Nemški gospodarski čudež (wirtschaftswunder), kakor so poimenovali vzpon zahodnonemškega gospodarstva konec petdesetih let pod vodstvom gospodarskega ministra in kanclerja Ludwiga Erharda, ni bil rezultat nikakršnega čudeža. Bil je kombinacija politične odločnosti in usklajenih ekonomskih načel povezanih z dobrim razumevanjem pomena psihologije za makroekonomijo, je v okviru serije predavanj Ludwig Erhard v organizaciji Lisbon Council v Bruslju na temo kako zagotoviti okrevanje evropskega gospodarstva v sedanji krizi  dejala evropska komisarka za informacijsko družbo in medije Viviane Reding.

Izhodišče Erhardove politike je bilo prepričanje v koristi odprtega trga, zakon ponudbe in povpraševanja. Vrnitev v tržno gospodarstvo v Nemčiji po besedah Redingove po drugi svetovni vojni po letih nacionalizacije, protekcionizma in centralizacije večine panog ni bilo samumevno. Erhard pa se je tudi zavedal, da zgolj v zakone trga ne gre verjeti, “kajti ponudba in povpraševanje dovoljujeta posamezniku uresničitev najvišje svobode le, če en ali več igralcev na trgu skupaj, ne morejo doseči prevladujočega položaja na trgu”. Da to prepreči, je pomembna naloga države z regulacijo, ki zagotovi učinkovito konkurenco in preprečuje monopole in kartele.

Ker pa je Erhard osebno doživel gospodarsko krizo leta 1929 – ko so milijoni ljudi v nekaj letih izgubili zaposlitev, zaradi propada bank so izgubili zaupanje v finančni sistem, gospodarska kriza je povzročila socialno krizo -, je v svoji politiki predvidel uvedbo socialnega tržnega gospodarstva, ki zagotavlja blaginjo za vse. Sama načela socialnega tržnega gospodarstva seveda ne zadoščajo za zagotovitev trajnostne gospodarske rasti in delovna mesta. Treba jih je uveljaviti s konkretnimi in odločnimi političnimi ukrepi. “Ideološke rešitve tega dela ne bodo opravile. Potrebna sta pragmatizem in odprtost za nove rešitve,” je dejala Viviane Reding.

Tisto, čemur se je treba pri sprejemanju ukrepov za okrevanje gospodarstva izogniti, je načelo “novoletne jelke”, kajti “kdor bo poskušal zadovoljiti vse, na koncu ne bo zadovoljil nikogar”. Potrebne so jasne prioritete, osredotočenost na cilje in močno politično vodstvo. Svežnji za pomoč gospodarstvu v državah evroobmočja v letih 2009 in 2010 so skupaj vključno s socialnimi spodbudami vredni 400 milijard evrov, kar je 4,6 odstotka bruto domačega proizvoda. Toda začeti je treba razmišljati o izhodni strategiji. Ministri za finance in gospodarstvo so ta teden dejali, da za to še ni čas, toda “javni organi ne bi smeli nikoli pozabiti, da na koncu račun vselej plača davkoplačevalec”. In navadni državljan bi bil prvi, ki bi ga prizadela inflacija, če bodo centralne banke trg še naprej spodbujale tiskanje novega denarja in z njim zasipavale trg.

“Če nočemo tega bremena obesiti okrog vratu prihodnjim generacijam, morajo vlade zelo modro porabljati javni denar, ki ga namenjajo za okrevanje gospodarstva. Iskati in izkoristiti bo treba predvsem tiste priložnosti z malo ali nič dodatnimi stroški za davkoplačevalca,” pravi Redingova. Kot komisarka za informacijsko družbo in medije je nato izpostavila, kaj je mogoče narediti v njenem resorju, na področju digitalizacije gospodarstva prek svetovnega spleta in mobilne telefonije.

Že zdaj je v EU več naročnin mobilne telefonije kot je uporabnikov (teh je 19 odstotkov več kot prebivalcev), 60 odstotkov gospodinjstev ima internetni priključek, od tega 80 odstotkov hiter internet. Podatki kažejo, da je v zadnjih treh mesecih samo 35 odstotkov prebivalcev EU uporabilo dodatne storitve prek spleta. Toda med tistimi, ki so stari med 16 in 24 let, je ta delež kar 73-odstoten. Na Danskem, ki je na telekomunikacijskem področju najbolj konkurenčno gospodarstvo, je dodatne storitve uporabljalo kar 89 odstotkov ljudi, ki so stari med 16 in 24 let.

