Tisk (torej mediji) je v tej državi svoboden, nam je minuli teden sporočil premier Borut Pahor. Natančneje, če strnem Pahorjev avtogol na predložek Rajka Geriča, tisk je, kakršen je in ta svoboda tiska mora ostati. Ta je potemtakem svoboda tiska (medijev), da je, kakršen je in ne da bi politika ’s pripombami, sugestijami, nasveti ali celo pritiski vplivala na uredniško politiko’. Iz nekaterih drugih izjav v zadnjem letu ali dveh se sicer spomnimo, denimo, da si Pahor želi javne radiotelevizije ‘po vzoru BBC’, a ker tega, kakšna naj bi potem RTV Slovenija bila, ni nikoli pobliže opredelil, je mogoče zdaj domnevati, da premier te želje bodisi nima več bodisi se mu je že izpolnila. Ker je tisk tak, kot je, tako svoboden.
Pred desetimi dnevi odpuščeni spletni kolumnist Washington Posta Dan Froomkin je pred skoraj tremi leti na medijskem blogu Nieman med drugim zapisal:
Mainstream-media political journalism is in danger of becoming increasingly irrelevant, but not because of the Internet, or even Comedy Central. The threat comes from inside. It comes from journalists being afraid to do what journalists were put on this green earth to do.
What is it about Jon Stewart and Stephen Colbert that makes them so refreshing and attractive to a wide variety of viewers (including those so-important younger ones)? I would argue that, more than anything else, it is that they enthusiastically call bullshit.
Calling bullshit, of course, used to be central to journalism as well as to comedy. And we happen to be in a period in our history in which the substance in question is running particularly deep. The relentless spinning is enough to make anyone dizzy, and some of our most important political battles are about competing views of reality more than they are about policy choices. Calling bullshit has never been more vital to our democracy.
Calling bullshit je nekaj takega, kot reči bobu bob, le da malce bolj ’slikovito’. A pustimo to ob strani, pred petimi dnevi je Froomkin pod naslovom White House Watched na Postovi strani napisal zadnje vrstice. Njegova poslovilna kolumna se bere kot …, ja, s slovenskimi izkušnjami v zadnje čase priljubljenem delu možgan, ki skrbi za (u)ravnotež(en)je ni težko zgrešiti ‘analogije’.
When I look back on the Bush years, I think of the lies. There were so many. Lies about the war and lies to cover up the lies about the war. Lies about torture and surveillance. Lies about Valerie Plame. Vice President Dick Cheney’s lies, criminally prosecutable but for his chief of staff Scooter Libby’s lies. I also think about the extraordinary and fundamentally cancerous expansion of executive power that led to violations of our laws and our principles.
And while this wasn’t as readily apparent until President Obama took office, it’s now very clear that the Bush years were all about kicking the can down the road – either ignoring problems or, even worse, creating them and not solving them. This was true of a huge range of issues including the economy, energy, health care, global warming – and of course Iraq and Afghanistan.
How did the media cover it all? Not well. Reading pretty much everything that was written about Bush on a daily basis, as I did, one could certainly see the major themes emerging. But by and large, mainstream-media journalism missed the real Bush story for way too long. The handful of people who did exceptional investigative reporting during this era really deserve our gratitude. /…/ Hopefully, the next time the nation faces a grave national security crisis, we will listen to the people who were right, not the people who were wrong, and heed those who reported the truth, not those who served as stenographers to liars.
It’s also worth keeping in mind that there is so very much about the Bush era that we still don’t know.
Now, a little over five months after Bush left office, Barack Obama’s presidency is shaping up to be in large part about coming to terms with the Bush era, and fixing all the things that were broken. In most cases, Obama is approaching this task enthusiastically – although in some cases, he is doing so only under great pressure, and in a few cases, not at all . I think part of Obama’s abiding popularity with the public stems from what a contrast he is from his predecessor — and in particular his willingness to take on problems. But he certainly has a lot of balls in the air at one time. And I predict that his growing penchant for secrecy – especially but not only when it comes to the Bush legacy of torture and lawbreaking – will end up serving him poorly, unless he renounces it soon.
