Slavenka Drakulić o Slovencih s prezira vrednega Balkana

Slovenci so po skoraj dveh desetletjih končno pokazali, iz kakšnega testa so – iz istega materiala kot vsi drugi na prezira vrednem Balkanu. Glavne sestavine so nečimrnost, neumnost in prepirljivost. Slovenci so s svojim obnašanjem dokazali, da je geografija vendarle usoda. Kri ni voda! Seveda ves čas govorim o obnašanju vlade in ne o ljudeh. Čudno je, kako se je Slovenija iz najboljšega učenca v Uniji nenadoma spremenila v najslabšega. Bojim se, da je mogoče v potezah slovenske vlade prepoznati podoben model dvorjenja socialistov nacionalistom, kot ga poznamo pri nas pod imenom »račanizem«. Leta in leta smo verjeli, da ni tako, da so Slovenci boljši, pametnejši, spretnejši, bolj evropski. Da ne govorim o tem, da smo si, skupaj z državami Unije, vztrajno zatiskali oči pred največjim moralnim madežem na njihovi vesti, pred »izbrisanimi«.
To je tako žalostno, ne samo to, da trenutno Hrvatom otežujejo vstop v EU – da ne rečem, da ga pravzaprav onemogočajo –, vsem tem državicam so odvzeli upanje, da bodo z vstopom v Unijo nekega dne tudi same postale boljše, bolj človeške, bolj civilizirane. Na kratko, take kot Slovenija. Slovenija je izgubila vlogo vzora za vse druge iz regije in to je velika škoda. Poleg tega je sporočilo Slovenije, kar se širitve Unije tiče, nevarno in škodljivo za regijo, saj je jasno, da se bodo vsi iz EU vprašali, ali ne bodo potem Hrvati preprečevali vstopa Srbom, Srbi Bosancem, Bosanci Makedoncem itd. – v smislu »učinka domin«.
/…/
Pred vojno, se pravi v poznih osemdesetih, so bile moje knjige v Sloveniji prevajane in brane. Večkrat sem pisala tudi za Delo. Knjiga Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali je bila odlično sprejeta. Z Balkan Expressom pa se je zgodil pomemben preobrat: ta knjiga niti približno ni bila sprejeta podobno toplo, čeprav je imela v drugih državah velik odmev. No, to je bil čas, ko se je poskušala Slovenija čim bolj oddaljiti od držav bivše Jugoslavije in od vojne vihre. Od takrat se moje knjige manj prevajajo. Očitno lahko tudi književnost postane »kolateralna škoda«!

Slavenka Drakulić, pisateljica, v Dnevnikovem Objektivu

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odzivi: 15 na “Slavenka Drakulić o Slovencih s prezira vrednega Balkana”
  1. Rado je rekel/rekla:

    Slavenka naj raje piše knjige,
    analize pa prepusti drugim.
    Če pogledamo dejstva, potem vidimo da je resnica diametralno nasprotna.
    Slovenci se nismo odrekli Balkanu. Še vedno množično hodimo na
    - Jadransko morje
    - V Beograd, Gučo, Sarajavo in še marsikam.
    - Še vedno čislamo balkansko glasbo.
    - Na veliko trgujemo z Balkanom
    - vlagamo, ali bi želeli vlagati v balkansko gospodarstvo. Glej primer Sunčani Hvar in podobne.
    - govorimo jezike narodov Balkana.
    - imamo prijatelje vsepovsod na jugu
    Edino kar je zdaj, da naši politiki ne počepnejo pred željami Balkana.
    - Nekoč smo 100% uresničevali vse kar je prišlo iz Beograda
    - vlagali neomejena sredstva v vrečo brez dna (pomoč nerazvitim)
    Zdaj pa je temu konec.
    Rahločutna in prizadeta pisateljica Slavenka je pozabila na pravzrok zastojev pri integraciji v EU:
    To je Hrvaška opsesija biti dominantna sila na Balkanu.
    Imeti možnost nadzora nad Slovenijo (kontrola nad morskim prometom). In česar izhajajo sporni zemljevidi. Na to “malenkost” je pa Slavenka kar pozabila. Morda je zaradi te pozabljivosti Slovenci ne berejo več.

