Mirjana Bobić Mojsilović mi je s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja ostala v meglenem spominu iz Duge in najbrž še kakšne revije tistega časa. Zdi se mi, da ta spomin takrat nadobudni novinarki ni najbolj naklonjen, priročno jo hrani v nekem predalu z njenimi beograjskimi sodobniki, ki so takrat z mladostnim poletom začenjali krušiti kamenčke iz mozaika ‘lika in dela’ Josipa Broza Tita. Verjamem, da ’spontano’ in brez ’skrivnih namenov’ – bili so pač generacija, ki je prišla do besede v času, ko je bilo v desetletja nedotakljive vrednote dovoljeno glasno podvomiti tudi tako. Bilo pa je, še vedno govorim o Srbiji, to tudi uradno zaželeno. Nov vrednostni sistem, nov kult osebnosti se pač ni mogel vzpostaviti brez demontaže prejšnjega, nastal je lahko le kot njegova negacija.
S časovne distance je past, ki je tako čakala na takrat mladi rod srbskih novinarjev (spet, ne verjamem, da jo je ‘nekdo’ izrecno nastavil, ‘nastavila se je’ iz takratnega družbenega vrenja), lahko videti. Tudi, kdor tega morda ni hotel, sploh pa o tem ni utegnil razmisliti, je bil ‘objektivno’ s svojim naskokom na nebo del propagandnega stroja, ki je tekel v ozadju. Drugače rečeno, ‘objektivno’ je koristil tistemu delu ’stare generacije’, ki je imel lastne načrte – bil je instrumentaliziran, ne da bi se tega zavedal.
Odgovor na vprašanje, kako bi bilo v takšnem precepu ‘pametneje’ ravnati , pa tudi s časovne distance ni preprost. Bilo je nekako samoumevno, da je stari red treba zrušiti, a to takrat – čeprav danes vemo, da padec Berlinskega zidu ni bil več daleč – vendarle že samo po sebi ni bilo niti povsem nenevarno niti ni bilo videti, da bo šlo zlahka. Misliti na to, kaj – kajpak, svoboda, demokracija, tržni kapitalizem … – in kako potem, mladost nima časa. Obsojati jo za to, je dvomljivi privilegij moralistov, ki sami nikoli ničesar ne tvegajo.
Ko sem torej bral Dnevnik srbske gospodinje *, zdaj tudi že v slovenščini uspešnico MBM iz leta 2000, sem ga seveda vsaj podzavestno dojemal – ne vrednotil! – skozi svoje razumevanje avtoričine osebne izkušnje. Po drugi strani pa je med tistimi razkošji, ki mi bodo v življenju prihranjena, gotovo to, da bi ravnanje drugih presojal ‘izolirano’, ne da bi se vedno znova vprašal, kaj bi sam naredil, ja, česa bi bil sposoben in zmožen, v njihovem položaju. Bi se izmaknil pozivu ‘nacionalnih trobent’ ali ne? Bi me, kot protagonistko knjige Anđelko, ganilo, ko bi slišal, da me ‘nihče ne sme tepsti’? Bi se mi obrnil želodec, ko bi ‘politično korektni’ znanci s šampanjcem nazdravili natovskemu bombardiranju Srbije? Bi bil, ne nazadnje, sposoben o tem (pustimo tukaj literarni talent ob strani) napisati tako odkritosrčno, duhovito, nemoralizirajočo knjigo?
Kaj si počel v vojni, očka? Čeprav imam v eni od prvih ‘dokumentarnih’ knjig o slovenski osamosvojitvi atestirano svojo ‘a-nacionalno držo’ iz tistega obdobja in čeprav mislim, da v ‘danih okoliščinah’ nisem mogel biti ‘pametnejši’ (četudi morda le zato, ker so bili vsi okrog mene tako hudo navdušeni, da sem pač moral biti ‘drugačen’), odgovorov ne bom tvegal. V Sloveniji je bilo, se mi zdi, bistveno lažje, manj nevarno biti skeptik. Ni pa udobno, še dandanašnji ne. Morda tudi zato niti danes o ‘pravilnosti’ slehernega posameznega dejanja osamosvojitve ni priporočljivo dvomiti, morda zato še danes tisto obdobje (pa ne samo ‘dnevi vojne’) ostaja umetniško nereflektirano, zato pa očitno večni ‘test pravšnjosti’, če je treba, primerno tudi za politično diskvalifikacijo.
Ne vem, kaj lahko Dnevnik srbske gospodinje pove slovenskim generacijam, rojenim ‘dan potem’. Lahko razumejo, kako se otroško, privzgojeno malikovanje Tita, bratstva in enotnosti, komunizma, košarkarske reprezentance …, sprevrže v mladostniški obračun z njimi, kako zlahka je mogoče takšen ‘upor’ zmanipulirati, kako težko je še toliko let kasneje to, da si bil zlorabljen, ogoljufan, prevaran priznati samemu sebi in drugim? In kako neizmerno zapleteno to postane še posebej, če to moraš priznavati kar naprej, če moraš živeti s krivdo, ki v bistvu ni tvoja, a te večina okrog tebe prepričuje, da je tudi tvoja? Lahko dojamejo, da so konflikt, vprašanja in dileme univerzalne in ‘brezčasne’?
Anđelka skozi knjigo izgublja idealistične nacionalno-politične predstave eno za drugo. Nazadnje politika, peterokrake in kokarde, časopisi in televizija izginejo iz njenega življenja. Dovolj ima opravka z njim, s tem, da preživi. Morda se ji zdi, da je poslej nihče več ne bo mogel instrumentalizirati, nobena ideologija prevzeti. Če je tako, potem je to zadnja utvara, ki ji je ostala, utvara, ki ji MBM ni nasedla. Še vedno piše tudi politične kolumne. Ni jih preprosto razumeti, sploh, če si prepričan, da je itak vse jasno in še bolj, da imaš samo ti ‘prav’.
____
* Dnevnik srbske gospodinje, Mirjana Bobić Mojsilović, 2009, Založba Sanje
...
Vojko: Morda tudi zato niti danes o ‘pravilnosti’ slehernega posameznega dejanja osamosvojitve ni priporočljivo dvomiti, morda zato še danes tisto obdobje (pa ne samo ‘dnevi vojne’) ostaja umetniško nereflektirano, zato pa očitno večni ‘test pravšnjosti’, če je treba, primerno tudi za politično diskvalifikacijo.
Zal danes imamo nov “patriotski” test v enostranskem pristopu k Piranskem zalivu, ki iskljucuje Mednarodno sodisce! Sploh ni zazeljeno upostevati stajalisca obe strani v sporu. Tezko je premerjati srbsko upornistvo z nasim poslusnm katolicanstvom.
P.S. Bobicka je fejst bejba