Finančna kriza je postavila pod vprašaj prevladujoče stališče, da je skrb za stabilnost cen edini cilj centralne banke. Velike centralne banke, med katerimi je tudi Evropska centralna banka (ECB), so bile v zadnjih letih uspešne pri sledenju temu cilju. Kljub uspešnemu zaviranju inflacije pa niso mogle preprečiti finančne krize. To je razlog za vprašanje, ali skrb za finančno stabilnost ni enako pomemben cilj centralne banke, v svojem prispevku pišeta Paul De Grauwe in Daniel Gros, izvedenca Evropskega centra za politične študije (CEPS) v Bruslju.
Pred izbruhom krize je bil standarden odgovor na to vprašanje, da je centralna banka s skrbjo za stabilnost cen naredila vse za zagotovitev finančne stabilnosti. To pomeni, da je stabilnost cen veljala za strategijo, ki naj bi zmanjševala riziko za nastanek finančne nestabilnosti na najmanjšo mogočo raven. In drugič, glavno odgovornost za zagotovitev finančne stabilnosti je bila v rokah nadzornikov in regulatorjev.
Ni dvoma, da je odgovornost nadzornikov in regulatorjev zelo pomembna za zagotovitev finančne stabilnosti, toda ali to odvezuje centralno banko njene odgovornosti, sprašujeta De Grauwe in Gros. Pri odgovoru na to vprašanje je po njunih besedah treba postaviti novega, ali za skrb za stabilnsot cen in finančno stabilnost velja teorija tehtanja (trade-off). Če ne, potem centralna banka lahko reče, da je z ohranjanjem stabilnosti cen naredila vse, kar je lahko, tudi za finančno stabilnost. Če pa ta teorija v tem primeru velja, pa se mora centralna banka odločiti, ali je bolj pomembna stabilnost cen ali finančna stabilnost.
Veliko nalog centralnih bank je povezanih z iskanjem rešitev na podlagi teorije tehtanja. Dodelitev odgovornosti za finančno stabilnost centralni banki je eno, zagotoviti instrumente za dosego tega cilja pa je drugo. Samo z enim instrumentom – določanjem obrestne mere -, bo imela centralna banka velike težave zagotavljati stabilnost cen in finančno stabilnost. Ni pametno centralni banki dodeliti dodatnega cilja, ne pa ji dodeliti dodatnih instrumentov za njegovo uresničevanje. Brez dodatnih instrumentov od centralne banke tudi ni mogoče zahtevati odgovornosti za izpolnitev dodatnega cilja. Toda centralne banke na srečo imajo na voljo instrumente, ki jih lahko uporabijo za ohranitev finančne stabilnosti. To so zahteve za zagotovitev zakonsko predpisanih rezervacij in nadzor bank.
ECB ima formalno zakonsko pristojnost, da določi minimalne rezervacije za banke v članicah evroobmočja. Te možnosti kot instrument monetarne politike ni uporabila in od svoje ustanovitve ni spremenila ravni minimalnih rezervacij, ugotavljata De Grauwe in Gros. Zahtevane rezervacije učinkujejo kot davek na depozite bank, saj morajo banke imeti zagotovljene sklade v določenem odstotku od zneska depozitov (zdaj je to 2 odstotka). ECB je za rezerve evroobmočju bankam zaračunavala stroške blizu obrestni meri na trgu, ker se je bala, da bodo sicer svoje posle preselile iz evroobmočja.
Izvedenca CEPS menita, da bi ECB ta instrument kljub temu morala uporabiti za ohranitev finančne stabilnosti. V normalnih časih bi morala zaračunavati predpisane stroške v višini 2 odstotkov, v časih visoke rasti kreditov, kot je bila v obdobju 2003-2007, pa bi morala obvezne rezerve dvigniti in prilagoditi rasti kreditov. S tem bi podražila kredite in omejila njihovo pretirano rast. Bankam to seveda ne bi ustrezalo in bi tudi povzročilo, da bi nekatere depozite prenesle v čezmorske države, kjer tovrstnih stroškov in omejitev ni, a glede na sedanje dogajanje dolgoročno to ne bi bilo v škodo interesom evroobmočja.
