zavil v teorijo, da se je pokazala »napaka v modelu, ki definira, kako deluje svet«. Čeprav je bil Greenspan nesporna avtoriteta, ki je pripomogla h glorifikaciji ideje svobodnega trga, je s priznanjem napake v sistemu zanikal vlogo avtoritete. Z zatekanjem k teoriji o napaki v sistemu se je otresel odgovornosti, ki je vezana na avtoriteto. [...]