Protesti v Iranu se nadaljujejo in ulice so polne privržencev poraženega reformističnega kandidata Mira Hoseina Musavija, medtem pa se novi stari predsednik mudi v Rusiji na srečanju Šanghajske skupine v Jekaterinburgu. Po uradnih podatkih je Ahmadinežad zabeležil visoko zmago z okoli 66% podpore, medtem ko je njegov glavni tekmec dobil pol manj. Na rezultate je takoj padel sum obsežne volilne prevare in tudi številni zahodni mediji so se postavili na stran Musavijevih privržencev.
Ti zasedajo ulice v Teheranu in se ne bojijo nasilja oblasti in privržencev nasprotne strani. V protestih je bilo do zdaj ubitih sedem ljudi, islamska republika pa še ni pokazala vseh svoje moči, temveč so vodilni kleriki celo privolili v delno ponovno štetje glasov, kar za opozicijo vsekakor pomeni določeno zmago. Toda pri vsem dogajanju bi bilo modro počakati s sodbo. Na prvi pogled se res zdi, da je večina Irana na strani reformistične opozicije, toda že povolilni shod Ahmadinežadovih privržencev je pokazal, da tudi nasprotna stran lahko mobilizira množice, saj se je zbralo na stotisoče ljudi.
Celo pri Washington Postu, ki ga nikakor ne bi mogli označiti za prijatelja klerikalnih elit v Iranu, Ken Ballen in Patrick Doherty svarita pred preuranjenim sklepanjem. Anketa, ki so jo tri tedne pred volitvami opravili za časopis , je Ahmadinežadu napovedovala podobno prednost, kot so jih pokazali uradni rezultati po petkovih volitvah:
The breadth of Ahmadinejad’s support was apparent in our preelection survey. During the campaign, for instance, Mousavi emphasized his identity as an Azeri, the second-largest ethnic group in Iran after Persians, to woo Azeri voters. Our survey indicated, though, that Azeris favored Ahmadinejad by 2 to 1 over Mousavi.
Much commentary has portrayed Iranian youth and the Internet as harbingers of change in this election. But our poll found that only a third of Iranians even have access to the Internet, while 18-to-24-year-olds comprised the strongest voting bloc for Ahmadinejad of all age groups.
The only demographic groups in which our survey found Mousavi leading or competitive with Ahmadinejad were university students and graduates, and the highest-income Iranians. When our poll was taken, almost a third of Iranians were also still undecided. Yet the baseline distributions we found then mirror the results reported by the Iranian authorities, indicating the possibility that the vote is not the product of widespread fraud.
To, da so študenti in bogatejši prebivalci Irana bolj na strani reformističnega kandidata, bi tudi pojasnjevalo, odkod opoziciji tako močna prisotnost na spletu, saj za organizacijo protestov in širjenje svojih stališč uporabljajo socialna omrežja vseh vrst, v čemer so prej mojstri izobraženi študenti, ki si lahko privoščijo dostop do interneta.
Druga stvar, pri kateri bi morali biti pazljivi, je reformistični kandidat sam. V iranskem političnem sistemu ni enostavno nastopiti na predsedniških volitvah, saj mora vsakega kandidata odobriti klerikalna elita v obliki Sveta varuhov. Tako je odobrila tudi Musavija, ki je že bil predsednik vlade v letih 1981-89, preden so ustavne spremembe to mesto odpravile, njegove funkcije pa združile s predsedniškimi. V Iranu najvplivnejšega mesta sicer ne zaseda predsednik, pač pa vrhovni voditelj, ki poveljuje oboroženim silam in lahko edini napove vojno ali sklene mir, zavrne pa lahko tudi vsak zakon in celo odpokliče predsednika. Trenutno je vrhovni voditelj Ali Hamenei.
Sara Dehghan, ameriška novinarka iranskega porekla, piše za Huffington Post o svojem razočaranju nad prejšnjim reformističnim upom in kaže prav na problem, da volitve za predsednika Irana niso tako zelo odločujoče, kot se morebiti zdijo na prvi pogled:
In 1997, Mohammad Khatami, a so-called reformist ran for presidency with a message of “liberalization” and “reform” and unleashed our passion for democracy. I joined his campaign and did everything in my power to help him win. In August 2, 1997, he captured 80% of the votes. In 1999, I left Iran and came to the United States to study and enjoy freedom, but I was deeply involved with my country’s politics. When Khatami was in office, hard-liners opposed to presidential reforms closed down many pro-democracy publications in a media crackdown and arrested several journalists. The massive closures came three days after Ayatollah Ali Khamenei, the hard-line supreme leader whose powers supersede those of the president, said there were some reformist papers undermining Islamic and revolutionary principles, insulting constitutional bodies and creating tension and discord in society. The infamous “serial murder” of the leaders of the opposition, both inside Iran and abroad happened during Khatami’s presidency and he chose to take no action because he couldn’t. The fact is that Ayatollah Khamenei has the final say over Iran’s social, domestic, and foreign affairs and the President has to obey orders from the Supreme Leader and work within the constitution, which I believe is corrupt and needs a major reform.
Da bi prišlo do prave spremembe, bi bila potrebna prava revolucija v državi, ki letos slavi trideseto obletnico islamske republike. Če bo do tega res prišlo, je veliko vprašanje, saj niti tega ne vemo prav, koliko podpore imata obe strani v tem boju niti na kakšne reforme je pripravljen reformistični kandidat, ki je že bil visoko na lestvici in to celo v težkem obdobju iraško-iranske vojne. Bodo pa protesti vsekakor voda na mlin vsem tistim, sploh v izraelski vladi, ki si želijo Iran predstaviti kot veliko nevarnost za stabilnost v regiji.
Iranski jedrski program je problematičen!
[...] Dogajanje v Iranu je še bolj nejasno kot je videti Protesti od Irana do Slovenije? [...]