Po včerajšnjem tečaju delnic Mercatorja in Pivovarne Laško na ljubljanski borzi lahko NLB za skoraj 405 tisoč prvih in dobra 2 milijona drugih (ki ju je Infond Holding zastavil v zavarovanje 130-milijonskega kredita) dobi več kot 150 milijonov evrov. Na papirju, v praksi pa je to verjetno približno toliko kot Infondovo povračilo kredita ‘v zadnjem hipu’, ki ga že nekaj dni ekskluzivno napoveduje Delo.
Niti Mercator niti laška pivovarna nista podjetji, za kateri bi kupci stali v vrsti, na drugi strani pa deleža nista tolikšna, da bi novemu lastniku (lastnikom) omogočala kaj več od vloge portfeljskega vlagatelja. Čeprav so presenečenja vseh vrst mogoča, je tako današnji poziv NLB za javno zbiranje ponudb (objavljen v Dnevniku; toliko ironije, da bi bil oglas objavljen v Delu, ‘zgodovina’ ni zmogla) bolj ali manj obupan poskus, da bi se banka izognila težavam, ki jo čakajo, če oziroma ko bo ‘obsedela’ na zapadlem kreditu.
Za davkoplačevalce bi se zgodba z Infondovim kreditom oziroma terjatvijo NLB na tej točki najbolj verjetnega razpleta šele dobro zapletla. Če (večinsko državna) banka ‘zaseženih’ deležev ne bo mogla prodati za ‘solid cash’ (zasebnemu kapitalu), jih namreč čaka prikrita re-nacionalizacija (preko Kadove novoustanovljene družbe PDU), ta pa brez novega (ne-posrednega) zadolževanja države (čeprav za začetek ‘zgolj’ s poroštvi za njene obveznice) ne bo mogoča. Potem se bo ‘nehotene lastnine’ poskušala v ‘primernem trenutku’ znebiti PDU.
Toliko zgodovine v tako kratkem času ni mogoče prebaviti brez posledic: najprej podržavljenje in lastninjenje (s popidenjem), nato privatizacija in lastniška koncentracija s povampirjenim obdobjem menedžerskih odkupov, zdaj spet podržavljenje in po njem menda kar najhitreje še ena re-privatizacija.
Tranzicija je očitno devolucijski proces na odstavnem pasu zgodovine.
pa sem sam sebi očtal, da sem prevečkrat cinik – avtor strani je zraven v klubu.