  2. Eva Internazionale je rekel/rekla:

    Včasih je bila veliko bolj lucidna.
    Škoda.

  3. jasmina je rekel/rekla:

    …včasih smo bili vsi mi veliko bolj lucidni…

  4. andlen je rekel/rekla:

    Čvekanje!

  5. janko je rekel/rekla:

    Rado: takih kot si ti (dosledno se poglej v ogledalo) je prepolna slovenija, zato tudi hudo smrdi.

    Seveda, si opisal stvarnost, nočeš pa se zavedati, kaj ta v resnici pomeni.

  6. Dragica je rekel/rekla:

    Meni je pa clanek vsec, saj pove veliko o mentaliteti Hrvatov – pa ne kogarkoli, izobrazenega in kriticnega sloja, ki bi moral najprej pokazati na napake svojih politikov, sele potem drugih , ce zeli biti kredibilen v analizi.

    Seveda tudi sama mislim, da smo Slovenci se zelo zelo dalec od demokracije in eticnosti v svojem ravnanju in z zelo nesposobno diplomacijo, pa to ne le zadnjo, ampak tisto od prvih vlad dalje, ki je neumno pristajala na dejstvo, da se bo pa s sosedo enkrat ze pogovorila o sporni meji.
    In paktiranju JJ-ja s Sanaderjem, dogovarjanju o incidentih, da so tipcki prisli na oblast in nam naivnezem, ki smo bili premalo kriticni do svojih politikov in njihovih preigravanj, metali zgolj pesek v oci.

    Ko Hrvatje vehemento zatrjujejo, da je Slovenija sla v EU z neresenimi mejnimi vprasanji, TO NE DRZI. Slovenija jih je resila z vsemi clanicami EU-ja, Hrvaska pac to ni bila in ni, a do EU clanic je morala izpolniti obveze, le pomislimo na spanski kompromis glede italijanskih optantov, …

    Grki blokirajo Makedinijo zaradi IMENA ze v pristopni varianti, Slovenija je Hrvasko podpirala not nora v vstopu v EU – skoraj ves cas svoje vladavine, janseviki so bili se posebno glasni in ko je Ropova vlada ze videla, kam pes taco moli in da Hrvaska ne bo popustila niti za milimeter, so JJ in Rupel glasno oznanjali, kako podpirajo sosedo – ne da bi ta izpolnila eno samo obveznost do nas-
    glede slovenskih mejnih zahtev.

    da pa je bila Slovenija dejansko najboljsa ucenka EU v pristopnih pogajanjih, pa je lari fari, bila je dobra ucenka zgolj zato, ker je nekriticno poklekala ob zahtevah EU-ja in so jo potrebovali kot EKZEMPEL drzave brez hrbtenice, ki je kimala in kimala, namesto da bi ze takrat uveljavila vec svojih vitalnih interesov.

    Ni dober ucenec tisti, ki ne povzroca tezav ucitelju, ker nekriticno sprejema njegove zahteve, ampak tisti ucenec, ki preraste uciteljeve zahteve in se jim v dobri meri odrece, da lahko razvije svoje potrebe in svoje poglede.
    Ucenec brez svojih pogledov in potreb je uciteljev klon.

    Nekaj takega je Slovenija bila v pristopnih pogajanjih z EU in cas je, da odraste in se postavi zase.
    naj pridigajo ostale clanice, kaj in kako, za milimeter ne bi nobena popustila v mejnem sporu s sosedo.

    To ni problem Balkana, to je problem vsega sveta.