Obama is nowhere in Bush’s league when it comes to issues of credibility, but his every action nevertheless needs to be carefully scrutinized by the media, and he must be held accountable. We should be holding him to the highest standards – and there are plenty of places where we should be pushing back. Just for starters, there are a lot of hugely important but unanswered questions about his Afghanistan policy, his financial rescue plans, and his turnaround on transparency.
Iz Washington Posta niso ponudili nobene ’smiselne razlage’ za Froomkinovo odpustitev, ki je videti nelogična. Liberalni časopis odpušča (ne v okviru ‘varčevalnih ukrepov’ in kolektivnih odpuščanj) liberalnega kolumnista, neusmiljenega kritika konservativnega predsednika, v času, ko je v Beli hiši spet liberalni predsednik? Paul Krugman ob tem v svojem blogu na spletni strani NY Timesa domneva, da so bile politične preference pri tej odločitvi v ospredju na ’sprevržen način’.
Here’s how I see things: many people in the news media, especially at the managerial level, decided a long time ago that movement conservatism was The Future — and that the sensible thing, whether or not you yourself were a conservative, was to go with the wave. That meant treating right-wing politicians and media figures with great respect, while ridiculing the opposition as the Incredible Shrinking Democrats or the Incredibly Shrinking Democrats, or whatever.
And anyone who didn’t treat the right with great respect, who didn’t get with the program, was a flake, a moonbat. The way Iraq war skeptics were frozen out of the prewar discussion was only the most conspicuous example; pretty much the same thing happened in early 2005 to anyone questioning the push for Social Security privatization.
/…/
Thus we still live in an era in which you have to have been wrong to be respectable.
/…/
That’s why the firing of Dan Froomkin now makes a perverse sort of sense. As long as the right was in power, he was in effect the Post’s designated moonbat, someone who attracted readers but didn’t threaten the self-esteem of the self-perceived serious people at the paper. But now he looks like someone who was right when the serious people were wrong — and that means he has to go.
Imeti prav, ko so se ljudje, ki se imajo za resne, motili, je očitno lahko nevarno, kajti tisti, ki se imajo za resne, se morda s svojo podporo danes znova motijo, zato jih motijo tisti, ki mislijo, da je tudi današnjim ‘podpirancem’ treba gledati pod prste. Je pa lahko na drugi strani ‘koristno’, če nočeš imeti niti prav niti se motiti, ko imajo resni ljudje prav. Potem ni treba nikdar reči bobu bob, ampak si ves čas sproščeno ‘uravnotežen’ in ‘objektiven’, poročaš o tem, kar ti povedo, ne da bi (se) spraševal, dvomil ali kritično mislil.
Ta ‘transfer odgovornosti’ ** bi lahko razložil (tudi) primer ‘medsebojne naklonjenosti’ vodstva slovenske nacionalke (ki je bilo postavljeno v času prejšnje vlade) in Pahorja, pa tudi nereflektirano škandaliziranje in moraliziranje ob ‘aferah’ ter siceršnje prevladujoče medijsko ‘recikliranje novic‘. Ne le tistih, povedanih ‘uradno’, na tiskovnih konferencah in drugih javnih nastopih ali izjavah in intervjujih, ampak – čedalje pomembnejše – ’spravljenih v obtok’ neuradno, na različne bolj ali manj prefinjene načine. Pri novinarjih, ki jim za ‘preiskovalno zgodbo’ ali škandalizirajočo udarno novico zadostuje anonimka (in se nato še čudijo, zakaj bi bilo dobro, da njim ne bi, ko pa so tudi policisti zadovoljni z njimi in imajo za te namene celo ustrezno telefonsko številko), je mačji kašelj ‘zalagati’ medije s ‘primernim’ gradivom. Tisk, tak, kot je, pa je tako svoboden (in nima več česa izgubiti?).
