S tem, da predsednik slovenske vlade Borut Pahor izraža željo, da bi se po odstopu hrvaškega premiera Iva Sanaderja ‘ustvarili pogoji, primerni za pogovore in rešitev problemov’, načeloma ni nič narobe. V okoliščinah, kakršne so nastale, si slovenski premier zgolj prizadeva, da v diplomatski maniri ‘nevmeševanja v notranje zadeve druge države’ ne bi razbil še več porcelana. Tudi to, da Pahor še vedno obžaluje, da ’se je Hrvaška iz pogajanj umaknila, ko sta bili državi že tako blizu sporazumu’, je v določenem pogledu pametno. Oboje v primeru, da Pahor tega, kar izjavlja, v resnici ne misli. Drugače rečeno, če Pahor verjame, da obstajajo kakršne koli možnosti za ‘nadaljevanje pogajanj’, ki so bila (tako in tako) ‘blizu sporazumu’, bo Slovenija zaradi preobrata na Hrvaškem imela še težave, ki bi se jim sicer lahko izognila.
Najprej o drugi ‘zablodi’, za katero je treba upati, da je zgolj spin Ljubljane, s katerim odgovornost za izjalovljene pogovore v očeh domače in svetovne javnosti še naprej (zdaj morda celo bolj uspešneje) poskuša pripisovati Zagrebu. Dejstvo je namreč, da Slovenija in Hrvaška sporazumu (v okvirih t.i. Rehnovega procesa) nikoli nista bili blizu. Niti tik pred ‘hrvaškim izstopom’ ne, kajti takrat je Rehn sprejemal nekatere ‘dopolnitve, izboljšave in sugestije’ slovenske strani na predlog, ki je bil v hrvaškem saboru že ‘ratificiran’. Potezo z vsiljevanjem ‘vzemi ali pusti’ lahko razumemo kot korektno ali kako drugače, Olli Rehn po njej ni imel manevrskega prostora in ‘blizu’ je bil takrat pravzaprav ‘dlje’ kot ob začetku pogovorov pod bruseljskim posredništvom.
Podobno je s Pahorjevo željo o ‘primernih pogojih za sporazumno rešitev problemov’. Teh pogojev ni in jih v doglednem času ne bo. Že pred Sanaderjevim odstopom jih ni bilo, odslej jih je ‘še manj’. Hrvaška bo imela v naslednjih mesecih (letih?) toliko dela sama s seboj, da se z mejo in Slovenijo niti v okviru pogajanj z EU ne bo imela več časa ukvarjati. Še več, z verjetnostjo, ki meji na gotovost, niti za pogajanja z EU ne bo imela več časa in volje, na drugi strani pa se zna Zagreb iz kandidata za članstvo za Bruselj spremeniti v problem, nekakšen dodatni vir nestabilnosti na Balkanu.
Dobro bi bilo, če bi se slovenska politika tega zavedala, med drugim zato, ker obstaja velika nevarnost, da bodo razmere na Hrvaškem (če se bodo res razvijale v smeri, kakršno nakazujejo izjave zadnjih nekaj dni) bolj kot kdaj koli vplivale na oblikovanje slovenskega javnega mnenja. Tistim slovenskim krogom, ki so že doslej ‘vedeli’, da se s Hrvaško ni mogoče dogovoriti o ničemer, da je Zagreb verolomen in ne spoštuje danes besede, da ni razčistil s svojo preteklostjo in da, kratko malo, ‘ni zrel za Evropo’, znajo ‘argumenti’ za hujskanje proti Hrvaški prihajati na dom v obilnih količinah. (Če jih bo ’serviral’ kakšen tuji časopis, čeprav še tako obskuren, pa toliko bolje.)
Vsa ‘nepopustljivost’ Ljubljane, vsa ‘enotnost’ slovenske politike, vsi ‘ne-letujte-več-na-Hrvaškem’ pozivi, vsi Pahorjevi sestanki z nogometnimi navijači in vse izjave nacionalistov bodo legitimirane ‘za nazaj’, še več, s Hrvaško bo treba še ‘trše’. Sporazum Drnovšek-Račan? Pih, šele zdaj, ko je Hrvaška pokazala ‘pravi obraz’, vemo, kakšno ‘izdajstvo’ je to ‘v resnici’ bilo, kajne?