    In se o izbrisanih – ti so res velika moralna sramota za Slovenijo, kjer je desnica na oblasti pokazala, kako nemoralna je v svoji biti in se zdaj – le poglejmo si izjave vseh liderjev desnih in se bolj desnih strank v Slo, ki skusajo onemogociti popravo krivic tem siromakom.

    Medtem ko vehementno daje privilegije cerkvi iz fevdalnih casov ( vecino fevdalne lastnine si je cerkev pridobila z lazno poneverbo francoskih menihov iz 12 stoletja, ko so ponaredili Konstantinov pecat in si prisvojili ogromne teritorije s poneverbo – glej dr Juan Canto Rubio, Sociologia politica del arte), se trka po prsih s pravicnostjo prekopavanja grobov, odreka pravico zivecim do obstoja.

    Res je, Slovenci se nimamo s cim velikim pohvaliti, razkrojili smo eticnost socializma, prave etike, ki bi temeljila na humanizmu, pa ni pripravljen nihce vnesti v to druzbo.
    Boj za dobicek je prvi moralni in zivljenja vreden cilj.
    Pa tudi cerkev, ki naj bi bila uciteljica duhovnosti, skrbi predvsem le za svoj kapital in pozegna na oblasti le tistega, ki ji ga bo pomagal obracati in se pomnoziti.
    Etika je reducirana na poslusnost in kimanje njenim dogmam.

    Filozofi pa spijo in se zatekajo k idejam preteklosti, namesto da bi poiskali odgovore za ta cas.
    Politiki pa so itak brez idej, slovenski definitivno.
    razkroj vrednot, v katerih smo, je zajel vse plasti zivljenja.

  7. igor vidmar je rekel/rekla:

