Kino Šiška – Od dva milijona točk navzgor

Duleta sem bil najbolj vesel. Potem Acota. In Boruta. Neugotovljivo neznanska količina let je minila, kar jih nisem videl. Kar pomeni nemara predvsem to, da je veliko več za kot pred mano. Česar – kot sploh najbrž ničesar – ni treba jemati preveč resno. Kar mi je rekel tudi Leon, ki je njega dni stanoval pet nadstropij višje, tja čez pa ni mogel videti. Tam čez, no, tukaj, smo bili v petek zvečer. Igor, ki raziskuje, kdo je odgovoren, da v Katedralo ne bo smelo več ljudi, in Pavel, s katerim sva se strinjala, da poceni pa ta reč niti malo ni bila.

In bili so drugi povabljeni, kajti bila je to predotvoritev zanje. Ker pa protokol ni bil preveč strog, mi je bil tu in tam kdo celo neznan. Kajpak, praviloma je takšen/na moral/a biti tudi občutno mlajši. Fotografov in kamer je bilo toliko, da bi lahko imel vsak etablirano namišljeni urbano-alternativni celebrity svojega, povrhu pa je itak vsak imel s seboj svoja vsaj dva milijona točk. (800 ASA ali 27 DIN, koga to še zanima?) Zgodovina je instant, zmešajte z malo vode in sladkajte po okusu.

Da je Ljubljana dobila svojo katedralo urbane (pol)množične kulture, je morda za mojo generacijo, pustimo zdaj podrobnosti tako o generaciji kot o katedrali, uresničitev nekakšnih davnih sanj. Drugačna in bolj popolna, da ne rečem naravnost razkošna, kot so bile sanje same. Kar pa, se mi zdi, spet pomeni, da so zdaj sanje drugačne in nekje drugje. Ter da je tisto tam v Šiški, na Trgu prekomorskih brigad, nekaj, kar nikoli ne bo moglo biti Mladinski center Šiška, Dom svobode v Šentvidu ali – in to še najmanj – menza v Študentskem naselju ali Disko FV.

Hvala bogu, da ne more in upam, da navzlic temu, ker ne more, tudi ne bo hotelo biti. Čeprav so začeli Pankrti in bo nadaljeval Laibach. Kar je oboje nekako logično, skoraj samoumevno. Ampak kmalu bi rad videl, recimo, Dead Weather.

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odzivi: 2 na “Kino Šiška – Od dva milijona točk navzgor”
  1. ivan je rekel/rekla:

    Ammm, mene zanima, a ni 800 ASA 30 DIN? ;)

  2. vojko je rekel/rekla:

    Heh, Ivan, res je, očitno zmešnjava, ki je ostala v glavi zaradi razvijalskega nategovanja HP5. Hvala za popravek!

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
vojko, sreda, 10. junij 2009 

To ne more biti recenzija. Ne moreš pisati recenzije o knjigi nekoga, ki te je spoznal z Residents. Pri katerem, no, pri njegovi mami, si bil na kosilu, ko nisi imel za burek (kakor se takrat temu ni reklo). Ki si mu izrekel kup neumnosti (in on tebi) in se z njim med pretakanjem iz rezervoarja v rezervoar napil bencina, po katerem se ti je kozlalo ves dan. In da ne bi nadaljeval s tovrstnimi razlogi, je treba omeniti še [...]

vojko, torek, 8. september 2009 

Mirjana Bobić Mojsilović mi je s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja ostala v meglenem spominu iz Duge in najbrž še kakšne revije tistega časa. Zdi se mi, da ta spomin takrat nadobudni novinarki ni najbolj naklonjen, priročno jo hrani v nekem predalu z njenimi beograjskimi sodobniki, ki so takrat z mladostnim poletom začenjali krušiti kamenčke iz mozaika ‘lika in dela’ Josipa Broza Tita. Verjamem, da ’spontano’ in brez ’skrivnih namenov’ – bili so pač generacija, ki je [...]

vojko, četrtek, 7. maj 2009 

Zame je bil to velikanski korak, za Radio Študent neznaten. Še bolj za zgodovino. Več sem imel jaz od RŠ kot RŠ od mene. Nekako zato je bil, med drugim, takrat tam, osmo ali deveto leto. Da tisti, ki smo ‘hoteli nekaj početi’, to počnemo in sproti ugotavljamo, ali to zanima še koga razen nas. To je bil še čas srednjega vala, nečesa, kar bi bilo generaciji optičnih kablov in HSDPA verjetno treba šele razložiti. Amplitude modulation. UKV (frequency modulation) [...]

jure, sreda, 18. november 2009 

Predsinočnji koncert norveškega trobentača Nilsa Pettra Molvaerja v Kinu Šiška je razkril še eno zanimivo plat jesenske glasbene ponudbe Braneta Rončela, hkrati pa pokazal, da je najnovejša koncertna pridobitev Ljubljane zelo sprejemljiva tudi takrat, kadar v njej spremljamo nekoliko bolj kontemplativno glasbo. Drugače rečeno, kadar glasbo poslušamo sede. Zdaj pa je že jasno tudi, da je bilo vzvišeno vihanje nosu nad Rončelom in njegovo predstavitvijo glasbene ponudbe s strani Cankarjevega doma predvsem slabo prikrit strah, ki se je v dosedanjih [...]

vojko, četrtek, 12. november 2009 

Jure, hvala za knjigo! Kako že gre tista (Donaldu Rumsfeldu neljubega generala Erica Shinsekija) z njene notranje platnice? ‘Kdor ne mara sprememb, mu bo nepomembnost všeč še manj.’ Kdor ne bo prebral te knjige, se bo nad lastno nepomembnostjo lepega dne čudil še bolj. Pa naj si bo medijski založnik ali oglasna agencija ali oglaševalec. Jah, ni spodbudno tole, čeprav je duhovito (včasih nemara že kar malce preveč) napisano in ima ambicijo, da bi bilo – spodbudno. Ime je usoda, [...]