Razen pregovorno prostodušnega Karla Erjavca v koaliciji ni bilo nikogar, ki bi bil v petek ‘vesel’, da minister Gregor Golobič ostaja. Premier Borut Pahor je z resnim obrazom ’sprejel odgovornost’ za Golobičevo ‘težjo od dveh’ odločitev, Katarina Kresal pa ni pozabila poudariti, da gre res za ‘težjo pot’ (in da to ne pomeni ‘zmage laži’). Ne glede na to, da se zdijo koalicijske vrste zdaj (začasno) strnjene in da je Pahor v soboto (spet) signaliziral ‘voljo do upravljanja države’ ter da se je Janez Janša (začasno) odpovedal interpelaciji zoper Golobiča, pa si ob začetku novega tedna ne kaže delati utvar. ‘Stanje stvari’ v državi ni zaradi Golobičevega neodstopa (ali nerazrešitve) nič drugačno kot prejšnji ponedeljek.
Navzlic temu je mogoče obžalovati, da Golobič ni sam odšel iz vlade. Ne iz moral(istič)nih razlogov, zaradi katerih zdaj krokodilje-politikantske solze (o zapravljeni kredibilnosti vlade) pretaka opozicija (ki je v bistvu Golobičeve odločitve lahko še najbolj ‘vesela’), temveč zato, ker bi bila to nemara vendarle še bolj ‘tvegana’ pot. Za Golobiča, predvsem pa za državo. Zares bi bila postavljena pred preizkušnjo, da svojo skorajda soglasno podporo predsedniku potrdi z izstopom iz koalicije, predsednik vlade bi se končno moral o nečem odločiti, glede na to pa bi se potem morali odločiti še poslanci. Morda bi navsezadnje dobili še kakšno ‘ustvarjalno tolmačenje’ izjemno togih ustavnih določil o predčasnem koncu parlamentarnega sklica in – predčasne volitve.
Predčasne volitve sredi gospodarske krize? Slabše od slabega? Res, po zlu bi šlo (še) nekaj mesecev, toda jeseni bi bila nova vlada, takšna ali drugačna, zelo verjetno že konsolidirana. Tako kot je zdaj zelo verjetno, da bo ta vlada jeseni (še vedno) enako uspešna kot doslej. Ugibanje, kakšne barve bi bila nova vlada oziroma kako bi se odločili volivci, puščam ob strani, ne mislim pa, da bi bila morebitna (in sodeč po evropskih volitvah ter po današnji Delovi javnomnenjski raziskavi) verjetna zmaga Janeza Janše katastrofa. In če bi bila, toliko bolje: z njo oziroma po njej bi se politični prostor ‘odprl’ v doglednem času, potreba po novih obrazih in novih paradigmah bi postala ‘ideja, ki bi zajela množice’, kakšna nova stranka bi morda res vzniknila ‘od spodaj’ (ne pa zgolj, kot doslej, iz razcepljenih frakcij obstoječih), kakšna ’stara’ bi se morda res ‘prenovila’.
Naivnost, nemara celo nevarna? Najbrž, a kakšno gotovost imamo državljani sedaj? Več kot zanesljivo bomo lahko spremljali neskončno medsebojno obračunavanje simbiotičnih nasprotnikov/sovražnikov, ki čedalje bolj grozi, da bo zadušilo ‘odprto družbo’ in vsakega državljana prisililo k opredelitvi (četudi za apatijo oziroma politično abstinenco). Da srk ‘pravšnjosti’ postaja neznosen, morda še najbolje odražajo mediji (s spletnimi forumi vred), ki že prav z nedostojno in osupljivo ‘prostovoljnostjo’ škandalizirajo vse in vsakogar, ne da bi jim kdor koli to ‘naravnost narekoval’ (ali, bogokletna misel, omejeval). ‘Naj bi’ ni več vprašanje slovnice ali morebiti sloga, ‘naj bi’ (mu grozili, bi se bal, dal, bil povezan, bil prijatelj, bil razmišljal, bil rekel, bil nadzoroval, bil sprejel …) je ‘uredniški koncept’. Ničesar več kmalu ne bo mogoče analizirati, komentirati in v nič podvomiti (niti se posmehniti) ‘kar tako’: nekdo si bo to vedno poskušal prisvojiti, nekdo pa diskvalificirati kot ‘že prisvojeno’. Ali ignorirati, dokler ‘življenje’ izjavljalca ne prisili, da odneha in se končno opredeli.
