Ali bo izvedba načrta za reformo finančnega sistema, ki ga je objavila administracija Baracka Obame, prinesla, kar mora prinesti. Ja in ne, v svoji tokratni kolumni v New York Timesu, piše ekonomist Paul Krugman. Načrt bi zamašil nekaj zelo velikih lukenj v sistemu regulacije finančnega trga, a ne bi odpravil nekaterih neustreznih spodbud, ki so pripeljale do sedanje krize, pravi Krugman. Sedanji sistem finančne regulacije je bil namreč vzpostavljen v času, ko je lahko bilo banka vse, kar je samo izgledalo kot banka.
Sekretar za finance Tim Geithner je poleti dejal, da je bančništvo vse, kar vsebuje financiranje “na dolgi rok rizičnega in relativno nelikvidnega premoženja” z “zelo kratkoročnimi obveznostmi”. Krugman ob tem spomni, da sta Bear Stearns in Lehman Brothers imeli velike investicije v rizične papirje s kratkimi roki izposoje. Kot je izpostavil Geithner, je leta 2007 več kot polovica bančnih poslov v ZDA bilo paralelni finančni sistem, ki ga nekateri imenujejo senčno bančništvo, v velikih nereguliranih ustanovah. Ko je padla banka Lehman Brothers, smo ugotovili, kako ranljivo je dejansko bilo senčno bančništvo, saj je spravilo globalno gospodarstvo na kolena.
Zaradi tega je po Krugmanovih besedah ključno, da mora finančna reforma banke, ki dejansko niso banke, spraviti iz sence. Obamov finančni načrt predvideva, da bodo zvezne rezerve lahko regulirale vsako finančno ustanovo, ki je pomembna za sistem, kar z drugimi besedami pomeni, da bi njen propad povzročil upostošenje. Te ustanove bi morale imeti zagotovljenega velike vsote kapitala za pokritje morebitnih izgub, precej visoke vsote denarja za pokritje zahtev upnikov in podobno. Vlada pa bi imela pristojnost podržaviti te institucije, če bi postale nesolventne.
To je dobro, pravi Paul Krugman, toda kaj pa širši problem finančnih izgredov?
Predsednik Obama je v svojem govoru zelo dobro povedal, da je Wall Street razvil “kulturo neodgovornosti”, posojilojemalci niso ohranili posojil, ki so jih najeli, pri sebi, ampak so jih prepakirane v nove finančne produkte prodajali naprej investitorjem, ki niso razumeli, kaj so kupovali. To je omogočilo nagrajevanje brezbrižnosti namesto odgovornosti. Toda po Krugmanovi oceni Obamov načrt za to diagnozo ne ponuja zdravila.
Nova agencija za varstvo potrošnikov na področju financ bo sicer pomagala pri nadzoru posojil, tudi določba, da bi morali posojilojemalci vsaj 5 odstotkov sposojenega obdržati, bi pomagala povečati odgovornost. Obamova adminstracija bi morala narediti več za reguliranje bonitetnih agencij in bolj radikalno reformirati sistem nagrajevanja bankirjev, pravi Paul Krugman.
