Ameriški dolar je kot glavna svetovna rezervna valuta gledano srednjeročno in dolgoročno pod vse večjim pritiskom, zdaj pravi ameriški ekonomist Nouriel Roubini. Nobelovec Joseph Stiglitz je že marca dejal, da bi namesto dolarja kaj hitro lahko dobili novo svetovno rezervno valuto. Takrat sta Kitajska in Rusija pred zasedanjem G20 v Londonu prišli na dan spredlogom za uvedbo nove svetovne rezervne valute.
Roubini pravi, da države, od katerih imajo ZDA sposojenega največ denarja, vse bolj skrbi nevzdržnost javnih financ, zato so svoje premoženje že začele prerazporejati v zlato, surovine (Kitajci kupujejo rudnike, energente, minerale in druge dobrine povsod po svetu) in kratkoročne vrednostne papirje ZDA, ki so manj rizični od dolgoročnih. V razmerah, ko je dve tretjini vse dolarske gotovine v rokah tujcev in kredit zveznih rezerv v povprečju zapade v štirih letih in pol, se bo riziko za refinanciranje krize s tiskanjem novih bankovcev in posledično za boleč padec vrednosti dolarja povečeval, če administracija Baracka Obame ne bo predložila kredibilnega načrta za ureditev javnih financ v srednjeročnem obdobju.
Nekateri že pravijo, da bi bilo najbolj zaželeno, če bi se ZDA svojega velikanskega dolga znebile z inflacijo v višini dvomestnega števila in devalvacijo tečaja dolarja. Čeprav imajo te razlage veliko pomanjkljivosti, kot je recimo, da bi inflacija povzročila veliko kolateralno škodo, ni mogoče izključiti, da bodo ZDA uporabile prav inflacijo in devalvacijo dolarja za rešitev javnega in zasebnih dolgov, meni Nouriel Roubini.
Dolgoročno inflacija skrbi tudi nekdanjega prvega moža zveznih rezerv Alaina Greenspana, kakor je napisal v Financial Timesu, ugotavlja Roubini. Devetnajsto stoletje je obvladoval britanski imperij, 20. stoletje je bilo stoletje ZDA, zdaj pa lahko prihajamo v azijsko stoletje, ki ga bo obvladovala Kitajska svojo valuto, je maja v New York Timesu napisal Roubini. Če bi kitajski juan zamenjal dolar in postal svetovna rezervna valuta, bi imele ZDA velike stroške, saj Kitajci ne bi več poceni financirali njihovega proračunskega in zunanjetrgovinskega primanjkljaja. Če ZDA hočejo dolgoročno ohraniti dolar kot rezervno valuto, morajo pospraviti domačo hišo in spraviti v red svoje finance.
Imperiji, ki imajo globalno rezervno valuto, so tradicionalno neto kreditodajalci, več denarja posojijo, kot si ga sposodijo. Britanski imperij je padel in funt je izgubil status rezervne svetovne valute, ko je Velika Britanija med drugo svetovno vojno postala neto dolžnica in neto kreditojemalka. ZDA so danes v podobnem položaju, ugotavlja Roubini. Kitajska je zdaj neto kreditodajalka in ima velike javnofinančne presežke, majhen proračunski primanjkljaj, veliko manjši javni dolg glede na bruto domači proizvod kot ZDA in solidno gospodarsko rast.
Kljub temu je juan še zelo daleč od tega, da bi lahko postal svetovna rezervna valuta. Kitajci bi najprej morali odpraviti ovire za vnos in iznos juana iz države, zagotoviti njegovo konvertibilnost, izvesti domače reforme na finančnem področju, trg njihovih obveznic mora postati bolj likviden. Kitajci vendarle mislijo resno, saj so z Argentino, Belorusijo in Indonezijo že začeli trgovati v juanih, v Hong Kongu z njihovimi obveznicami dovolijo trgovati v juanih.
Joseph Stiglitz je marca dejal, da bi valuta v okviru Mednarodnega denarnega sklada (IMF) lahko zamenjala dolar kot rezervno valuto v letu dni, čeprav enako kot Roubini osebno ne verjame, da bi se to lahko zgodilo tako hitro. Uvedbo nove rezervne valute je marca zahtevala tudi Rusija. Problem sedanjega sistema, v katerem je dolar rezervna valuta, je, da so države v razvoju posodile ZDA bilijone dolarjev po skoraj ničelni obrestni meri, ko so same nujno potrebovale denar. To je bila neke vrste tuja pomoč ZDA.
...
