Odkar vemo, da so Bošku Šrotu ‘za petami’ kriminalisti, so ponovno glasna tudi ugibanja, s čim bi si lahko laški kralj na Betajnovi ‘kupil’ abolicijo. Najpogostejša ‘ugotovitev’: poleg Mercatorja (s katerim pa Šrot ne razpolaga prosto) da politiko na oblasti najbolj zanimata Delo in Večer. Ali izjavljalci do teh ‘ugotovitev’ prihajajo ‘avtonomno’ ali z ‘majhno pomočjo’, bi bilo zanimivo vedeti, ni pa tukaj bistveno. Simptomatično (in sporno) je vsekakor, na različnih ravneh, a ostanimo pri ‘medijski’ (in še to ob nereflektirani podmeni, da bi vladajoča koalicija res rada na takšen ali drugačen način ‘obvladala’ oba omenjena časopisna založnika): Od kod implicitna domneva teh ‘ugotovitev’, da sta Delo in Večer v katerem koli pogledu še kakršen koli omembe vreden asset?
Da ne bo nesporazuma, ne mislim na ’slabost’, ‘dobrost’ ali ‘boljšost’ izdaj (zlasti dnevnih časopisov) Dela in Večera, na ‘neodvisnost’ uredniških politik in njihovo ‘verodostojnost’, na ‘nekvalificiranost’ lastnikov, še celo na naklado in oglasno oseko ne. Nobena od teh lokalnih posebnosti ni razlog za domnevo, da sta Delo in Večer kot časopisna založnika nekje tam, kjer je bila, denimo, Mura kot konfekcionar pred kakšnim desetletjem. Na začetku najbrž razmeroma dolgega, zanesljivo pa negotovega obdobja, v katerem se bo njuna konkurenčnost zmanjševala toliko hitreje, kolikor dlje ne bo strukturnih sprememb in kolikor dlje bo veljala domneva, da sta ‘prepomembna, da bi padla’.
Ocene, kakršna je ta v Economistu, so najbrž pretirane, toda prav v teh dneh so tradicionalni mediji širom sveta doživeli doslej morda največji udarec v tekmi z ‘novimi’. Kar vemo o dogajanju v Iranu, so nam res v doslej nesluteni meri posredovali ‘novi mediji’. Deloma in morebiti celo predvsem zato, ker je bilo delo tradicionalnih medijev ‘na kraju dogajanja’ v dobršni meri onemogočeno. Ironija: onemogočila ga je politika v ‘predmodernem’ zmotnem prepričanju, da bo z obvladovanjem tradicionalnih informativnih kanalov lahko konstruirala realnost po lastni podobi. Projekt je precej veličastno spodletel, pri čemer je trenutno celo manj pomembno, kaj vse od tistega, kar smo iz ‘novih’ medijev o dogajanju v Iranu izvedeli, drži. Pomembno je dejstvo, da je ‘nekdo’ te informacijske kanale izkoristil (bodisi za širjenje resnice bodisi manipulacij), da je že ‘tam’ in da bolj očitne lekcije o tem, kam se (je pre)seli(l) ‘boj za obvladovanje javnega mnenja’ ne bi mogli dobiti.
V tem smislu sta Delo in Večer potemtakem še komaj kaj vredna (kot je vprašljiva vrednost malodane slehernega časopisnega založnika na svetu), javno mnenje je že danes mogoče oblikovati in pridobiti tudi proti njima. Če bi politika od Šrota res ‘zahtevala’ Delo in Večer (kakor radi ‘dajo vedeti’ v Laškem) oziroma če bi ji Šrot oba morda ‘ponujal’, bi šlo za ‘trgovanje’ z ‘medijskimi murami’, poslovnimi modeli, ki z novodobnimi ‘medijskimi zarami’ ne morejo tekmovati. Njuna edina vrednost je pravzaprav v tem, da ‘ne smeta propasti’. Kot Mura (ali kot Mercator ‘ne sme priti v tuje roke’). Ker bi bila to menda ‘lokalna katastrofa širših razsežnosti’.
Biti lastnik Dela in Večera (pa javnega zavoda RTV) je danes kot biti lastnik Mure (ali predsednik SLS) – ena sama velika skrb. Nič od tistega, kar bi bilo treba narediti, da bi oba založnika imela – do nerazpoznavnosti preoblikovana in z novim poslovnim modelom (ki ga še noben založnik na svetu ni ‘izumil’) – ‘perspektivo’, ni neboleče in preprosto, predvsem pa je treba za to imeti koncept ter biti odločen, vztrajen in potrpežljiv (lastnik). Šrot za to nima niti volje niti znanja niti časa, zato bi bilo logično, da bi se Dela in Večera poskušal znebiti. Čim prej in čim dražje (pri čemer ne mislim le na denar), kajti navsezadnje mu – razen v trenutku ‘oddaje v najem’ leta 2005 – nista prinesla ničesar, sta ga pa veliko stala, morda se bo izkazalo, da (relativno) še največ od vseh ‘akvizicij’.
Ob politiki, kakršna je na oblasti (in v opoziciji), se Bošku Šrotu farsična ponovitev zgodovine lahko še celo posreči. ‘Bolj pravičen’ bi bil cinizem: da bi, če kaj, prav Delo in Večer ostala Šrotova, kot dolgoročni naložbi, za kakršni ju je vedno razglašal.
eh, Vojko…
soliden tekst,
ampak manjka nekaj ključnih predpostavk!
Po oranžni in rožnati revoluciji v še vedno krščanskem svetu (Ukrajina, Gruzija), so se ameriški propagandisti lotili še zelene revolucije v muslimanskem, še več – šiitskem! svetu.
Ta recept pa tam najverjetneje ne bo deloval.
Eno je kulturni razlog, po drugi strani pa se lahko samo čudimo idiotom, ki mislijo, da bodo lahko 2500 let staro perzijsko civilizacijo, ki je s svojimi “nesmrtnimi” celo hudo strašila naše bojda stare praočete Grke, “premagali” z nekaj deset tisoč demonstranti, nekaj tisoč tujih novinarjev (všeti tudi tisti v centralah) in nekaj sto tujih medijev… (zlasti tistih z izvorom v istem centru informacij)
Morda se vse lahko lepo sliši, morda vse lepo zgleda, vključno s smrtjo nedolžne iranske študentke (sam bi prepovedal objavo tega videa iz pietetnih razlogov), a še vedno ostaja v Iranu svet varuhov, ajatola in nenazadnje klasična vojaška in policijska sila, ki se ne bo kar tako predala zahodu.
Namesto sile in konfrontacije, bi morda več učinka doseglo dogovarjanje. Če bi do pravih pogovorov res prišlo, bi tudi varuhi Ahmedinedžada hitro vrgli v anonimnost!
A kar se tiče slovenskih medijev, je jasno, da so ti že zdavnaj mrtvi!!! Ostala je le še bedna transmisija politike in kapitala. Le kje so tista zlata 90. leta, ko je partija zgubila vso moč, novih oblastnikov pa še ni bilo, in je bilo objavljeno zares skoraj vse, kar je moralo biti.
Če povzamem: ja – stari mediji so več kot očitno mrtvi! Ampak novih ne smemo prepustiti državnim ali korporacijskim oglaševalcem in manipulatorjem, temveč sporočati resnico preko informacijskih kanalov tudi sami!
A problem je v tem, ker je to hudimano težko, zlasti finančno. In Vojko to najbolj ve…