Evropski komisar za širitev Olli Rehn je politike v Sloveniji in na Hrvaškem v zadnjih dneh pozval, naj prekinejo staro balkansko igro, pri kateri je zmaga enega poraz za drugega, in sprejmejo evropski način dogovarjanja, ki prinaša zmago za obe. Novinarjem pa je jasno povedal, da postavljajo vprašanja, ki mu polagajo v usta odgovore, ki jih želijo slišati (loaded question), a bo vseeno odgovarjal resno. Te Rehnove besede še kako veljajo tudi za razmere v Sloveniji, kjer prav tako ne gledamo in poslušamo drugega kot prerekanja med politiki kdo bo koga, novinarji pa to nekritično objavljajo. Vse več državljanov je tega sitih, zato ostanejo doma, ko so volitve, mediji pa tudi pospešeno izgubljajo bralce, poslušalce in gledalce.
Od tega ima koristi skupina posameznikov, ki so se prigrebli do položajev, in njihovi priveski. To koristi ljudem, ki jim ni mar za občo korist, ampak vidijo samo svoje ozke osebne interese. Oni potrebujejo meglo, preusmerjanje pozornosti na nepomembne stvari, da lahko nemoteno manipulirajo, si delijo fevde in segajo v vrečo z davkoplačevalskim denarjem. Tem ljudem ni do vzpostavitve reda, preglednosti, jasnih pravil, ki omogočajo pošteno igro, pri kateri vodijo igro najboljši in najbolj sposobni, hkrati pa tudi tisti, ki so manj iznajdljivi in sposobni ne končajo na dnu. Ko imajo igro v rokah najboljši in najbolj sposobni, je splošni rezultat boljši in je sploh za družbo boljše. To pomeni, da so na koncu vsi zmagovalci. Na izgubi so le nesposobni in lopovi, tisti, ki se okoriščajo prek klientelizma in korupcije, ker v pravni državi pri pošteni igri zanje zelo malo prostora.
Lumparij seveda nikjer popolnoma ni mogoče preprečiti, jih je pa mogoče zelo omejiti. Več kot je megle, več jih je, bolj kot je zrak čist, manj jih je. V Sloveniji pa ozka skupina, ki se je prigrebla h koritu, vključno s politiki – ne glede na to, ali so na oblasti ali v opoziciji – spušča v zrak vse več strupenega dima. Ker so si sami seveda priskrbeli maske in kisikove bombe, ne opazijo, da se vse več državljanov duši. V hlastanju po premoženju in vplivu seveda jih zanima samo danes, kaj bo jutri jih že ne zanima več, pojutrišnjem pa zanje sploh ne obstaja več. Da z masko na obrazu in kisikovo bombo ni mogoče prav dolgo živeti, ne glede na zaloge, ne razmišljajo.
Glavno vprašanje v Sloveniji, v državi, kjer ima skoraj vsakdo soseda, sošolca, sorodnika, prijatelja, znanca ali političnega prijatelja, ki mu lahko kaj priskrbi pod mizo, bi vsekakor moralo biti, kako vzpostaviti vladavino prava in narediti red. Se je sploh mogoče znebiti politikov in njihovih priveskov, ki ne počnejo drugega kot mešetarijo, si delijo fevde in negujejo klientelistične povezave?
Težko. Preveč ljudi je na podlagi zvez in poznanstev dobilo službe, ti ljudje imajo družine, preveč zasebnih podjetij je prisesanih na državne jasli, ker pri delitvi tega denarja ni pregleda. Preveč ljudi in organizacij dobiva denar iz proračuna, pa jim ni treba nikoli pokazati, kaj so za ta denar naredili. Preveč ljudi predobro služi z raznimi svetovalnimi pogodbami za državo, preveč ljudi je zaposlenih v državni upravi, preveč jih za državo dela prek študentskih napotnic, čeprav predavalnice na fakuleti nikoli niso videli. Preveč je ljudi, ki so prišli do poslov in služb na podlagi zvez in poznanstev, to so vse ljudje, ki jim ni v interesu, da se kaj spremeni, da se vzpostavi red.