Kot rečeno že pred časom, Janezu Janši se ’sproščanje’ medijev nemara ni posrečilo, kakor si ga je zamislil, toda posledice ‘pluralizacije’ medijskega prostora so nespregledljive. Spomnite se le nedavne zgodbe z zdaj razvpitim svetovalcem finančnega ministra Francija Križaniča (pri tem pozabite, prosim, na svetovalčev pedigre in tudi na vprašanje njegovih strokovnih referenc). Gre takole: Premier Pahor reče, da mu je minister Križanič zagotovil, da ta svetovalec ne bo angažiran, ko se nato izve, da je vendarle bil oziroma, da je, pa Pahor pove, da zaupa presoji ministrov in da verjame v njihovo avtonomnost. OK, lepo je, da premier zaupa Križaniču in da mu daje proste roke, toda to ni bistvo. Bistvo je: Minister mi je zagotovil, da tega angažmaja ne bo! Od tu dalje sta možnosti samo dve: da mu je, prvič, minister to res zagotovil, a tega ni mislil resno, ali da premieru, drugič, tega ni zagotovil. (Prvo potegne za seboj vprašanje, ali Pahor Križaniču še lahko zaupa, drugo vprašanje, ali lahko volivci zaupamo premieru.) Kaj je res, se mi zdi razmeroma preprosto ugotoviti, pa vendar se s tem, da bi zgodbi prišel do dna, ni ukvarjal noben medij. (Koristen stranski učinek: kot ‘nerazčiščena’ bo zgodba ‘večno’ uporabna za škandaliziranja ob novih podobnih primerih.)
Kajpak, zgornja zgodba je ‘obrobni’ calling bullshit, a prav zato. Če razmeroma nepomembne zgodbe ostanejo neraziskane, za ‘večje’ niti ne zvemo, pa imamo navzlic temu lahko skorajda iz dneva v dan občutek, kako da so mediji prodorni. Saj so, vsak dan ‘najdejo’ kaj, kar jim kdo nastavi, ali spregledajo kaj, kar bi lahko koga ‘prizadelo’. Svobodno in po lastni presoji, ‘neposredno vpletanje’ politike in/ali kapitala (lastniškega ali drugače ‘zainteresiranega’) v njihovo delo je potrebno le še v skrajnih primerih. ‘Sistem svobodnega tiska’ deluje, hm, avtonomno in dolgoročno nezmotljivo izloča morebitne froomkine in ‘odstranjuje’ potrebo po spremembah medijske zakonodaje.
Še več, ker ta svoboda tiska mora ostati (nenazadnje so z njo očitno zadovoljni tudi novinarji, saj do danes nisem naletel na nobeno refleksijo Pahorjeve izjave iz uvoda), bodo spremembe, ko bodo, prinesle samo ‘izpopolnitev’ te svobode. Več sprevrženo istega torej, kakor je cinično ravnala tudi Janševa vlada, ko je (tudi) na medijskem področju zgolj brezobzirno in do skrajnosti izkoristila možnosti, ki jih je ponujal sistem. ‘Sproščanje’ je potemtakem uspelo, zdaj gre za to, da ta svoboda medijev ostane.