Golobičev neodstop v tem pogledu ‘objektivno’ omejuje politični prostor navzlic njegovi ’subjektivni’ želji (ki je tudi, če sem dobro razumel, bistvo utemeljitve njegove odločitve), da bi ga odprl, razširil ’sredino’ (pa ne v političnem smislu) oziroma odpravil prav to nujnost opredeljevanja. Nisem prepričan, da je Slovenija s tem, da Golobič ostaja, zamudila veliko glede ‘višanja etičnih standardov’ (kot je dejal Drago Kos), je pa gotovo zamudila priložnost, da, prosto pa Karlu Popperju, preveri ‘napačno tezo’.
čakam na članek tipo… glej spodnji link
http://www.nacional.hr/clanak/.....sef-mafije
Da, vojko…
Izgubili smo možnost pričetka novega. Politik Gregor bi se zagotovo vrnil, sedaj bo umiral na obroke in se ukvarjal z negativno energijo, ki se mu bo delila iz vseh strani. Kloaka neodločanja, ali slabega odločanja se bo le povečevala.
Ker pa je ostal, se Minister Gregor lahko “reši” le s konceptualnim prebojem na področju visokega šolstva in znanosti. Potrebni so jasni premiki na naslednjih področjih:
1. Izkoristiti bolonjsko prenovo za dejansko prenovo visokošolskega sitema in ne to v kar se spreminja, izgubo še tiste ravni, ki smo jo v desetletjih z mukom gradili. Zaostritev pogojev za akreditiranje programov. Preveritev (zunanja) tekočih programov. Spremembo finančnega modela (umik iz socialnega v sistem kakovosti, vendar uravnotežena ohranitev temeljnih področij, uvedbo konkurence za nacionalna sredstva med programi znotraj področja). Ukinitev absolventskega staža (gre za največji absurd, ki je vreden vsaj toliko obsodb (po moje več), kot razvpita afera. S tem smo naredili največjo škodo bolonjskim spremembam. Študentsko delo nadomestiti s štipendijami in stimulacijami za vključitev v inovacije in ne v “nadomeščanje polkvalificiranega in kvalificiranega kadra”. Cele generacije padajo v povprečje in iskanje neke navidezne blaginje, brez možnosti prodora in doseganje višje zavesti. Iz družbe pridnih in iznajdljivih, se moramo spremeniti v družbo inovativnih in dobro organiziranih.
2. Resno reformo znanstvene politike. Razpihati klientilizem raznih nacionalnih odborov, ki krojijo delitev sredstev in poudarke v politiki. Premisliti, ali neke napol dozorele ideje kot so “centri odličnosti”, res pomenijo korak naprej v podporo znanstvenem delu in ne zgolj manever za znanstvenike, da se mučijo s pisanjem vlog za pristop do jasli. Še bolj podpreti oblikovanje raziskovalnih centrov v gospodarstvu v parnerstvu med državnimi in zasebnimi sredstvi. Imamo področja, kot je vsa biotehnika, ki sloni zgolj (predvsem) na javnih sredstvih, industrija pa še zmeraj kopira že iznajdene izdelke. Je programsko financiranje res dobra politika? So znanstvene objave res edini znak odličnosti? (absolutno ne gre brez njih, problem je, da postajajo edini kriterij za vse, pri tem se dogaja, da se znanost odklaplja in ne integrira z gospodarstvom)..
