Spoštovani premier!

Nedvomno imate v realni realnosti države, ki ji vladate, tačas dosti hujše neposredne skrbi od »svoboda tiska«, vendar je ta v današnji močno medijsko posredovani realnosti še kako pomembna. O tem priča tudi vaš nedavni pogovor na TV SLO, poleg vaših rednih nastopov v razvedrilni oddaji na POP TV.

Potem ko ste pred volitvami večkrat poudarili, da ne boste vplivali na medije, ste nazadnje potrdili to svoje stališče v pogovoru z odgovornim urednikom informativnega programa TV SLO Rajkom Geričem (22. junija 2009) z besedami: »Tisk je tak, kot je, do vlade in do mene, in ima vso pravico do tega, da je tak, kot je; svoboda tiska je conditio sine qua non neke demokratične družbe … ne predstavljam si, da bi s takimi ali drugačnimi pripombami, sugestijami, morda celo pritiski kakorkoli vplival na uredniško politiko časopisov in drugih medijskih hiš…«. In še: »Če želimo vsa ta trenja, tesnobe, tudi razočaranja, pa na drugi strani tudi upanja, optimizem imeti v nekem pravem razmerju, odkrito pred očmi, pa tudi tako kot je, svoboda tiska mora ostati.«

Res je: »svoboda tiska« – oz. medijev – je ena od bistvenih vrednot demokratične družbe, in načeloma se o tem vsi strinjamo; vendar vemo, da je dvoumen ali kar dvoličen odnos vladajočih do medijev zaznamoval večino polnoletnosti demokratične Slovenije: v besedah ste bili vsi za svobodo tiska in neodvisnost medijev, vendar so se intervencije vedno dogajale – z vami kot izjemo, ki potrjuje pravilo.

Podpiram vaše načelno privrženost »svobodi tiska«. Vendar pa moram hkrati opaziti protislovje med temi izjavami in vašim zavzemanjem za to, da naj »svoboda tiska« ostane »taka, kot je«. Kajti intervencije vladajoče politike, nazadnje novi zakon o RTV, so pomembno spremenile medijsko stanje v državi. Enak učinek je imelo pred tem podržavljenje RTV, pa »divja privatizacija« in komercializacija nacionalnih RTV frekvenc, pa od politike vse manj odvisni posegi zasebnega kapitala, posebej po aferi »Mercator-Delo«, itd. Cilj vseh teh intervencij pa je bil en sam – podreditev medijev oz. tistih, ki jih ustvarjajo , političnim in kapitalskim interesom; ta cilj je bil v veliki meri tudi dosežen.

Strinjali se boste, da to ni dobro stanje stvari ne za »svobodo tiska« ne za demokratično družbo. Kajti politično in/ali kapitalsko usmerjena, omejena pravica do »svobode tiska« je predvsem pravica lastnikov medijev, njih političnih zaveznikov in njihovih upravljavskih in uredniških transmisij, da usmerjajo medije v skladu s svojimi interesi, ne pa v javno dobro. Zato bi pričakoval, če mislite resno s »svobodo tiska«, da boste – tudi kot socialdemokrat – dejavno pomagali poklicnim in honorarnim ustvarjalcem medijev, katerih pravica, da »so takšni, kakšni so«, izhaja iz dela, da se lažje zoperstavijo političnim in kapitalskim pritiskom in javnosti kar se da svobodno, avtonomno in »odkrito pred oči« postavijo čisto vsa »trenja, tesnobe, razočaranja« in seveda tudi »upanja in optimizem«.

Mimogrede: kaj menite – ali je res mogoče z vašega položaja v isti sapi govoriti o absolutni »svobodi tiska« in njegovi »pravici , da je tak, kot je«, in o »nekem pravem razmerju med trenji, razočaranji … in upanji, optimizmom«? Ni to že sugestija, da to razmerje ni stvar neke avtonomne svobode tiska in seveda stvarne prakse samih državljanov, ampak stvar neke pravšnjosti, za katero so zainteresirani »od zgoraj« ali iz lastniških foteljev?

Kakorkoli – država oz. vlada, ki jo vodite, bi najbrž morala kot skrbnica in servis javnega interesa biti odločilen dejavnik pri zagotavljanju pogojev za resnično »svobodo tiska« »od spodaj«, iz produkcije medijskih vsebin same; konec koncev država oblikuje medijsko zakonodajo, je ustanoviteljica RTV itd.