_____
* dr. Boris Vezjak
Somrak medijske avtonomije – Boji za politično hegemonijo 2004-2008
Založba Sophia, 2009
** Trenutki samorefleksije po sebi ne morejo biti nekaj slabega, nasprotno. Vprašanje je, ali so novinarji dano možnost izkoristili oziroma jo še bodo pravočasno. Moj odgovor se bolj nagiba k temu, da ne in da nesprejeti izziv s seboj prinaša številne težave za njihovo prihodnjo usodo. Znašli so se v somraku, kot pove že sam naslov knjige, v temi tavanja za lastno svobodo, kot žrtve politične hegemonije, ki se je brutalno želela vzpostaviti na nov način tudi v sferi medijev. Somrak je tudi sicer odlična beseda za ponazoritev mentalnega stanja po volitvah 2004 – tako SSKJ za ‘živeti v somraku’ navede pomen ‘v razmerah, ko se ovira, preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje’. Žal so se novinarji ob tem še dodatno zapletali, včasih kar prostovoljno in v simbiozi z ambicijami politike ali lastnikov. V tem smislu sem prepričan, da si bodo svoj svoboden status morali izboriti sami. Njihova ravnanja ne kažejo preveč na to, da bi se tega zavedali. Prav zaradi številnih lukenj v ‘medijskem sistemu’ bi za reinterpretacijo in številne poskuse politizacije medijev težko krivili le tiste, ki so se na volitvah 2004 za poln mandat zavihteli v sedlo. Konkretno vladavino Janeza Janše. Nesporno pa vladajoča koalicija in on sam nosijo polno odgovornost, ker so brez zadreg ‘izkoristili možnosti, ki jih ponuja sistem’, če uporabimo njihovo krilatico, in popolnoma premišljeno izvajali projekt deavtonomizacije medijev.
/Vezjak v uvodu h knjigi/
_____
...
Vojko, če že omenjaš knjigo dr. Vezjaka, bi lahko tudi vključil kakšno njegovo izjavo. Dr. Vezjak je že ob promociji svoje knjige izjavil, da ocenjuje, da ta vlada ne bo precej spreminjala RTV zakona, ker bo raje ocenila, da je zakon čist ok (za tistega, ki je na oblasti seveda), in bo le zamenjala nekaj motečih kadrov…
Povzetek iz okrogle mize ob promociji knjige:
http://zlopamtilo.wordpress.co.....vtonomije/
Super, Vojko, tole s Froomkinom in “calling bullshit” je zame
celo odkritje. Ravno delam na knjigi H. Frankfurta “On bullshit”
in nesporno Froomkin le nadaljujejo Frankfurtov projekt:
“Zdi se, da sranje vključuje neke vrste preslepitev. Zagotovo je bliže preslepitvi kot laganju. Toda kaj je glede na njegovo naravo odločilno, da je bolj podobno prvemu kot drugemu? Kaj natanko je ustrezna razlika med preslepitvijo in lažjo? Laganje in preslepitev sta obe obliki zavajanja ali prevare. Pojem, ki je najbližje razločevalnim lastnostim laži, je neresničnost: lažnivec je pravzaprav nekdo, ki namerno širi neresnico. Tudi preslepitev je ponavadi prikrivanje nečesa lažnega. V nasprotju z golim laganjem gre bolj za prevaro kot za laži. To pa utemeljuje bližino s sranjem. Bistvo sranja namreč ni, da je napačno, ampak da je ponarejeno. Da bi lahko upoštevali to razlikovanje, moramo priznati, da ni v nobenem pogledu nujno, da sta napačno ali ponarejeno (razen pristnosti kot take) podrejena resnični stvari. Ni nujno, da je tisto, kar ni pristno, v katerem koli pogledu pomanjkljivo. Navsezadnje je lahko natančna kopija. Kar je narobe s ponaredkom je to, kako je bil narejen in ne to kakšen je. To kaže na podoben in temeljen vidik bistvene lastnosti sranja: čeprav nastane brez ozira na resnico, ni nujno, da je napačno. Sralec ponareja stvari. Ampak to ne pomeni, da so te stvari nujno napačne.