Če bi ECB recimo po letu 2004 povečala zahteve za rezervacije, ki jih morajo banke zagotoviti za kredite, ki jih odobrijo, bi banke depozite najbrž preselile v London. To bi ji zdaj v krizi olajšalo delo pri pomoči bankam, saj bi fiskalne stroške za garancije za vse pobegle kredite morali pokriti v Veliki Britaniji.
Z nadzorom bank pa centralna banka na makroekonomski ravni zagotovi, da je poslovanje bank usklajeno s finančno stabilnostjo. Na voljo ima dva instrumenta: delež posojila, odobrenega na podlagi hipotekarnih obveznic (loan to value ratio) in kazalnike solventnosti (leverage ratio). Nekatere centralne banke so ta dva instrumenta uporabile. Španska centralna banka je recimo od poslovnih bank zahtevala, da so morale zagotoviti več rezervacij za slaba posojila v času rasti posojil, kar ni zavrlo rasti v španskem gradbenem sektorju, so pa zaradi tega španske banke prevzele manjše rizike, kar je ublažilo posledice finančne krize v španskem bančnem sektorju. Ta mehanizem bi po mnenju De Grauweja in Grosa kazalo prenesti na ECB za omejevanje rizikov bank, ki poslujejo v več državah članicah evroobmočja. Za katere banke bi ukrepi ECB veljali, bi določili posebej (uporabili bi recimo lahko velikost čezmejnih poslov, zlasti poslov med bankami).
Prenos nadzora bank na ECB ne bi zahteval spremembe evropske pogodbe, zadoščal bi soglasni sklep ministrov za finance v skladu s maastrichtsko pogodbo. Ker pa je to soglasje težko doseči, obstaja še druga rešitev: ECB lahko preprosto odloči, da bo poslovala le z bankami, katerih trdnost lahko sama kontrolira. Zato lahko kot kriterij enostavno določi delež posojila, odobrenega na podlagi hipotekarnih obveznic (loan to value ratio) in kazalnike solventnosti (leverage ratio) in bankam, ki želijo sodelovati pri razpisih za pridobitev njenega denarja, sporoči, da ta denar lahko dobijo, če ji pokažejo svoje poslovne knjige. Tako bi dejansko oblikovali skupino “čistih bank”, ki bi imele žig od ECB. Finančno močne banke bi imele interes biti članice te skupine, zato jih ne bi bilo treba prisiliti, naj odprejo svoje knjige ECB, ki bi dejansko postala njihova super nadzornica.
Na tej podlagi Paul De Grauwe in Daniel Gros predlagata vzpostavitev dvostebrnega sistema ECB. Po tem sistemu bi obrestno mero še vedno uporabljala za uravnavanje inflacije, za zagotovitev finančne stabilnosti pa bi uporabljala delež posojila, odobrenega na podlagi hipotekarnih obveznic, in kazalnike solventnosti. Ta predlog je po njuni razlagi podoben tistemu, kar ECB že počne od začetka likvodnostne krize poleti 2007 – obrestno mero uporablja za uveljavitev makroekonomskih ciljev, hkrati pa neodvisno od obrestne mere zagotavlja likvidnost na bančnem trgu.
Po enakem sistemu bi bilo mogoče ločiti tudi zahteve za zagotovitev zakonskih rezervacij in makroekonomski nadzor bank na eni strani in uporabo obrestne mer ena drugi strani. Tako bi ECB z določanjem obrestne mere še naprej lahko kontrolirala inflacijo (kar zdaj počne) in z drugimi instrumenti zagotavljala finančno stabilnost.
Če bi ECB ta sistem uporabljala v obdobju od leta 2003 do 2007 bi z obrestno mero lahko ohranjala stabilnost cen oziroma ohranjala inflacijo v svojem ciljnem okviru (ta je največ 2 odstotka na letni ravni), hkrati pa bi lahko od bank zahtevala povečanje rezervacij, znižala bi lahko delež posojila, odobrenega na podlagi hipotekarnih obveznic in ustrezno prilagodila kazalnike solventnosti. S tem bi zmanjšala rast balonov, recimo na nepremičninskem trgu. To bi lahko dosegla brez povišanja obrestne mere, kar je pomembno, saj dvig obrestne mere med politiki vedno povzroči precej nasprotovanja in kritike, pravita izvedenca CEPS.