    Slavenka ima kar prav; Radova “analiza” pa je le opis
    stanja, kot je ugotovil že Jnako;Dragičina “analiza” pa prispeva le obča mesta in zapoznele pozive: če EU doslej nismo poštekali, je vsaj za to zgodbo prepozno.
    A da ne bom samo zviška- tule je moja analiza. Pahor je v pogovoru z Geričem lepo pojasnil:zadeve s Hrvaško so stvar političnih elit; nas drugih se to ne tiče, mi lahko , če moremo, živimo s Hrvati kot turisti, gospodarstveniki, umetniki tako, kot da se nič ne dogaja.Pahor in Sanader sta skupaj z elitama suverena nad ljudstvom.
    Problem je seveda v tem, da se nas in njih tu spodaj še kako tiče- pa ne le -iz naše perspektive- “nacionalističnih HRvatin”, ampak še posebej “dobrih Hrvatov/ic”-tistih izobraženih, evropsko demokratičnim, kakršna je Slavenka D., in nasploh vseh , ki jim pomeni EU kljub vsemu neko upanje, da se bodo enkrat otresli svojih Balkancev.
    Zato je cela reč s HR že dolgo ena sama velika manipulacija naše in njihove politične elite na naš račun. Obe eliti že ves čas manipulirata z “emocijami ljudstva”, naša pač še lažje spričo hrvatskih nesramnosti in prestopkov- ki pa jih je sama ta elita dolgo tolerirala/dopuščala, če ne celo sem pa tja dogovarjala. Ampak pravi Slovenci pač ne bodo napadali svojih, a ne- zakaj pa imamo zunanjega sovražnika
    Ob zadnji fazi pristopa HR v EU pa je naša elita vseh barv(čast izjemam) začutila svoj trenutek: končno se ji je zazdelo, da je v zmagovalnem položaju- Hrvaški bo naredila točno tisto, kar so Italijani naredili nam s španskim kompromisom! Izsilila bo “končno in pravično rešitev mejnega vprašanja”- torej ne le formalno ureditev meje, ampak nekaj več- stik z odprtim morjem, pa še ves Piranski zaliv ipd.-saj to je bilo stanje 25.junija! To so naši “vitalni interesi”, je pribil Pahor- ne da bi pojasnil, kako da nas ne-urejenost teh “vitalnih interesov” v teh 18 letih ni že ubila, sedaj pa nas bo naenkrat uničila- in to kljub temu, da bo tudi HR v EU?? In tudi tega ni pojasnil, na osnovi katere božje previdnosti bomo dobili nazaj cel Piranski zaliv, ko pa nismo več republika v YU, ampak država- med državami pa ni obale brez morja? In seveda ga Gerič tudi teh reči ni vprašal o tem- že ve, zakaj.
    In še malo analize: naši elitniki so se, potem ko so neuspešno amandmirali in narobe razumeli Rehna in EU, sedaj očitno umaknili na izhodišče- k zahtevi po umiku spornih HR zemljevidov iz pristopne dokumentacije, kar je dosti manj od “celovite rešitve mejnega vprašanja”. Strategija naše elite za “popravo krivic” je doživela polom. Vendar pa je njen vodja le iztrgal zmago iz gobca poraza na zadnjem Svetu EU: iz deala za rešitev irsko-lisbonskega problema “smo dosegli” odstranitev imena Hrvaške, na katere pristopno pogodbo naj bi se navezale koncesije Irski, in tudi odstranitev datuma, do kdaj naj bi se to zgodilo, je povedal na TV.
    Opa! Krasno! Ampak- kaj to pomeni? Ali že obstaja rezervni EU- scenarij za njeno-našo? absolutno prioriteto- sprejem lizbonske pogodbe po irskem drugem referendumu? Bo Hrvaško v scenariju nadomestila morda Islandija, ki si hudo in hitro želi v EU? Ali pa bo EU kar čakala, dokler se SLO in HR eliti ne dogovorita? Bo EU privila Hrvaško in zahtevala Piranski zaliv za Slovenijo, da bo ta lahko mirno in z dvotretjinsko večino ratificirala HR, ali pa bo privila Slovenijo, da bo pristala zgolj na umik dokumentov, in tako omogočila EU-scenarij, potem pa nas bo prepustila dogovarjanjem s HR-tedaj že članico EU? Rado, Dragica, kaj menita vidva?
    A tudi teh vprašanj Pahor ni bil deležen.Hej, to je itak stvar elite, javnosti to ne zanima, kajne, javnost si želi le morja, sonca in biznisa. In tako lahko premier mirno ponavlja “svoje mnenje”, da se je le HR “umaknila iz procesa”- kljub temu, da je še slepcu jasno, da se je umaknila v “naša” EU. Ki se de facto ni postavila na našo stran. Mimogrede- v še enem PR-intervjuju preteklega tedna- v “Delu”- mu vprašanja o HR še postavili niso.Kako državotvorno. Žurnal bi se lahko vprašal: “Ali se Tanja Starič vrača na TV SLO?”Morda pa bo šel Gerič na Delo. Kakorkoli- meidji so bistven del slovenskega kolektivnega, elitno-ljudskega nojevstva.
    In seveda v nobenem od obeh intervjujev ni bilo vprašanja, kako bo izjava o absolutnosti “stanja 25 junija 91″, ki je bila ob zapletu z NATO in izsiljevanju JJ-ja sprejeta v parlamentu, vplivala na ratifikacijo hrvaške pridružitvene pogodbe, če do tedaj ne bo “končne in pravične rešitve mejnega vprašanja”? Kajti ta izjava je naredila dotlej državno ne-sprejeta/sprejemljiva stališča M.Podobnika, Jelinčiča in Šiška za nacionalna stališča.Ta izjava lahko ob ratifikaciji pogodbe HR-EU zakuha še zelo hudo godljo, tako v parlamentu kot izven njega. Sanaderjeve udarne in militantne izjave “niti centimetra”itd. te dni že kažejo vzorec mobilizacije nacionalnih čustev, ki bi lahko bil tudi pri nas končni rezultat “nepopustljivosti” in “odločne obrambe vitalnih nacionalnih interesov”. Še posebej, če bo jeseni “socialna situacija” kritična.To bi bilo res lepo ujemanje interesov obeh političnih elit na račun “suverenega ljudstva”.