V romanu Erica Amblerja Umazana zgodba (Dirty Story) se lik po imenu Arthur Abdel Simpson spominja nasveta, ki mu ga je kot otroku dal oče:
Čeprav mi je bilo komaj sedem let, ko so ubili mojega očeta, se še vedno zelo dobro spominjam njega in nekaterih stvari, ki jih je govoril … Ena od prvih stvari, ki me jih je naučil, je bila: »Nikoli ne izreci laži, če se lahko izmažeš s sranjem.«
To predpostavlja ne le, da obstaja pomembna razlika med laganjem in sranjem, temveč tudi, da je drugo boj zaželeno kot prvo. Oče Simpson pa gotovo ni imel sranja za moralno nadrejenega laganju. Niti ni verjetno, da je imel laži za vselej manj učinkovite kot sranje pri doseganju namena, za katerega smo uporabili eno ali drugo. Navsezadnje je lahko pametno oblikovana laž popolnoma uspešna. Simpsonu se je verjetno zdelo, da se bo lažje izvlekel s sranjem kot z laganjem. Ali pa je morda mislil, da je tveganje, da ga dobijo, morda v obeh primerih enako, posledice pa so v splošnem pri sranju manj resne kot pri laganju. Dejstvo je, da smo ljudje bolj tolerantni do sranja kot do laži, ker smo morda manj nagnjeni k temu, da bi imeli sranje za osebno žalitev. Morda se želimo od sranja oddaljiti, a se ponavadi nanj prej odzovemo z nepotrpežljivim ali razdražljivim skomigom z rameni, kot pa z občutkom prekrška ali ogorčenja, ki ga laži pogosto vzbudijo. Problem razumevanja tega, zakaj je naš odnos do sranja bistveno blažji kot odnos do laganja, je pomemben in ga bom v razmislek in vajo prepustil bralcu.
Kakorkoli že, med govorjenjem laži in ustvarjanjem nekega določenega primera sranja, ni ustrezne primerjave. Oče Simpson prepoznava alternativo laganju v tem, da se »izvlečeš s sranjem.« To vključuje ne samo ustvarjanja primera sranja, ampak obsega celoten program ustvarjanja sranja, ki ga zahtevajo okoliščine.”
Primoz, hvala za pozornost.
Ampak tega nisem izjavil na tisti okrogli mizi. Še huje, tega nisem izjavil niti na okrogli mizi v Ankaranu. In še huje, kritiziram to, da drugi trdijo, da sem izjavil kaj takega. Podroben opis:
http://www.zofijini.net/mediji_novinarske.html
Glede podobnosti med Janšo in Pahorjem, uspešnostjo projekta sproščanja medijev itd. se kmalu javim…:)
Boris
No, Boris, pri meni je šlo v nasprotni smeri, od Froomkina do Frankfurta. Moram še priti do knjige.
Zadnji odstavek pa upam, da bo res tekst postal.
Vojko, tvoje poante niso tako jasno naznačene, kot bi si želel. Zato sem jih zbral v trditve, sklepe, nakazane sklepe, kakor jih razumem:
1. Pahor trdi, da je tisk v Sloveniji svoboden.
2. Če je tisk svoboden, potem je Janši projekt »sproščanja medijev« na nek način uspel.
3. Če že ne moremo reči, da se je projekt povsem posrečil, pa je pripeljal vsaj do pluralizacije medijev.
4. Torej s »sproščanjem medijev« v nekem smislu ni bilo nič narobe.
5. Ker je Pahor končno spoznal, da so mediji svobodni, ni več potrebe npr. po spreminjanju zakonodaju ali npr. razmer v RTV hiši.
6. Pahorjeva ideja o svobodi tiska spontano povzroča sledenje novinarjev v stilu »vse je v najlepšem redu«, idejo o nepotrebnosti spreminjanja zakonodaje, skratka vedno več BULLSHITA (po Frankfurtu).
7. Posledično »calling bullshit« (v širšem smislu kritično novinarstvo) po Froomkinu ostaja slovensko-novinarska neizpolnjena naloga.
Naj odgovorim kar po točkah. Pod (1) lahko rečem le, da imam raje Janšo. Med neumnostjo in prevaro raje izberem prevaro. Je večji izziv.
