Laški patriarh Anton Turnšek bi prodal družbe, ki z osnovno dejavnostjo nimajo zveze in se posvetil tistemu, kar menda zna – varjenju piva ter polnjenju in prodaji pijač. Turnšek, ki je kupil Delo, tega leta 2005 ‘porinil’ v nakup skoraj 20-odstotnega deleža Večera in se kot predsednik uprave Pivovarne Laško umaknil med nadzornike po nakupu Mercatorja, bi se zdaj časopisno-založniških hiš torej znebil in v trgovcu obdržal manjši delež brez želje, da se vmešava v upravljanje. Ne vem, kako bo šlo z Mercatorjem, a prodaja Dela in Večera bo še rahlo bolj zapleten in manj donosen posel, kot je bil njun nakup.
Najprej je očitno, da ponosnega trimestnega milijonskega zneska, ki ga je Pivovarna Laško v obe časopisno-založniški hiši ‘vložila’, kratko in srednjeročno (morda pa nikoli), s prodajo ne bo mogla povrniti. Krepko več kot 100 milijonov evrov je bilo zgolj s stališča panoge nerazumno veliko že v trenutku nakupa, še občutno manj pa sta oba časopisna založnika vredna danes. Vsaj za resne vlagatelje iz časopisne industrije, kakršnih si želi gospodarski minister Matej Lahovnik. Glede na zadolženost (Delo, denimo, ima po lanski bilanci za 15 milijonov evrov kratkoročnih in 5 milijonov dolgoročnih obveznosti), vrednost nepremičnin, splošne razmere v časopisni industriji (in na oglaševalskem trgu), zapravljeno verodostojnost skoraj vseh vodilnih blagovnih znamk in še veliko drugega, bi bila dvomestna vsota (v milijonih evrov) za oba časopisa (prodana skupaj ali posamično) najbrž kar lep dosežek. Bilo pa ne bi niti toliko, kolikor je moralo Delo plačati (Infondu Holdingu) za 60 odstotkov Večera novembra lani.
Khm, kaj pa ‘idealni donos’, ki sta ga Delo in Večer prinesla laškemu patriarhu? Drži, s prevzemom skoraj 25-odstotnega deleža v Delu je Turnšek leta 2003 storil ‘uslugo’ tistim, ki so težko prenašali dejstvo, da je največji lastnik največjega časopisnega založnika ‘črni’ (da ne rečem cerkveni) sklad. In kajpak Pivovarni Laško, saj se je s to potezo ‘na mah’ še malce bolj prikupil mavrični koaliciji zagovornikov ‘nacionalnega interesa’. Z njihovo pomočjo je Pivovarna Laško (ki ji, mimogrede, za Delo takrat ni bilo treba dati prevzemne ponudbe, čeprav je skupaj z Infondom, povezano družbo, prestopila prevzemni prag; prvostopenjska sodba na pobudo ATVP je bila najprej razveljavljena, nato pa je vse skupaj zastaralo) nato v pivovarski vojni ‘porazila’ Interbrew (izigravanje prevzemne zakonodaje, trenirano na primeru Dela, je bilo spet eno ključnih sredstev, ki ga je cilj opravičil).
Bilo je kajpak golo naključje, da je potem pozno spomladi leta 2005 Andrej Plahutnik, direktor UVK, Pivovarni Laško, izdal končno odločbo o prevzemu Uniona, le nekaj tednov kasneje pa so iz Laškega državi, točneje vladi Janeza Janše, uslugo vrnili z vrtoglavo zadolžitvijo za vstop v Mercator in sodelovanjem v ‘eksekuciji’ Janševega nadomestnega sovražnika št. 1 Zorana Jankovića. Pa seveda z ‘oddajo v najem’ Dela (in Večera), iz katerega je v tistem obdobju Infond Holding začasno celo že izstopil, laška skupina pa se je bila ‘v korist’ KD Group pripravljena umakniti v celoti. To je bil zadnji trenutek, ko bi lahko Turnšek iz naložbe v Delo potegnil maksimum: finančno povrnitev vložka in ’stranske učinke’. Ta trenutek je Turnšek (resda ne po svoji krivdi, ampak zaradi umika KD Group iz posla, ki uradno ni bil dogovorjen 12. avgusta leta 2005 v kabinetu Janeza Janše) zamudil (Boško Šrot pa se je z Andrijano Starina Kosem nato čez nekaj časa odločil prekiniti najemni dogovor in je obe časopisni hiši v celoti prevzel).
Glede na to, da je z Delom (in Večerom) Turnšek sicer na videz dobil dve bitki, za Union in Mercator, a tudi velike dolgove, je tudi njegov nefinančni iztržek iz ‘neosnovne dejavnosti’, s katero je hotel pomagati ‘osnovni’, negativen. Še toliko bolj, kolikor je Šrota v njegovih kasnejših ‘lastniških konsolidacijah’ (torej tudi popolnem prevzemu Dela in Večera ter naskoku na Mercator) kot nadzornik podpiral najmanj z molkom (s katerim je podpiral tudi Igorja Bavčarja na enakem položaju v Istrabenzu). Vsestranska ogromna izguba, ki jo je Pivovarna Laško ustvarila v ‘poslu z mediji’ ter, na drugi strani, škoda, ki sta jo Delo in Večer zaradi tega utrpela, je neprecenljiv dosežek laškega patriarha, ki bi se rad zdaj spet ukvarjal samo z osnovno dejavnostjo, a se mu zna zgoditi, da bo moral dokončati tudi, kar je začel v časopisni industriji.
Tako ali drugače, Turnšek je s časopisi vedno popiral osnovno dejavnost. Takrat, ko jih je kupoval, in zdaj, ko jih prodaja. Problem je, da mu časopisi sami nikoli niso bili osnovna dejavnost.
Dobro vprašanje in odličeno besedilo.
Le zakaj ni objavljen v Delu?
Mogoče dobimo odgovor, če se vprašamo po koliko ju prodja.