Zato pa bi morala imeti vlada najprej jasno in iz vrednot avtentične »svobode tiska« izhajajočo predstavo o stvarnem stanju na polju medijev- še posebej vlada, ki je nasledila medijsko stanje, v katerega sta tako kapital kot politika zelo krepko posegla. Nova vlada bi morala s pomočjo stroke ugotoviti stanje medijev glede stvarne »svobode tiska« in medijske avtonomije; o tem že obstaja precej informaciji, pa predlogi društva novinarjev itd., da »peticije petstotih« ne omenjam.

Da pa ne bo ostalo pri abstraktnih besedah, vas želim opozoriti na neko konkretno medijsko situacijo, v katero je prejšnja politika posegla, zadeva pa prav gostitelja vašega zadnjega pogovora na TV SLO 22. junija letos. Odgovorni urednik informativneg programa TV SLO g. Gerič je namreč svoje mesto zasedel po sprejetju novega zakona o RTV in njegovi referendumski potrditvi, ki je bistveno spremenila razmere na RTV. Vaši predhodniki se torej tudi glede nacionalne RTV niso strinjali z vašimi pogledi o tem, da naj bo »tisk tak, kakršen je«, ampak so prevzeli odgovornost za pomembne spremembe. Ena od konkretnih posledic novega razumevanja nove, z novim zakonom in referendumom ustoličene »svobode tiska« na TV SLO je bila zahteva po preureditvi Studia City. Ta oddaja, ki pravkar praznuje 20-letnico, je bila namreč edina oddaja informativnega programa, ki so jo tvorci novega zakona o RTV v času kampanje pred referendumom javno posebej kritizirali kot politično neuravnovešeno, »TV Mladino« itd.

Seveda so imeli ti gospodje vso pravico, da izrečejo svoje mnenje, kot radi poudarjate. Vendar pa ni ostalo pri tem – novi odgovorni urednik informativnega programa TV SLO je nato zagotovil, da je njihovo mnenje, njihova beseda vsaj deloma meso postala. Ni sicer zahteval ukinitve SC, saj je bila oddaja le preveč uveljavljena, z dobro gledanostjo in tudi zelo poceni; je pa zahteval »ukinitev« moje malenkosti – od začetkov oddaje rednega tedenskega komentatorja SC. Zahteva ni bila uresničena v celoti – bil sem »ukinjen« le 75%. Tak neposreden poseg vodstva v program oddaje se je v tedaj 17-letni zgodovini SC zgodil prvič. Druge posredne posledice pritiskov so tema za posebno analizo.

Da ni šlo za pomoto, kaže dejstvo, da se je enaka kršitev avtonomije in »svobode tiska« SC zgodila še enkrat: na izrecno zahtevo istega odgovornega urednika je bil za kolumnista SC v predvolilnem letu vsiljen Silvester Šurla , prej pri Magu, sedaj odgovorni urednik Reporterja. Mimogrede – tudi s tem, kar se je »od zgoraj« zgodilo Magu po spremembah v vrhu Dela, se nisem strinjal.

Kaj menite, ali je bil dvakraten neposreden poseg v avtonomijo eni najstarejših informativnih oddaj TV SLO udejanjanje »svobode tiska« ali pa je šlo za neavtonomno izpolnjevanje pričakovanj politikov – avtorjev zakona o RTV in njihovih ideoloških kritik SC?

Seveda pa nikakor ne pričakujem, da boste intervenirali, »odstavili« urednika ipd., ali pa čez noč spremenili cel sistem – to se že itak ne more več zgoditi. Zato pa bi pričakoval, da boste podprli, ne pa zavirali javno in strokovno razpravo o Zakonu o RTV in tudi o zasebnih medijih, prevzeli pa tudi odgovornost za zakonske spremembe, ki bi jih takšna razprava morebiti predlagala za povečanje resnične »svobode tiska« in avtonomije tako do politike kot do lastnikov.

Če pa boste ostali pri stališču, da živimo v najboljšem od vseh možnih medijskih svetov, ki naj zgolj ostane »tak, kot je«, bo slika o »trenjih, tesnobah in razočaranjih«, ki jo vsi skupaj dobivamo pred oči, delna in izkrivljena. To pa je lahko nevarno. Za vse.

S spoštovanjem,
Igor Vidmar