Pod (2) se s tabo ne strinjam. Zato ker slovenski tisk seveda ni svoboden, to misli le Pahor. Večja težava je, zakaj to Pahor misli. Kot dokazujem že vrsto let (vse zaman, nihče ne prisluhne), Pahor verjame, da je tisk pri nas svoboden, ker verjame v projekt sproščanja medijev in ker verjame v sproščenost. Ker verjame v Janševe ideologem. O tem sem nazadnje pisal tule:
http://vezjak.blog.siol.net/20.....ustracije/
a mi niso želeli objaviti… Skratka v (2) posledično verjame predvsem Pahor, v argumentacijskem smislu pa je to povsem nedokazana trditev.
S (3) in (4) se absolutno ne strinjam. Kot če bi nasilni evangelizaciji pohvalno rekel, da je povzročila lep rezultat – vernike. (To točko puščam ob strani, ker je široka.)
Glede (5) nisem čisto prepričan v to, kaj misli Pahor in kaj misli kulturna ministrica. Kolikor vem, se pripravljajo spremembe zakonodaje in zakona o RTV.
Glede (6) nimam težav. Osnovni bullshit se je zgodil že z zaobljubo Pahorja, da v delo medijev »ne bo posegal«. To še ne pomeni, da bi v njih moral. Bizarno je gledati novinarje Reporterja in desnice, ki se jim npr. niti ne posveti, da je Pahor na začetku mandata od svojih ministrov ZAHTEVAL, da se ne izrekajo o medijih:
http://medijski.blog.siol.net/.....e-medijev/
Neumno sicer, ampak Golobič se je v zadnjem mesecu dnevno (!) izrekal o medijih, novinarjih, itd. Če je s slovenskimi mediji vse v najlepšem redu in so svobodni, potem je Golobič prva Pahorjeva žrtev…
Sicer pa sem o politični ljubezni med Pahorjem in Janšo (in torej njunih istovetnih pogledih tudi na medije) pisal že od aprila 2007:
http://vezjak.blog.siol.net/ca.....-ljubezen/
To preprosto pomeni, da verjamem, da Pahor v osnovi le nadaljuje projekte Janše. In ja, tudi to bi zahtevalo novinarski CALLING BULLSHIT…. Oba verjameta v več svobode medijev, Pahor jo zdaj celo čuti, medtem ko je Janša ni pripravljen priznati, čeprav mu je objektivno uspelo zadržati nekaj medijev (npr. RTVS). No, vsem skupaj je resnično Frankfurtov bullshit, ki ima to moč, da ponuja svobodo (!) – nadaljujem s citatom iz zgornje zgodbe:
»Po drugi strani pa ima oseba, ki se odloči, da se bo izmazala s sranjem, veliko več svobode. Njeno žarišče je celotna panoramska slika in ne nekaj posameznega. Ne omejuje se z vključevanjem določene laži v neki točki, zato ni omejen z resnicami, ki to točko obkrožajo ali se z njo sekajo. Pripravljena si je izmisliti tudi okoliščine, kakor daleč je pač potrebno. Seveda ta osvobojenost od omejitev, ki jih mora upoštevati lažnivec, ne pomeni, da ima sralec lažjo nalogo kot tisti, ki laže in se mora tem omejitvam podrejati. Vendar pa je ta način ustvarjalnosti, na katero se nanaša, manj analitičen in manj premišljen, kot tisti uporabljen pri laganju. Je bolj razsežen in neodvisen, z obsežnejšimi možnostmi za improvizacijo, barvitost in domišljijsko igro. In vse to je bolj predmet umetnosti kot spretnosti. Iz tega izhaja tudi znana ideja o »umetniku sranja«. Rekel bi, da nasveti Simpsonovega očeta odražajo dejstvo, da ga je – ne glede na učinkovitost in morebitne prednosti – močneje privlačila ta oblika ustvarjalnosti, kot pa stroge in pretirano natančne zahteve laganja.«
Skratka, »calling Pahor’s bullshit« (7) je zelo na mestu. Pa hvala za izkazano pozornost, Vojko! Kot kaže in kot sem anticipiral, od Somraka do somraka (Somraka)….