  8. Rado je rekel/rekla:

    Se strinjam z Igorjem,
    da je pri meni šlo le za opis stanja, ki ga vidim drugače, kot Slavenka. Niti nisem imel drugih ambicij.
    Strinjam se tudi, da je slovenska politika do Hrvaške premanentna politika zamujenih priložnosti. Od Bavčarjevega neukrepanja junija 91, dalje.

    V preostalem delu pa se mi zdijo Igorjeva izvajanja šibka. Noče se izreči (ali se vsaj izogiba) moji trditvi o hrvaških “imperialnih” željah, kot o pravzroku težav.

    /mimogrede, lahko si pogleda danes dnevnik iz leta 91, ko so se Hrvatje “umaknili” iz pakta s Slovenijo v primeru napada JLA. Moja teza je glede tega še širša – ne le glede izdajstva do Slovenije, Hrvaška je s svojo napačno, ortodoksno nacionalistično politiko do srbskega prebivalstva v Krajini povzročila da vojna v Jugoslaviji do najvišje mere, čeprav je seveda ob tem tudi sama plačala visoko ceno. Pravzaprav je Hrvaška dala vse možnosti srbskemu nacionalizmu da eskalira na polno/

    EU s svojimi interesi so le implikacija problema in tu ne more ničesar rešiti. Če zdaj torej zanemarim preteklo napačno slovensko politiko, vprašam Igorja: “Kakšna, za hudiča, pa je zdaj prava politika do Hrvaške”?

    Ali morda politika širše familije Juri, ki bi pristala na vse hrvaške zahteve.
    Ali morda politika EU-ja, ki jo zanima le hrvaška obala in so zanjo slovenski problemi v Savudriskoj vali, nepomebni, obrobni?
    Ali mora Slovenija permanetno plačevati geostrateška podmizna trgovanja (Jalta)?

    Lahko je sesipati zdaj eno, zdaj drugo politiko, vendar v določenem trenutku se je treba izreči. Če naj vsaj približno dobimo tisto kar hočemo, potem moramo naše zahteve maksimizirati. Da je to zakonitost življenskih in družbenih procesov lahko vidimo vsak dan;
    ko barantamo za ceno avta, hiše in podobno. In prav tako je v politiki.
    Princip izvršenih dejstev je tisti, ki na dolgi rok v največji meri prinaša rezultate. Madonca Igor, ali si ti edini med nami, ki nisi bral Machivelija?
    (Izrael, Golanska planota, Betlehem, . . .), (Kosovska demografska ekspanzija), (Napad na Irak – Vilnuška izjava) etc., etc. Zgodovina je sestavljena predvsem iz tega.

    Hrvaška država je to spoznala pred nami. In je svoje zahteve maksimizirala. (Zdaj bomo pa vse veseli, če bo zgolj zaenkrat umaknila svoje zemljevide). In prav pod Pahorjem je tudi Slovenija maksimizirala svoje zahteve.
    Šele sedaj smo pripravljeni za “deal”.

  9. bp je rekel/rekla:

    Ne razumem, kako lahko kdo, sploh iz tukajšnje perspektive, pa čeprav iz petminutne analize SI-HR odnosov, izpusti zavrnitev sporazuma Drnovšek Račan v hrvaškem saboru. In kasnejšemu zavračanju vsakršnega sklepanja sporazumnih dogovorov, ki bi Hrvaški prinesli kakšen koridor manj kot bi po Rudolfovem mnenju dobili v Haagu. Vse, kar se je dogajalo potem je bilo zavlačevanje oz. vztrajanje pri reševanju v Haagu, v okvirjih, ki ustrezajo Hrvaški.