3. Podpreti integracijo inštitutov v univerze. Samo dobre univerze lahko prinesejo pozitivno spremembo. V vsem, v znanosti, družbi, gospodarstvu, politiki. Kje so naši visoki standardi dela, znanja, etike? Narediti elitne inštitucije, ki bodo sposobne največjih izzivov, ne pa zgolj konkurenca za pridobivanje nacionalnih sredstev. Drobljenje znanj in konkuriranje za majhna sredstva ne koristi nobenemu, še več škode pa dela koncept univerze v vsako slovensko vas. Ne glede na vse notranje slabosti, nizki management, pomanjkanje vizije in poslanstva, zbirokratiziranost in idejno praznino, ostaja UL osrednja inštitucija znanja v državi. Njen monopol je navidezen, njena rigidnost pogubna. Zgolj sama se ne bo preobrazila, potrebuje dobre sistemske okvirje, ne pa jemanje sredstev in zanemarjanje kadrov. Iz skupka odličnih in manj odličnih kadrov je potrebno narediti sinergijsko povezano ustanovo. To je predvsem naloga nje same, vendar brez podpore in vzajemnega delovanja z državo ne bo razvoja. Hočemo ali nočemo, visokošolski sistem, temelječ na ne več kot 3 stebrih znanja (osrednji, vzhodni in zahodni), z notranjo in ne zunanjo zasebno pobudo lahko prinaša preboj…
Če bi toliko energije, kot je bilo posvečeno eni zamolčani resnici, namenili temu, s čimer bi se politik in minister Gregor moral zares ukvarjati, bi bili mnogo bližje preboju.
Minister Gregor bo lahko opral svoj madež, če bo izpolnil zato, za kar je prisegel v parlamentu. Če so ga ohranili, zato, da bo varoval Slovenijo pred desnico, je že izgubil in to tretjič…
Izvrstna analiza in realni ter izvedljivi predlogi Emil Erjavec.
Pa se mi zdi, da smo ponovno tam, kjer naj debata ne bi bila, pri vprašanju kdo?
Za dosego kvalitete je integracija institutov z Univerzo (raje kot v Univerzo – tukaj se mi le dozdeva, da bi lahko našli kompromis v sodelovanju in ne delovanju pod, torej sva sodelavca in ne jaz sem nad,..to je že dovolj, da dobra ideja pade) je nujna, videti hudo kritizirano Bolonjo (pa drugje bolj, kot pri nas – vem, da so eurokrati s pomočjo strokovnih pomagačev rabili neskončen čas za njeno uskladitev, ampak to še ni razlog, da se na njej trmari – kompromis je redko dobra rešitev), kot priložnost že skoraj idealizem, ukinitev absolventa študentom (spremeniti študijske programe v izvedljive se zdi še manjša ovira) pa že kar idealizem.
Nisem prepričan, da so svetovalci ministar o katerem govorimo predstavili raziskovalno-izobraževalno stanje in vizijo iskanja večje kvalitete ravno na način, kot ga beremo zgoraj. Nekaj malega nam je poskušal razložiti pred kratkim dr. Sorčan in ARRS vendar ni izvenelo tako prepričljivo. Še zmeraj pa mi en pade na pamet kdo bo to naredil – ta bi bil pravi minister. Ali je toerj topogledno minister Golobič pravi, ali je res tam, da zaustavi desnico pa je že (glede na dnevno politiko) retorika.
Emil, bi lahko malo podrobneje pojasnil, zakaj bi bilo dobro ukiniti absolventski staž, ki je vendarle obdobje, namenjeno nekemu kariernemu premisleku?
@benjamin
Stopil na žulj. Po starem sistemu univerzitetnega študija je bila diplomska naloga izven običajnih študijskih obveznosti 4-letnega študija. Absolventski staž je bil tako namenjen za opravljanje naloge in preostalih izpitov. Bilo je tudi sredstvo in potuha za podaljševanje študija, tudi čas dozorevanja, vendar na čigave stroške (malo svoje, malo staršev, malo države, vendar z nizko učinkovitostjo). Z enkratnim dovoljenim pavziranjem, in podaljševanjem absolventskega staža (tudi do 3x!) smo dobili teh 7 let povprečnega trajanja študija, kar pomeni, da so šli diplomanti sorazmerno pozno v delovni proces. Vmes so delali s pomočjo študentskega servisa, bili socialno zavarovani, skratka potuha. Na ta način je prihajalo do precejšnje izgube družbene blaginje:
- izguba dela bolj plodnih let za učenje, manjša mobilnost (razen za osebna potovanja, ki so simbol tega obdobja),
- manj učinkovito nabiranje delovnih izkušenj (kelnarce in fizični delavci namesto uvajanja v delo za kar se izobražujejo),
- navidezni socialni mir v škodo iskalcev službe in negativna konkurenca študentskega dela trgu dela,
- slabša delovna klima in kvaliteta na univerzah, praznejše predavalnice, dodatni transakcijski stroški zaradi manj učinkovitega izobraževanja, manj angažiranosti za vse udeležene, hvatanje krivin pri vseh.