Vsi ti ljudje bi ostali brez lahko pridobljenega dobrega zaslužka, vsi ti ljudje in njihovi družinski člani so volivci. Vsi ti volivci se nikoli ne bodo prostovoljno odpovedali privilegijem, ker jim peščica, ki je pri koritu, zmeraj pusti dovolj, da si zagotovi njihovo podporo.
Zaradi tega že vse od osamosvojitve med vodilnimi politiki gledamo več ali manj iste obraze. Zaradi tega pravna država ne deluje, vsakogar, ki naivno pričakuje, da bo lahko naredil red, prisilijo, da odide. Sposobni in dobri kadri, ki si nočejo mazati rok, se raje umaknejo, umolknejo, ker jih tisti, ki so do položajev in poslov prišli na nepošten način preprosto zadušijo.
Ker v majhnih državah, kakršna je Slovenija, tako rekoč ni prepiha, so informacije še toliko bolj pomembne. Še toliko bolj pomembno bi bilo imeti medije, ki se ne ustavijo pri političnih igricah na odru, niso zgolj kurirji za prenos izjav in anonimk, ampak preverjajo, analizirajo, gredo pogledat v zakulisje. Za to pa je treba imeti znanje, poznati področje, imeti čas in – denar. Politiki bi s svojimi prerekanji in medsebojnimi obtožbami kaj hitro prenehali, če bi mediji njihove izjave začeli preverjati, jih soočili z argumenti, razkrinkali, kaj dejansko počnejo.
Očitno ni nikogar, ki bi takšne medije hotel in bil dovolj močan, dovolj avtoriteta, da bi lahko rekel Spremenimo igro, da bomo vsi zmagovalci. Nazadnje bomo vsi poraženci.
Mnenje o kolumni in/ali kritika ni ‘napad’ ali vsaj ne...
Čestitam za zapisano ! Točno tako je in nič drugače; vsaj enkrat je nekdo to jasno in glasno povedal.
Avtorica gornjega članka zapiše tudi: »-Se je sploh mogoče znebiti politikov in njihovih priveskov, ki ne počnejo drugega kot mešetarijo, si delijo fevde in negujejo klientelistične povezave?« in takoj v začetku naslednjega odstavka odgovori: »Težko.«
Vendar proti koncu le zapiše: »-pomembno bi bilo imeti medije, ki se ne ustavijo pri političnih igricah na odru, niso zgolj kurirji za prenos izjav in anonimk, ampak preverjajo, analizirajo, gredo pogledat v zakulisje.« in v nadaljevanju pozove: »Spremenimo igro, da bomo vsi zmagovalci!«
Pred dobrim tednom (5.6.) sem objavil komentar na članek g.Damijana: Kriza in lažni preroki-čas je za novo politično alternativo; kjer sem zapisal tudi: »-prevladuje spoznanje, da smo državljani kot marionete. Lutke na vrvicah, ki jih vlečejo državljanu čedalje bolj nejasne in nerazumljive naveze politične, gospodarske in še kakšne elite. Alternativa gospod Damjan, spoštovani komentatorji razgledi.net? Stoji zapisana ta hip pred vami! V zadnjem stavku! Vsaka vrvica ima dva konca! Zakaj ne bi državljan povlekel za svoj konec vrvice! In tisti na drugem koncu vrvice bi zaplesali tako kot hoče državljan. In so načini in oblike in metode ugotavljanja kaj hoče državljan, kaj je skupnostne volja državljanov. So načini pletenja mreže civilne družbe. So! Čisto kvaliteten začetek pletenja take mreže je tudi tale spletni forum….« vendar ni bilo kakšne reakcije, kakšnega vzpodbudnega odgovora.