    Če je (bil) problem slovenske politike v nesposobnosti jasnega artikuliranja interesov in vodenju kakršnekoli dosledne zunanje politike, ki ni rezultat prej muhe kot premisleka vase zagledanega zunanjega ministra ali poniglavosti kakšnega predsednika vlade ali opozicije, je sedanja ostrina in trma gotovo presenečenje za vse vpletene in tudi opazovalce. Meni se zdi vztrajanje na umiku vseh dokumentov, ki bi lahko prejudicirali mejo z aviona odlična poteza, ki sicer pogledana od blizu ne zgleda več tako lepo in čisto, ampak bi se jo morda dalo tudi še malo očediti. Vendar pa nikakor zato kar opustit.

  10. šparovček je rekel/rekla:

    Se povsem strinjam z Radovo tezo, da so si svojo vojno v precejšnji meri skuhali Hrvati sami – spomnite se, da je prav Tuđman v javnost spravil Raškovićeve besede o “ludom narodu”.

    Sicer pa bi moralo biti SLO izhodišče za mejo Mirna, zadnji sprejemljivi kompromis pa Savudrija. Nenazadnje se je SFRJ za to obvezala v Londonskem memorandumu, ki je postal eden od sestavnih delov Osimskih sporazumov.

    Vse ostalo je popuščanje hrvaškemu ekspanzionizmu.

  11. Rado je rekel/rekla:

    Šparovček,
    me pa zanima zakaj stranke ne pograbijo Jelinčičevega predloga o mendnarodni konferenci o Jugoslaviji. Zdaj, ko smo “dokazali”, da s Hrvati ne znamo (ne zmoremo, ipd.), doseči dogovora, so najbrž tudi zunanjepolitično stvari bolj zrele za kaj takega.

    Ali je posredi le dejstvo, da se bojijo, da bi Jelinčič ob tem preveč pridobil, ali gre še kaj drugega, česar normalni smrtniki ne vemo?

  12. šparovček je rekel/rekla:

    To zanima tudi mene.

    S tem bi pokazali iniciativo, pa še celo serijo podobnih možnih blokad med ex – SFRJ državami bi preprečili. Manjka pač iniciative oz. zavedanja o tem, kaj sploh želi slovenska politika.

    Pa morda čakajo tudi na obdobje po volitvah v Nemčiji, ki bi po moje podprla tako idejo …

  13. igor vidmar je rekel/rekla:

    @ rado: o “hrvaških imperialnih željah”: kaj pa bi obsegal ta “!imperij”- pol Piranskega zaliva, Škodeline, Mline, Bužine, Joška Jorasa??…pa tudi v Bosni je pogorela….bodimo resni: kje so argumenti za to imperialnost? Kakšen “imperij” lahko ima HR v EU?
    Glede zgodovine pa: rekel bi, da je bilo HR-”izdajstvo” predvsem posledica tega, da junija 91 Hrvaška ni bila pripravljena na
    spopad z JLA; seveda drži, da je tudi sama izzivala (Šušak-Borovo selo-uboj “mirovnika” Kira itd.), napačno ravnala glede Srbov itd., a v tej igri je bil tudi neki Milošević, ki je imel ves čas pobudo.

    “Kašna za hudiča pa je zdaj prava politika do HR?”: načeloma je to odvisno od ciljev;oz. od politične modrosti, ki vidi vsaj tri korake dlje od dnevnih gesel in odzivanja na Jelinčiče in Šiške, krščen matiček! Seveda je prav “zahtevati več, da doviš, kar želiš”- ampak najprej je treba vedeti, kaj želiš; in potem ravnati tako, da to res dobiš! Zato imam “naše” ravnanje za polomijo- v obeh točkah. Še enkrat: sedanji umik na začetno pozicijo- “umaknite dokumente” je po moje slabši, kot če bi ostalo ves čas le pri tem, ker so se vmes zadeve zaostrile, tudi notranje ( Izjava 25.junij našega parlamenta- kaj pa o tem menite, Rado?).
    In na koncu bo verjetno obveljalo pravo, ne pa pravičnost- le da bomo na slabšem.Očitno naši elitniki niso dobro izračunali “razmerja sil” itd. skratka, precej slab “macchiavelizem” je bil to,kaj menite?