Bolonjska reforma bi v osnovi, vsaj tako je bilo razumljeno iz ciljev in vzorcev delovanja v anglosaškem svetu (najboljše univerze seveda) morala prinesti:
- večjo koncentracijo izobraževanja (sprotno delo, več kontaktov s študenti, njihove večje in jasnejše aktivnosti, večjo prehodnost, krajši čas izobraževanja, hitrejši produkt (že po prvi, običajno triletni stopnji),
- več reda na univerzah in bolj zavzetega dela učiteljev in študentov; neka nova klima stalnega kontakta in prizadevanj, skratka več “strasti” za izobraževanje pri vseh, kar je pogoj za pedagoški uspeh;
- uvedbo novih metod poučevanja; stalni kontakt, projektno delo, praksa v gospodarstvu in družbeni sferi;
- jasnejšo definiranje nalog in obveznosti študentov; vse obveznosti v 8-urnem delovniku; vse obveznosti, tudi diplomske in magistrske naloge so vključene v obveznosti učiteljev in študentov v času trajanja študija.
- transparentno plačilo s strani države za storitve univerze (opravljene obveznosti) in delo študentov (predvideno koliko ur delajo kakšno stvar);
- konec študentskega dela, saj to ne bi bilo več mogoče glede na zahteve šole;
- več mobilnosti študentov v okviru EU;
Bolonjska reforma seveda prinaša tudi kar nekaj negativnih stvari (zmaga povprečnosti in znižanje kriterijev vsaj na prvi stopnji, vendar bolj specializirano in sistematsko delo na drugi stopnji), vsekakor pa je bila izjemna priložnost, da se visokošolski sistem v Sloveniji v kratkem času temeljito preobrazi in postavi na boljše temelje. Tako je razmišljalo, verjetno, veliko najbolj propulzivnih učiteljev na UL, UM, UP.
Tako dojemanje reforme se je sesulo (se sesuva) zaradi dveh vzrokov. Prvo je financiranje študijev, kjer so univerze napačno načrtovale svoje obveznosti (socialna logika, vsi morajo dobiti svoje ure, obenem pa še povečevati ure, saj bo morda kdo plačal), država pa ni stimulirala preobrazbe z več denarja in tudi boljši in učinkovitejšim monitoringom kvalitete (država obstaja do akreditacije, potem pa zgolj plačuje v obliki lump-sumov z nekaj pritiska za tiste, ki ne dosegajo dovoljšnega števila diplomantov). Drugo pa je prav absolventski staž, ki ruši notranjo strukturo programov, študente navaja nazaj na ležernost in hvatanje krivin (prav tako zmanjšuje resnost pri učiteljih). Nekateri programi zaradi absolventskega staža niti ne vedo, koliko študentov bodo vpisali v drugo stopnjo (novi magistrski študij), ne morejo načrtovati dela, skratka iz organiziranega kaosa starega sistema, smo padli v neobvladljivi kaos novega, ki pa ne prinaša nobene dodatne kvalitete, nasprotno zaradi prisile večje prehodnosti (programi so namreč plačani glede na prehodnost), pada kvaliteta.
Bolonja se spreminja v kloako, iz katere se bomo težko izvlekli!
Načrtovanje in izvajanje bolonjske reforme je le eden od znakov splošne družbene krize. Bolonja je v Sloveniji zgolj kardeljansko poskusništvo, brez resnega okvirja za preboj. Je izkaz delovanje družbenega sistema, ki odloča o splošni kvaliteti, moralnih in etičnih normah ter kompetencah prebivalcev te države. Pretiravam? Ne stanje je še bolj deprimirajoče…
Vlade (vse, ki so bile odgovorne za bolonjo) so sokrive. Na koncu verige pa je sedaj minister Gregor. V zgodovino ne bo šel zaradi prikrivanja resnice, ampak zaradi uspešnega, ali neuspešnega zaključka bolonjske prenove. G
@E.Erjavec
Ali ste mogoče seznanjeni s stališči in programi kandidatov za novega rektorja UL? Kateri izmed njih se vam zdi najbolj obetaven? Verjetno je tudi s te pozicije možno kaj spremeniti, da ne bi prav vse prepustili v reševanje ministru Golobiču ( ali komu drugemu).