“To je nova generacija ljudi, ki bodo kmalu postali potrošniki s pomembno kupno močjo. Zaradi tega na evropski komisiji verjamemo, da je mogoče z razvojem hitrega interneta v EU odpreti 1 milijon novih delovnih mest in zagotoviti rast v vrednosti 850 milijard evrov. Po izračunu Svetovne banke vsakih dodatnih 10 odstotkov več uporbnikov hitre internetne povezave zagotovi 1,3 odstotka dodatne rasti,” pravi komisarka. To priložnost pa bo mogoče izkoristiti le na podlagi ustrezne regulacije, pogojev na trgu, učinkovite konkurence in spodbud za inovacije.

Cilj evropske komisije je, da bi do leta 2010 vsi prebivalci EU imeli dostop do široko pasovnega interneta do leta 2010, do elta 2013 pa do hitrega širokopasovnega interneta. Redingova vlade v državah članicah spodbuja, naj skušajo ta cilj čim prej doseči. Hkrati je treba čim prej uveljaviti direktive in uredbe za vzpostavitev enotnega telekomunikacijskega trga v EU, ki so v proceduri sprejemanja. Pospešiti je treba vlaganja v gradnjo novih omrežij. Pospešiti je treba prehod od analogne na digitalno televizijo in ne čakati na leto 2012, saj se bo na analognem področju tako sprostil prostor za nove storitve, poskrbeti je treba, da bo postala tretja generacija mobilne telefonije bolj privlačna za porabnike, saj želi vedno več ljudi imeti nepretrgoma na voljo internetno povezavo, ne glede na to, kje so. Zdaj internet prek mobilnega telefona uporablja le 16 odstotkov naročnikov, na vrhu so Italijani, Finci in Avstrijci.

Ker je luksemburška vlada pravkar sklenila, da bo Redingova še tretji mandat evropska komisarka, je navedla tudi predloge za prihodnjih pet let. Prva naloga bo olajšati dostop do digitalnih vsebin, kar pomeni, da je potrebno najti dogovor med tistimi, ki opozarjajo na varovanje avtorskih pravic, in tistimi, ki trdijo, da je dostop do interneta ena temeljnih pravic. Ni prav, da je internetno piratstvo postalo trend, zlasti med mladimi, ki so stari med 16 in 24 let. Eurostat ugotavlja, da jih je kar 60 odstotkov na črno snelo s spleta vsebine, ki bi jih morali plačati, od tega jih kar 28 odstotkov pravi, da tega niso pripravljeni plačati. Kdor krši zakon, ga je treba kaznovati. Toda, ali imamo na trgu res dovolj zanimive in potrošniku prijazne legalne ponudbe? Ali veljavni sistem varovanja avtorskih pravic res ustreza potrebam internetne generacije? Smo preverili, katere so druge rešitve poleg kazni? Smo na problem pogledali skozi oči 16-letnika ali samo z očmi profesorja prava, ki je odraščal v dobi Gutenberga? “Po mojem prepričanju je internetna piraterija odraz nezaupanja v obstoječe poslovne modele in pravne rešitve. To bi moralo biti opozorilo za vse, ki odločajo o politiki,” opozarja Redingova. Da ne bi zamudili priložnsoti, je po njenih besedah treba hitro ukrepati, problemov novega sveta ni mogoče reševati z orodji starega.

Sama predlaga uvedbo evropske licence za zaščito intelektualne lastnine, sodobnih evropskih pravil za spodbujanje digitalizacije knjig, saj več kot 90 odstokov knjig iz evropskih knjižnic na trgu ni več mogoče dobiti. Uvesti je treba varno in potrošniku prijazno okolje za plačevanje z mobilnimi telefoni – mobilni telefon mora postati elektronska denarnica. Digitalno gospodarstvo je treba odpreti za srednja in majhna podjetja, saj zdaj samo 9 odstotkov teh podjetij uporablja elektronske račune. Poskrbeti bo treba za uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije za zmanjšanje porabe in bolj učinkovito rabo energije.