A gornji prispevek je določena vzpodbuda, verjamem v možnost spremembe igre predvsem preko pletenja mreže civilne družbe; vem da je še marsikje kvaliteten nastavek pletenja mreže; ga povem, če bo vsaj še kakšen vzpodbuden odgovor nad avtoričinim pozivom: spremenimo igro, da bomo vsi zmagovalci!
Problem meje ni problem slovensko-hrvaške trgovine in s tem povezanega denarja in dobičkov. Verjetno bi se res dalo kaj povedat tudi o nesposobnosti naših uradnikov, diplomatov in politikov, še posebej, ker smo morali zavračati prvotni Rehnov predlog.
Vendar je po mojem mnenju večji problem videnje in obnašanje hrvaške kot regionalne sile, nepripravljenost na dogovarjanje in uporaba (pre)moči (v pravnih argumentih ali po potrebi v policijski sili), kar bi bil zelo slab temelj tudi za vse kasnejše odnose in dogovore. Šele na tretje mesto pa bi postavil hinavščino politikov in razno drobnjakarstvo.
Pri tem učiteljska poza in kakšno oštevanje ni niti približno na mestu, če g. Rehn ne razume problematike, naj si omisli boljše svetovalce oz. boljše birokrate in pravnike, če misli, da so se sedanji izčrpali. Prav tako je nadvse čudno izražanje nekega upanja, da bodo gospod Rehn morda vendarle vključili kakšen slovenski predlog v svoj dokument, kot to počne g. Pahor.
Meni se pa zdi, da se naši politiki večinoma kar podelajo v hlače, ko zagledajo kakšnega komisarja (najbrž stari partijski refleksi). Zato vse skupaj deluje, kot da nismo tudi mi tista EU, s katero bi se morali Hrvati pogajati za svoj vstop v naš klub.
Rehnu in raznim drugim bi morali dati jasno vedeti, da jih plačujemo tudi mi in jih po potrebi zamenjati ter na njihovo mesto postaviti drugačne ljudi – tukaj pa gledam skorajda jecljajočega Pahorja, ki nekaj odgovarja v mikrofon in nikakor ne razumem, kaj hoče povedati, hkrati pa ugotavljam, da se predvsem čudi, kako to, da ga je fasal od zadaj, če je pa tako lepo nastavil svojo rit. Problem pa je v tem, da smo hkrati z njim nategnjeni tudi vsi mi.
na žalost je prej videti, da so slovenski mediji mrtvi.
vse blato, ki bi moralo za veke vekov ostati na dnu jezera (bolje rečeno današnje kloake), je splavalo na površje in danes ureja skoraj vse vodilne medije ali se šopiri kot prvo pero oziroma TV zvezda.
zato ni prav nič nenavadno, da je pogled v dogajanje v Sloveniji in po svetu kalen, moten in izkrivljen, beseda “transparentnost” pa le neka tujka iz Verbinčevega slovarja…
Ne vem,
meni pa se zdi Darjina kolumna presplošna. Nič posebnega nisem našel v njej.
Kaj so to “balkanske igre”? V zgodovini se je že premnogo krat izkazalo, da evropski politiki ne razumejo Balkana. Mogoče zato, ker gledajo nanj iz vzvišene bruseljske perspektive ali pa zato, ker so obremenjeni z zgodovinskimi stereotipi. Kakor koli že Balkan je del Evrope in kdor tega ne razume, ne razume ničesar. Ne razume, da so balkanske igre na Balkanu to, kar je visoka politika v Angliji ali vzvišena politika v Bruslju. Razlike v svojem bistvu ni, samo mentaliteta je druga.
Ima pa balkanska politika eno posebnost. Reče se ji “nadmudrivanje”. Trenutno v Bruslju še ne vedo kako naj se s to tehniko spoprimejo in se ob tem ne zapletejo v “balkanske igre”.