če citiram zapis “Bolonja se spreminja v kloako, iz katere se bomo težko izvlekli!
Načrtovanje in izvajanje bolonjske reforme je le eden od znakov splošne družbene krize. Bolonja je v Sloveniji zgolj kardeljansko poskusništvo, brez resnega okvirja za preboj. Je izkaz delovanje družbenega sistema, ki odloča o splošni kvaliteti, moralnih in etičnih normah ter kompetencah prebivalcev te države. Pretiravam? Ne stanje je še bolj deprimirajoče… ”
- mimogrede v državi, ki z vsoto vseh 2,2 ali 2,3 milijona možganov (odvisno od manipulacije pri preštevanju trenutno prisotnih) doseže velikost vsaj grahovega zrna, tak odstavek mora dobiti 100% referendumsko potrditev – še zmeraj ostaj avprašanje kdo? Kdo? Posameznik, pa čeprav resorni minister, tega ne more narediti; niti z dobro ekipo, ne. Blokada je že t.i. univerzitetna avtonomija, ki je pravšnja in dovolj fleksibilna za vse. Očitno je s tem, kot v širši družbi – spremembe o dznotraj. No, če se povrnemo na citirani odstavek je vendarle jasno, da tako pisanje pod nadimkom še kako ima smisel; v družbi postkardeljanskega balkanizma, kot pravi avtor citata. Poglejmo okoli sebe pa je empirični dokaz na dlani. Deželica, kjer je car beton, asfalt, črna streha in temno-rdeče siva fasada, ki skriva citirani odstavek.
Evo, dodajam svoje mnenje:
http://friends.s5.net/mazzini/slonadom/dom45.htm
Hm Mazzini,
sem prebral tvoj članek, pa si toliko vsega nametal noter, da sem zgrešil poanto. Zato bi bil kakšen povzetek na koncu prav dobrodošel. Kaj je avtor hotel povedati?
(Razen, če je to bil literarni tekst, potem ne rabi povzetka)
Mogoče ti bo kdo priskočil na pomoč …
@Radu radi pomagajmo (tudi če je pezdir in čeprav je tekst literaren) Mazzinija razumeti, da bo mogel svoje zajčke…: Mazzini pač ad absurdum nakazuje, da je GG-jev delež v Ultri vrnjeno darilo. Oz.da njegova služba v Ultri ni posledica njegove modelarske spretnosti. Morda; najbrž. Je pa škoda , da se znanstveno-raziskovalnega pristopa vešč avtor ni poleg behavioralno ironičnega literariziranja vsaj na kratko lotil tudi politično-ekonomske zgodovine Ultre, seveda pa ne iz Financ, ker so mu te že itak podtaknile svojo “oceno” o milionski vrednosti deleža itd.
ps:še pomembnejši od GG-jevega neodstopa je bil TV endorsement istega s strani Slavoja Ž. Subliminalno sporočilo : ne le globalni kapitalizem, tudi lokalni ni v nevarnosti; ni čas, da bi GG začasno odšel iz dnevne politike v British Museum ali kavarno Voltaire in se posvetil študiju klasikov.
Igor, ocena je res iz Financ – verjetno pa je bliže od tistega odmahovanja, češ, to ni nič vredno, ki se ga je šel v Odmevih GG?
Finance so ponovno ovrednotile najvrednejše naložbe iz portfelja Gregorja Golobiča. Oceno deleža v podjetju Ultra Sum je potrdil več kot en analitik, oceno za 54.000 evrov kupljene nepremičnine na 2.3 milijona pa poleg novinarjev Financ še nepremičninski posrednik iz regije.
Oboje so good facts. Vendar pa good facts pogosto v politiki niso dovolj.