Sanaderjevega odstopa in grozeče ‘restavracije’ tuđmanovske Hrvaške nemara ni bilo mogoče predvideti, a Pahor in z njim vladna koalicija bi se pred ruševinami svoje ‘hrvaške politike’ znašla tudi brez tega. Ker sta igrala na eno samo karto (hrvaški vstop v EU), za katero pa je bilo mogoče ves čas utemeljeno dvomiti, da je res tako močna, kot si je Ljubljana domišljala. Namesto, da bi hrvaška pristopna pogajanja poskušala Slovenija izkoristiti minimalistično, z dolgoročno zamrznitvijo mejnega vprašanja (in v sporazumu o tem ob posredništvu EU doseči zaveze o opustitvi vseh enostranskih dejanj, ki bi bila lahko razumljena kot prejudic; že to bi bil podvig), se je odločila za maksimalizem z blokado. Bojim se, da niti posledic te napačne odločitve ne bo znala minimalizirati.
...
“Borut Pahor na ruševinah svoje ‘hrvaške politike’”
Zelo tendenciozen naslov. Kot da imate komentatorji zunanjo politiko močno v rokah? Naslov ki implicitno ponuja odgovor, da bi bilo mogoče politiko do hrvaške voditi drugače in za Slovenijo ugodneje. Torej imamo v Mladiki napačne ljudi? Bi tam morali imeti Vojka Flegarja, ali morebiti Igorja Vidmarja?
Hrvaška je v razsulu in njeni politiki lahko svojo demagogijo le stopnjujejo. Drugega izhoda nimajo. In tudi drugače vodena slovenska politika danes ne bi prinesla rezultatov. Priložnost za drugačno politiko smo izgubili že zdavnaj. Izgubili smo jo tisti hip, ko smo pričeli “igrati” na paradigmo: Obnašajmo se evropsko.
Ljubi bog, ali niste spremljali evropske politike v času jugoslovanskih vojn? Evropski pristop je jugoslovansko krizo še okrepil. Evropski pristop je bil prava katastrofa.
Zamrznitev mejne problematike, ki jo omenjaš Vojko zgoraj, pač ne gre brez veta na hrvaški prejudic meje.
Si pozabil na ta pomemben detajl?
V tej drži je treba v maniri dobrega borca pač vztrajati. Nikoli nisi sam v krizi. Med dolgim bojem gre nedvomno tudi nasprotniku slabo. Treba je le vztrajati. Irska je svoj “ne” samozavestno odigrala do konca. Nimamo razloga, da bi bili manj samozavestni.
Ravno nasprotno.
Se podpišem pod Radotov komentar. s tistimi sugestijami med njegovimi vrsticami vred.
“Hrvaška je v razsulu”,
Rado, ne pozabi, še pred tednom je JJ pripomnil, da mi nismo daleč za njimi. Oz. če so oni res pred bankrotom, kje so potem mi.
Ta detajl s prejudicem meje je precej prozoren, oz. kot je pokazal primer Nata, relativno nepomemben. Je pa za nas priročen izgovor, ker EU trenutno nima instrumenta, da nam vzame pravico do blokade.
Igranje na karto, da je Hrvaška v razsulu, je popolnoma napačno. Hrvaška se proti vsem pričakovanjem v krizi drži dokaj solidno (predvsem po zaslugi svojega guvernerja, ki je še v času vsesplošnega optimizma pred leti vodil restriktivno politiko) in za razliko od nekoliko članic EU doslej ni bankrotirala. Pa tudi padec BDPja je manjši od slovenskega!
Sanader je dobil lokalne volitve, uspešno porezal plače javnemu sektorju in bi ob koliko toliko solidni turistični sezoni lahko leto relativno mirno pripeljal do konca. Namesto tega je odstopil brez razloga, čeprav je dovolj spreten politik, da bi si lahko pol ducata dobrih izgovorov izmislil. Zato pri nelogičnem Sanaderjevem manevru ne gre za potezo iz obupa, ampak o dobro prikriti nameri, o kateri pa lahko le ugibamo.
