Da se je po Bošku Šrotu na vrh Pivovarne Laško vrnil Anton Turnšek, osebno (kot na naglo imenovani predsednik ‘polovičnega’ nadzornega sveta) in ‘v podobi’ Dušana Zorka (ki ga je Turnšek svojčas poslal v prevzeti Union), je ironično-simboličen začetek razpleta zgodbe, ki se je začela pred osmimi leti (s pivovarsko vojno) in metastazirala pred štirimi (s ‘privatizacijo’ Mercatorja). Zgodbe, ki je bolj kot katera koli druga izvirni in pristni izdelek domače multidisciplinarne tranzicijske pameti (poslovne, (makro)ekonomske, politične, medijske, pravne …) in ki zdaj še s Turnškovo vrnitvijo (po vrsti imenovanj odpisanih old boys v nadzorne svete para-državnih podjetij v zadnjih mesecih) potrjuje, da smo prvo desetletje 21. stoletja v vsakem pogledu nepreklicno zapravili.
Kakor naj bi ‘odstop’ Boška Šrota menda koristil ‘interesom poslovnega sistema pivovarne in umiritvi pritiskov’, ni dvoma, da bi obojemu še bolj morala priti prav vrnitev laškega patriarha. Njemu naj bi banke bolj zaupale, on naj bi vlil zaupanja zaposlenim v skupini, on naj bi olajšal ‘dogovarjanje’ s politiko … Da je Anton Turnšek tisti, ki je pod krinko nacionalnega interesa in v španoviji s politiko začel ‘gverilski prevzemni pohod’ po Sloveniji (s prevzemom Radenske), razširil dejavnost Pivovarne Laško z medijsko in finančno, s pomočjo prijateljev ‘odkril’ Roberta Šego ter s Stojanom Zdolškom (Mirom Senico in še kom) pravniško ‘nevtraliziral’ regulatorje trga, bi ob tem očitno moralo biti pozabljeno. Da je Turnšek tisti, ki se je pet minut po dvanajsti umaknil iz nadzornega sveta Istrabenza in ves čas po ‘predaji’ direktorskih poslov sedel v nadzornem svetu Pivovarne Laško najbrž prav tako. In še veliko drugega.
A je Turnškova vrnitev po drugi strani koristna prav zato. Daje nam povod, da se spomnimo, enkrat več, kako se je vse skupaj začelo, kako je delovalo in deluje ter zakaj se ne more dobro končati. Kakor se ni, med drugim, za Turnškovo ‘največjo ljubezen’ (poleg pivovarne).
Glavni je Boško Šrot, direktor Pivovarne, katera prispeva 70 odstotkov proračuna kluba. Boško hodi na seje upravnega odbora, čeprav formalno ni njegov član. Bojan Šrot je župan Celja in ima tudi pomembno vlogo, saj igramo v “njegovi” občinski dvorani. Najemnine nam ni treba plačati, kar je za klub pomemben prihranek. Županu seveda ni vseeno, kaj se z nami dogaja. Srečko Šrot pa je pri Novem tedniku, temu smo v tej sezoni zaupali trženje kluba. Neposredno se v klubu ne angažira. Lahko bi rekli, da smo neke vrste družina.
Če je v tej ‘neke vrste družini’ patriarh prisilil posinovljenca k odstopu, ga ni zato, ker bi se mu odrekel, ampak zato, ker ga je bilo treba umakniti, da bi ‘družina’ rešila, kar se rešiti da. Tudi kožo Boška Šrota, nad katerim visijo številni postopki in med katerimi bi lahko prišlo (oziroma bi neizogibno moralo) na dan tudi vprašanje, kaj je v ‘vojni počel patriarh’. (Mimogrede, pomembna razlika med Pivovarno Laško in Istrabenzom ni le v tem, da je prva do roba zadolžila svoje hčerinske družbe, drugi pa ne, ampak tudi v tem, da v prvem primeru patriarh rešuje posinovljenca, v drugi pa je posinovljenec od samega začetka reševal patriarha.)
Turnšku je zato treba priznati pravico, da konča začeto in vrne Pivovarno Laško v core business. Da prodaja, kar je že itak zastavljeno (recimo Delo in Mercator) in za kar lahko dobi le del(ček) plačanega s tujim denarjem. Da delavcem širom Slovenije pojasnjuje, zakaj plače odslej ne bodo več ‘nadpovprečne’. Da prosjači pri bančnikih in živi v strahu pred policijskimi in sodnimi povabili. Da v nobenem trenutku ne more biti prepričan, da ga nekdo od ‘njegovih’ ne bo ‘izdal’, da se reši.
In spet – prav zato, ker so v naslednjih mesecih v laški zgodbi tako zelo mogoči vrtoglavi preobrati in izbruhi različnih konfliktov, ni majhna verjetnost, da včerajšnji izsiljeni odstop Boška Šrota ne prinaša nič ‘katarzičnega’. Da bo, čeprav povsem ‘drugačen’ od odstopa Igorja Bavčarja, proizvedel enak učinek: strah politike, bank, zaposlenih, ‘javnega mnenja’ …, pred tem, da ‘pogledajo v globino’.
Ker je laška finančna stiska huda, bančna pa tudi, zaradi česar bo treba ’stranske dejavnosti’ sesedlega laškega imperija naglo prodajati, bo kaj več razvidno že kmalu. Denimo iz tega, ali tudi odslej države razen laškega deleža v Mercatorju ne bo zanimalo nič drugega. Ali pa se bo morda zdaj vendarle ‘zanimala’ tudi za delnice samega jedra, torej Pivovarne Laško, ki so zasežene pri NLB? In, denimo, za delnice Dela, ki so zastavljene …, pri kateri (tuji?) banki že? Z drugimi besedami, zgodba Pivovarne Laško je ‘velika in posebna’ tudi po tem, da bomo zdaj v njej dobili še odgovor na vprašanje, kako daleč bo šla re-nacionalizacija.
...
Nasa dezela je en velik Srot Bros d.o.o. Dogovorna ekonomija forever. Pravna drzava niti izbrisane ne more dokoncati. Zgodba o uspehu – se spomnete tovarisi. Pa sse “EU zdaj”…
a je čas, da rpemier izusti to kar je madžarskem pred časom njihov prvi minister (gospodje zajebali smo; in je odletel v legendo op. a.)?