Miha- verjetno res, ali pa ne, ker Ultra pač ni na borzi; prav zato bi bilo nujno izračunat, kako/zakaj se je njena vrednost višala po GG-jevi zaposlitvi, pa kakšen je bil delež poslov z državo in kakšen na “prostem trgu”. Vse drugo je sicer utemeljen, a še vedno le sum o tem, da je xxx-kratno povečanje vrednosti možno doseči na prostem trgu.Je bilo nekaj skoraj-tega vendarle tudi na borzi.
A kot rečeno pod ps: moj sum je, da je glavna zadrega “levega” pogleda na GG-”napako” ta, da “smo” prav od njega-skupaj z Žižkom morda (kašen dream team bi to naj bil, a ne) – le pričakovali kak resen levi (brez narekovajev) odgovor na stanje stvari, krizo ipd.- a ga pač ne bomo dočakali, ker oba velikana leve scene očitno računata le z globalno-lokalnim bussiness as usual.Verejtno upravičeno, a quien sabe, če citiram en špageti vestern.
@Igor Zakaj bi dobil Golobič 10% odstotni delež v Ultri, če ne zaradi vrnjenih uslug preko državnih poslov? Jaz resnično ne verjamem, da je Golobič tako dober poslovnež ali znanstvenik (inženir), da je v nekaj letih, ko je bil v zagorskem podjetju, naredil v podjetju toliko dobrega, da bi mu dali tako velik partnerski delež.
In nenazadnje, Golobič je res genij, če je tekom svoje kariere, ki jo je več ali manj opravil v politiki, vzporedno še delal na inženirski usposobljenosti in tako razvil kar dva tehnološka patenta. In to brez, da bi opravil en izpit na kakšni od tehniških univerz.
@Uroš Pirnat
Zakaj je Golobič dobil tisti 10% delež v Ultri Sum je nekaj, o čemer spodobni lin samozavestni ljudje ne ugibajo. Ker je, ko gre za privatno premoženje, to popolnoma in samo stvar tistih, ki so podjetje ustanovili. Če pa imate podatke, da je v zadevi kaj nezakonitega ali vsaj za narod škodljivega pa s podatki na dan. Le prizanesite nam s svojimi ugibanji in (še hujše) z navajanjem kaj verjamete in česa ne. Tudi vaša vera je, tako kot Ultrino premoženje, povsem privatna zadeva. Naj ostane pri vas!
Ni skoda, vojko, dolgorocno ne! in niti kratkorocno, ni skoda, da ni odstopil, saj je po teh dogodkih postalo vsem jasno, kako nemoralne politike imamo.
Interesi strank, delitve na nase in vase postajajo absurd trepljanja po ramah in podpor, ki bi v povsem obicajnem eticnem kodeksu morala biti oznacena kot nemorala.
Lazejo desni, lazejo levi, lazejo sredinski, kdo se ne laze???
Ti dogodki govorijo o tem, da BO TEBA PRESECI POLITIKE DESNIC IN LEVIC IN USTVARITI NOVE TEMELJE, ki bodo zgolj temelji POSTENJA, TRANSPARENTNOSTI, eticnosti, ki so last cloveka, NE POLITIK!!!
Novo poltiko bo treba zgraditi na humanizmu in ne na ideologijah, ki so prezivete in ne dajejo odgovorov ne za danes, se manj jutri.
Evo, post festum: Zares plačuje tistega, ki je Golobiču sredi afere zastavljal vprašanja o barvi kravat, ki so mu najljubše ali nekaj takega:
http://www.pozareport.com/?Id=.....caID=11698
Bljak.
Vsaka “afera” ima svoj namen in svojega botra. To dvoje ponavadi ostane skrito ali vsaj prikrito, če pa že pride na plan pa se skuša prikazati kot obrobnega nebistvenega pomena.
Potrošniška družba tudi na področju informacij ne kupuje tistega kar potrebuje temveč tisto kar ji vsilijo. Prikladno, vsaj ni potrebno misliti s svojo glavo. Pa še razpravljati je tako lažje
Včasih je bolje kot tuliti v isti rog vsaj postavljati provokativna vprašanja. Recimo zakaj ravno Gregor Golubič, zakaj ne naprime Katarina Kresal? Pa tako prikladna bi bila afera ki sta si jo skuhali skupaj z materjo. No mogoče ta še pride na vrsto kdo ve