Vsekako se z Vojkovo analizo strinjam mnogo bolj kot z Darjino pred tedni. Politika je pač umetnost mogočega; če si zastaviš preveč ambiciozne cilje, na koncu dobiš – nič. Slovenska blokada je tu, trajala bo leta, na koncu pa Pahor ne bo dosegel svojega cilja. Kolateralno škodo pa bomo vseeno morali plačati vsi.
Tudi Slovenija je morala rešiti odprta vprašanja s članicami EU preden je lahko vstopila.
Zato je popolnoma normalno, da se Hrvaško blokira, dokler se problem meje in prostega izhoda na odprto morje ne reši (konec koncev trenutno že imamo nekakšen izhod). Bodo pač vstopili šele za Turčijo, Makedonijo in Ukrajino ali pa morda ne bodo vstopili nikoli.
Nehajmo se že sprenevedati. Mi smo EU, zato so naši problemi tudi problemi EU. Raznim hrvaškim populistom pa je treba povedati tako, kot naj bi menda Pahor rekel Sanaderju (oziroma kar bi moral Hrvatom vedno povedati vsak slovenski politik): “Mi smo že notri, vi ste pa tisti, ki bi šele radi prišli v naš klub, zato boste morali tudi kaj narediti.” Mogoče problem meje ne bo nikoli rešen v naš prid, toda potem tudi Hrvaška ne bi nikoli smela biti članica EU. Samo svoje vitalne interese moramo postaviti pred vse ostalo in mogoče bi morali svoj spisek zahtev še nekoliko razširiti vedno znova takoj, ko bi hrvaška politika začela jezikati.
zirosi, prost izhod nikoli ni bil problem. Ne danes pri statusu quo, ko območje okoli točke T5 nadzira Hrvaška, niti v bodočnosti, saj ga zagotavlja UNCLOS. Drugo vprašanje je naš stik z odprtim morjem in s tem povezano E-R cono pred istrsko obalo, kar je glavni razog, da Hrvaška na to našo igro ne pristaja. Naša igra izsiljevanja izvensodne rešitve je lahko nevarna, zagotovo pa ne bo trajala v nedogled.
@jaka; ne obvladujem ravno vseh podrobnosti, kako in kaj, vendar se mi zdi nekako logično, da imaš zares prost izhod samo, če imaš tudi stik z odprtim morjem, v drugih primerih si pač tako ali drugače odvisen od dobre volje koga drugega. Sam pač ne verjamem ravno najbolj v vsa ta sodišča in pravila – katerakoli že – zato se mi zdi edina res dobra možnost, da pač uporabljamo tiste “argumente” in postopke, kjer imamo največ možnosti, da dosežemo svoje – torej tiste, ki jih hrvaški politiki in “pravniki” nočejo.
Sicer pa res tukaj ni ničesar večnega, vseeno pa se nekomu bolj mudi kot drugemu – po moje za nas to, da Hrvaška pride v EU, ni takšnega pomena, kot naš stik z odprtim morjem in najbrž se Hrvaški bolj mudi v EU, kot pa nam do rešitve meje po našem okusu.
Sam sem mnenja, da je sedaj potrebno vstrajati do konca, pa bilo što bilo, čeprav bi se lahko politiki na obeh straneh meje dogovorjali drugače, kot preko medijev.
@zirosi: za informiranje predlagam branje UNCLOSa (UN convention on the Law of the Sea). Predvsem tam ko se govori o pravici do neškodljivega prehoda (right of innocent passage), ki ga ladje za Slovenijo na primer uporabljajo v Gibraltarju ali Suezu. In tudi pri Palagruži, kjer v skladu s dogovorom o plovnih koridorjih v Jadranu promet v obeh smereh poteka čez hrvaško teritorijalno morje…
Vsako razpravljanje o problemu je prazno govoričenje, dokler niso v glavah jasna izhodišča. Seveda je treba prej vedeti, kaj sodi v območje mednarodnega prava, kaj so meddržavne zadeve in kam sodijo lokalna samouprava, čvekarije partijskih veljakov ali gostilniški dogovori.