Lp
Boris
Ah, dajmo no že enkrat nehat s tem akademskih “sranjem” in virtuoznim verbalnim nadmudrivanjem ;ki je kljub nedvomni relevantnosti in pomenljivosti in hudim lib-akad. poverilnicam enako ne-efektno kot npr. moja zahteva v Studiu City, naslovljena na Pahorja, za spremembo medijske oz RTV-jevske zakonodaje pred pol leta.Dvakrat.
Če je povrh še res, da Pahor dejavno zavira Šircino komisijo za reformo zakonao RTV (četudi se ves čas sklicuje na avtonomijo ministrov, ko gre za oslarije tipa Isajlović), potem je najbrž čas za neko skupno “akcijo” vseh prizadetih , pa čeprav le v obliki JAVNE ZAHTEVE/PODPORE ZA REFORMO- pa magari naslovljeno na Zares- ,napisane pa bolj direktno kot oni pred-volilni predlogi Društva novinarjev idr., a z najboljšimi deli istih) , ki bi jo dali v podpisovanje posebni in vesoljni javnosti.
Najbrž pa za motivacijo slednje ali pa obeh ne bo dovolj gornji visoki bs in sarkastično ironiziranje Pahorjevega pojmovanja “svobode tiska” kot one tačas obstoječe, pa če še tako drži, ampak tudi kaka nazorna analiza primera medijske korupcije in klientelizma “pod Pahorjem” ali treh – recimo P.(R) intervjuja z Geričem, pa tudi s Staričko,ki mu ni na štirih straneh postavila niti enega vprašanja o Hrvaški itd.; pa opozorilo na neštevilne “vsakdanje” ideološke ne-profesionalnosti, ki jih je dnevno opazit v Odmevih, Dnevniku…npr. oni dan “ameriški dron je ubil 60 talibanov”, medtem ko celo CNN govori o “60 people”, ipd. Morda pa to že počne Mirovni inštitut?
Boris, hm, ni čisto tako, kot domnevaš v točkah 2,3 in 4. Ja, mislim, da je projekt ’sproščanja medijev’ je na določen način uspel, nobeni oblasti več (in nobenemu lastniku!) se medijev ni treba bati, lahko je povsem sproščena, še več, vsaka lahko z mediji manipulira po mili volji, ne da bi ji bilo treba zamenjati enega samega urednika ali utišati enega samega novinarja in ne da bi morala zato kakor koli drugače ‘grobo’ posegati. Temu se s Pahorjevim (verjamem da iskreno in dobronamerno mišljenim), a vendarle cinizmom reče (ta) svoboda tiska (in ob tem ne pove ničesar o spremembah medijske zakonodaje); ne jaz, on misli, očitno, da so mediji pluralizirani in da s ’sproščanjem’ ni bilo nič narobe.
Igor V. v zadnjem odstavku s svojimi konkretnimi zapažanji, se mi zdi, pravi toisto (če neka agencija piše o pobitih talibih, zakaj bi novinar gledal še CNN ali AFP, zakaj bi preverjal anonimke, ki zgledajo verodostojne, zakaj današnje izjave primerjal z včerajšnjimi, številke enega ministra s številkami drugega …, zakaj, če gre tudi ’sproščeno’?). Kakšna nazorna analiza medijske korupcije in klientelizma bi bila lahko dobrodošla, ampak – kdo pa naj prvi vrže kamen? Javna zahteva za reformo? Nekaj je treba storiti ali kaj – kot leta 2003? Za koga? Za javnost? Poglejta si Politbarometer zadnjih pet let – v okviru statistične napake se giblje rating zaupanja javnosti v medije, ostal je praktično nespremenjen (in razmeroma visok) v vseh teh letih, ko se je nam zdelo, da se z mediji dogajajo kataklizmične katastrofe? Torej? Javnost problema ne zaznava, je ’sproščena’, imam občutek, da zna tudi to, kar praviš ti, Igor, biti le akademsko ’sranje’.
tudi tu bi se dalo marsikaj zanimivega prebrati.
in to iz domačih logov:
http://medijski.blog.siol.net/.....-bunkerja/