    Torej: žal po mojem sedaj “nimamo” več možnosti, da bi svobodno “izbirali pravo politiko”, razen če nimate za opcijo tudi, da se infantilno vkopljemo v svoj peskovnik in zahtevamo svoj Piranski zaliv za vsako ceno, pa naj gre vse k vragu, vključno z EU?

    In če se je že “treba izreči”: sprejeti umik dokumentov ali mednarodnopravno veljavno zavezo HR o istem; deblokirati HR in ob tej naši (sicer zapozneli, in ekstremis,izsiljeni) uslugi EU-ju poskušati doseči čimbolj ugoden položaj za arbitražo, mediacijo ipd.

    @bp: ah, ta naša velika bolečina- genijalni načrt ljubljenega vodje,
    uničen od verolomnih Hrvatov…Kako naj rečem- vedno bolj se mi zdi, da je naš ljubljeni vodja rahlo nasedel; ker ni le HR parlament zavrnil zadeve, tudi vlada ga ni podprla! Kaj je torej mislil Račan, da je, oz. kaj je mislil Drnovšek, da je Račan- suveren, kralj, regent Hrvaške,ki lahko sam odloča o vsem? Če očitno ni imel niti odobritve vlade? Pa še to: če bi bil oni Račanov paraf na sporazumu toliko mednarodnopravno vreden, kot nam dopovedujejo naši elitniki in kot meni bp, zakaj se potem tako bojimi prava in vztrajamo pri pravičnosti?

    @šparovček: “strinjam se, da so si HR v precejšnji meri sami zakuhali vojno”: Milošević je bil torej p.d.?
    Meja na Mirni: nima demografsko-zgodovinske osnove, sem se pozanimal pri zelo kompetentnem dr.zgodovine- to so jelinčičevske “imeprialne” utvare.

    @rado, šparovček: Jelinčičeva konferenca o YU kot rešitev – ali smo pri sebi? To bi bilo še huje kot Jalta, to bi bil s sedanjim “poolom sil”, ki so za to naše področje najbolj zainteresirane (Italija, Nemčija, Avstrija…) za HR, pa tudi za nas prej kak Rapallo ali Trianon kot pa rešitev; ker če se prav spomnim, želi Jelinčić vrniti zgodbo pred leto 45? Ali res mislide, da bo EU-ju to, sploh v teh kriznih časih, ob lisbonskih problemih, Kosovu itd. sploh prišlo na misel? In če bi Nemčija- s svojimi xxxxxx hrvaškimi volivci in željah po Jadranu -podprla idejo, na čigavi strani bi bila?
    Pa še to: Jelinčičevo odpiranje zgodovinske Pandorine skrinje včasih deluje tako, kot da je “nezavedno” italijanski lobist.

  14. bp je rekel/rekla:

    @igor.vidmar: Vsi so mnenja, da paraf nima kakšne hude mednarodnopravne teže, sicer ne bi vztrajali pri arbitraži, kjer pa lahko postane kakšno izhodišče. Ampak od kdaj pa je mednarodno pravo in pa haaško sodišče alfa in omega vseh mednarodnih odnosov?

    Račanova neverodostojnost pa po mojem vendarle ni bila toliko krivda tvojega ljubljenega vodje, kot hrvaške politike. Ko se z nekom dve leti pogajaš, natezaš okrog raznih pasjih jajc, končno skleneš dogovor, pa te potem na koncu suho odjebejo, se verjetno vprašaš, kdo se je ves ta čas iz koga delal norca. Je sicer res, da ne gre stavit glih vsega na enega konja, ampak to še ne pomeni, da če te nekdo hladnokrvno nategne, da se mu moraš še naprej smehljat in nikakor ne smeš naredit česa podobnega. Pravijo, da imajo korporacije dolg spomin, birokracije pa morda še daljšega.

