Na svoj ceh sem bil izredno ponosen v devetdesetih letih. Takrat so slovenski direktorji vključno z delavci nosili najpomembnejše breme tranzicije. Bili so meseci, ko je bila muka skupaj spraviti denar za plače, ko si kot direktor polovico meseca nabiral denar za plače, polovico pa terjal dolžnike, da si lahko plačal davke, z razvojem in trženjem pa smo se ukvarjali malodane v prostem času. To so bili viteški časi slovenskih menedžerjev. Takrat sem bil ponosen, da sem pripadnik menedžerskega ceha. Po letu 2000 pa je se v naših vrstah pojavilo nekaj slabih zgledov, naprej z vzhajajočo finančno industrijo, kasneje pa z nekaj neokusnimi menedžerskimi odkupi. To je našemu cehu resno načelo ugled in mislim, da skoraj potrebujemo katarzo ali vsaj popravni izpit.
Kriza je že sama po sebi zrelostni izpit. Ocenjujem, da bo kriza v naše vrste vrnila nekaj povsem primarnih vrednot, ki jih kot menedžer preprosto potrebuješ, da lahko funkcioniraš kot odgovoren direktor v podjetju. Kot direktor ali lastnik podjetja z zaposlenimi se moraš zavedati, da zaposleni nate vežejo svojo prihodnost, svoje cilje, profesionalne in osebne. Če kot menedžer nimaš te primarne odgovornosti do ljudi okoli sebe, je bolje, da nehaš.
/…/
Če posamezniki tega ne bodo sposobni narediti, jih bodo drugi izločili. Resen posel se gradi na zaupanju in zaupajo si samo ljudje, ki so neoporečni. V igri, pri kateri se delajo veliki posli, se ljudi, ki imajo premalo socialnega kapitala, pusti pred vrati. V času gospodarske rasti smo bili vsi malo manj previdni, imeli smo prevelike oči, zato so se določeni vidiki poslovanja zanemarili. Stvari se morajo vrniti na pravo pot.
Blaž Miklavčič, predsednik uprave Gradbenega holdinga, v Dnevnikovem Objektivu
...
