Cene komunalnih storitev so v Sloveniji na podlagi različnih oblik regulacije, ki jih določa zakon o kontroli cen, že leta administrativno določene. Osnova za njihovo določanje ni poslovanje komunalnih podjetij in njihova učinkovitost, ampak inflacija. Nekaterim podjetjem zaradi tega že zmanjkuje denarja za normalno vzdrževanje in obnovo infrastrukture, ker jim uporabniki za pitno vodo, odvoz smeti, kanalščino in urejanje javnih površin plačujejo manj, kot bi bilo upravičeno, nekatera pa imajo glede na svojo učinkovitost previsoke cene.
Pri oblikovanju in določanju sedanjih cen tudi niso upoštevani zelo raznoliki pogoji, v katerih storitve opravljajo posamezna komunalna podjetja. Ni recimo upoštevano, ali mora podjetje dobavljati vodo do oddaljenih zaselkov ali pa ima porabnike zbrane v strnjenem naselju, ni upoštevana amortizacija oziroma sredstva, ki jih potrebuje za redno vzdrževanje in obnovo vodovodnega sistema in podobno. Dosedanja politika omejevanja cen komunalnih storitev zasleduje predvsem cilj zmanjševanja inflacije.Tudi nova uredba o oblikovanju cen komunalnih storitev, ki jo je vlada ravnokar potrdila, kljub obljubam ni prinesla sprememb, saj dovoljuje dvig cen le, če “so se stroški upravičeno povečali zaradi doseganja predpisanih standardov, če je zavezanec zaradi objektivnih razlogov prenehal opravljati storitve posameznih komunalnih dejavnosti in jih zanj opravlja drug izvajalec, ali če podjetju uvedba novih storitev skladno z okoljskimi predpisi povzroči dodatne stroške, ki jih ni mogoče v celoti pokrivati z obstoječimi prihodki”.
Slovenija še vedno nima ustreznega sistema za določanje cen komunalnih storitev, čeprav se je že pred petimi leti z vstopom v EU in prevzemom njenega pravnega reda zavezala, da ga bo uvedla. To pomeni, da še zmeraj nima metodologije, ki bo omogočala transparentno določanje in spremljanje cen tovrstnih storitev. Le s cenami, ki bi jih določali na podlagi strokovno utemeljene metodologije, narejene na podlagi analize specifičnih pogojev in učinkovitosti izvajanja dejavnosti v posameznih podjetjih, bi bilo mogoče zagotoviti trajnostni razvoj dejavnosti, državljanom pa zanesljivo in kakovostno oskrbo, pa tudi varovanje naravnih virov.
“Cene komunalnih storitev morajo pokriti stroške izvajanja dejavnosti, omogočiti vzdrževanje komunalnih sistemov, po sistemu onesnaževalec plača, ki velja v EU, pa mora pokriti tudi okoljske stroške. Le ustrezna cenovna politika podjetjem zagotavlja sredstva za nemoteno in kakovostno izvajanje dejavnosti, usmerja porabnike k racionalni rabi omejenih naravnih virov in je hkrati pomemben element pri upravljanju in zaščiti naravnih virov,” pojasnjuje Stanka Cerkvenik, izvršna direktorica Inštituta za raziskave v energetiki, ekologiji in tehnologiji (IREET), kjer pripravljajo metodologijo za spremljanje in oblikovanje cen komunalnih storitev.
Pobudnica tega projekta je Zbornica komunalnega gospodarstva pri Gospodarski zbornici Slovenije. Njen direktor Dušan Butina pojasnjuje, da so se za izdelavo omenjene projektne naloge pri inštitutu IREET odločili, ker dolgotrajna omejevalna cenovna politika prek cene, ki ne pokriva stroškov izvajanja dejavnosti, na področju oskrbe s komunalnimi storitvami vse bolj zmanjšuje likvidnostno in investicijsko sposobnost komunalnih podjetij v Sloveniji. Posledice nesistemske cenovne politike se kažejo v velikih cenovnih disparitetah in zaradi tega je treba na področju komunalnih dejavnosti najprej opraviti neodvisno analizo tehničnih pogojev poslovanja posameznih izvajalcev kot tudi celovito stroškovno analizo.
Pri tem posebej izpostavlja potrebo po analizi strukture in dinamike cen posameznih komunalnih storitev in po analizi poslovanja izvajalcev z vidika dosedanje politike določanja cen in tudi preučitev stanja v primerljivih evropskih državah. Cilj projektne naloge je namreč izdelati enotno metodologijo, ki bo upoštevala realne razmere v posameznih regijah in podjetjih, hkrati pa bo zagotavljala tudi enostaven in transparenten mehanizem za oblikovanje in nadzor nad cenami. Sistem za določanje cen bo na tej podlagi preglednejši, enostavnejši in hitrejši. Komunalnim podjetjem pa bo mogoče zagotoviti normalno poslovanje.
Sedanji sistem je prezapleten, dolgotrajen in ne zagotavlja vodenja učinkovite ekonomske politike na področju komunalnih storitev kot tudi ne ustreznega nadzora nad tem, ali so cene oblikovane v višini upravičenih stroškov. Takšna metodologija bi vzpostavila tudi pravičnejše cene, enostavno bi bilo mogoče pojasniti, zakaj je v določeni občini recimo cena za pitno vodo bistveno višja kot v primerljivi občini na drugem koncu države, cena za odvoz odpadkov pa nižja. Cene bi bile pregledne, merila za priznavanje stroškov in merjenje učinkovitosti poslovanja podjetij bi temeljila na dejanskih razmerah, ne na splošnih ocenah.
Vlada oziroma pristojna ministrstva so s projektom seznanjena. Spremlja in nadzira ga namreč spremljevalna skupina, v kateri poleg predstavnikov zbornice za komunalno gospodarstvo sodelujejo tudi predstavniki ministrstva za okolje in prostor, ministrstva za gospodarstvo, ministrstva za finance, službe vlade za lokalno samoupravo, urada za makroekonomske analize in razvoj, inštituta za revizijo in računskega sodišča. Stanka Cerkvenik pojasnjuje, da je bila metodologija za oblikovanje in spremljanje cen oskrbe s pitno vodo na skupini že sprejeta, metodologija za oblikovanje in spremljanje cen odvajanja in čiščenje odpadne vode je v obravnavi, na področju zbiranja in prevoza ter odlaganja odpadkov pa še anketirajo izvajalce, saj so rezultati ankete podlaga za oblikovanje metodologije.
Vse metodologije bi bilo treba čim prej sprejeti, uveljaviti in z njimi odpraviti sedanjo nepregledno ureditev, ki ne omogoča ne učinkovitega poslovanja podjetij, ne učinkovitega nadzora izvajanja komunalnih storitev in ne preglednih in pravičnih cen, ki jih plačujejo uporabniki teh storitev, pravi Marijan Jedovnicki, predsednik upravnega odbora Zbornice komunalnega gospodarstva.