    Jest sem samo mnenja, da bi bilo treba na vsa usta in vsem okrog razglašat, da je g. Sanader vedno dobrodošel v Ljubljani, če se je le pripravljen začet pogovarjat.

  15. Milan je rekel/rekla:

    Izjava Katarine Kresal na ” posneti” seji je bila vizionarska. Slovenska rešitev problema s HR bo končana tam nekje čez deset let.

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
vojko, petek, 27. marec 2009 

To kar je bila intenca tega zakona, ko ga je minister Šturm predložil in je bil sprejet v tem parlamentu, je intenca oziroma rešitve, ki so pomembne za državljane. Pomembne so tudi za dijake, ki spremljajo to, ki bodo nekoč tudi reševali svoje zadeve. In sedaj poslušamo tu ob tem, da Vlada tu zavlačuje, absolutno zavlačuje in še enkrat trdim zavlačuje se zaradi tega, zato, ker se zavzema za to, da čim dlje se … nered na zemljiški knjigi, čim [...]

vojko, torek, 23. junij 2009 

Rajko Gerič: Načeloma vam je treba tudi priznati, da ste zelo odprti do javnosti in da se vsaj zaenkrat dosledno držite tudi načela, da se v medije ne vpletate. Za razliko od nekaterih ministrov, ki pa so do medijev precej ostri.
Borut Pahor: So?
Gerič: Gregor Golobič, recimo, je bil v zadnjem času do medijev, tudi do našega, tudi do drugih, precej oster in vi ste sami kot predsednik vlade dejali, da takšnega vmešavanja oziroma ocenjevanja medijev ne bi dopustili. Če citiram [...]

vojko, ponedeljek, 22. februar 2010 

Zakaj neki bi gradbinci zniževali cene stanovanj, če jih banke še naprej veselo refinancirajo, in zakaj bi banke pritiskale na gradbince, če lahko dobijo državno pomoč tudi prek dokapitalizacij? Država ne bo nikoli dopustila, da kakšna banka propade. V tem smislu imajo posvečen položaj. Problem izvira iz države. Trg se ne očisti, ker bankam ni treba pritisniti na podjetja.
/…/
Zakaj naj bi NLB pustila Vegrad propasti? Dobila bi nepremičnine – a kaj naj z njimi počne? Vegrad bi bil prisiljen znižati [...]

vojko, četrtek, 10. december 2009 

Možnosti, da državnozborski poslanci v sodelovanju s finančnim ministrstvom dodobra razvrednotijo ali celo onemogočijo zamisel o ‘okoljski’ obdavčitvi avtomobilov niso videti slabe. Čeprav je, kot vselej v Sloveniji, precej verjetno, da je kdo v predlagalno-zakonodajni verigi izpostavljen premočnim izpuhom te ali one interesne skupine, pa polletno packanje novele zakona o davku na motorna vozila (od tega se zakon že več kot dva meseca preklada po parlamentu) za zdaj kaže bolj na obilno količino neznanja. Začenši z nesposobnostjo uradnikov v ministrstvu [...]

vojko, sreda, 1. april 2009 

Septembra lani so bile slovenske banke v dobri kondiciji. Je dejal guverner Banke Slovenije Marko Kranjec. Oktobra so bile zdrave, brez pretiranega deleža problematičnih terjatev in z zanesljivo osnovo virov. Novembra se niso kopale v denarju in so imele problem z zagotavljanjem ustrezne likvidnosti iz tujih virov. Januarja letos je dobra kondicija bank postala odvisnost od uspešnosti refinanciranja na tujih trgih in občutljivost na posledice nadaljevanja finančne krize. Februarja se je guverner Kranjec demonstrativno zmrdnil nad idejo slabe banke. Na [...]