Ali je izvolitev dveh skrajno desničarskih poslancev evropskega parlamenta v Veliki Britaniji – člani Britanske nacionalne stranke (BNP) so lahko le belci – in uspeh skrajnih desničarskih strank v kar nekaj drugih članicah EU grožnja za vrnitev fašizma? Ali je to samo odraz protesta volivcev, ki bo hitro uplahnil, je britanski Guardian vprašal nekaj uglednih zgodovinarjev.

Michael Burleigh, avtor knjige Tretji rajh, nova zgodovina, pravi, da je treba opazovati vzpon skrajne desnice, ni pa treba delati panike. Ni smiselno delati primerjav z zgodovino, danes živimo v povsem drugačnem svetu, kot je živel Hitler. V 30. letih prejšnjega stoletja so fašisti v Italiji prišli na oblast že veliko pred depresijo, v Nemčiji je večina brezposelnih volila komuniste. Levica danes straši pred fašizmom, da bi oživila sebe. Skrajno desnico je treba vzeti resno, nikakor pa ni priporočljivo teh strank prepovedati, ampak jih je treba vprašati, kakšne rešitve recimo ponujajo za izhod iz recesije, kakšno zunanjo politiko ponujajo. Panike ni smiselno zganjati, kajti desnosredinske stranke so se nasploh na tokratnih evropskih volitvah v državah EU dobro odrezale. V Veliki Britaniji so BNP volili predvsem nezadovoljni volivci laburistov. To bi postalo zaskrbljivo, če bi postalo trend. Skrajni desničarji so večji problem v baltskih državah in Vzhodni Evropi, kjer so države v velikih gospodarskih težavah, imajo malo izkušenj z demokracijo, politika pa se hitro spreminja. Tam stranke lahko nastanejo iz nič in zmagajo na volitvah, pravi Burleigh.

Profesor Richard Overy, avtor knjige Morbidno stoletje: Britanija med vojnama, pravi, da BNP obstaja že dolgo, a nikoli ni dosegla vidnejšega uspeha, kar je treba upoštevati. Tokratne volitve vidi kot protestno glasovanje v težkem trenutku, kar ne pomeni, da se je volilno telo v Veliki Britaniji premaknilo v smer fašizma. Izguba zaupanja v parlament in institucije je značilna za vsa obdobja, ko so fašisti prišli na oblast – v Italiji in Nemčiji -, a danes BNP iz tega vidika ni bila zelo uspešna. Tudi Overy je bolj zaskrbljen zaradi vzpona skrajne desnice drugod po Evropi, kjer prevladuje strah, mržnja do priseljencev, nasprotovanje islamu in veliko sovraštvo do levice. Skrajna desnica danes nima vizije o novem socialnem redu in ne more legalno strmoglaviti demokratične oblasti in jo nadomestiti z avtoritarno, je prepričan.

Profesorica Kathleen Burk se prav tako strinja s predhodnikoma, da gre za protest volivcev, ki se ne bo ponovil na volitvah, ko bodo odločali o oblasti v Veliki Britaniji. Med državami, kjer pa jo vzpon skrajnih strank skrbi, je izpostavila Avstrijo, kjer so leta 1938 sprejeli naciste, Romunijo, ki ima nagnusno desničarsko stranko, Madžarsko, kjer so velik problem Romi.

Eric Hobsbawm, avtor dela Stoletje ekstremov: Kratko dvajseto stoletje (1914-1991), pravi, da je glavni problem, ki so ga pokazale tokratne evropske volitve, kriza levice. Po padcu v 30. letih prejšnjega stoletja se je levica pobrala, tokrat so možnosti, da bi ji to spet uspelo, manjše. Evropska levica se je opirala na delavski razred, ki ga v prejšnji obliki ni več, zaradi tega bo za vnovičen vzpon potrebovala nove volivce, ki pa jih bo težko našla, pa tudi novo vizijo.

David Kynaston, avtor dela Trpka Britanija, je bolj zaskrbljen. Opozarja, da se je zlom na Wall Streetu zgodil leta 1929, Hitler je prišel na oblast šele leta 1933. Pri tokratni krizi do zdaj še zdaleč nismo videli najhujšega. Če se je začela septembra 2008, je do takrat, ko se skrajna desnica lahko utrdi, še veliko časa. Vzposredno z recesijo se povečujeta populizem in izguba zaupanja v demokratično politiko. Ljudje, ki v prejšnji generaciji niso bili cinični do politike, zdaj so. Ljudje niso samo ravnodušni do politike, ampak jo ignorirajo. Zelo skrb zbujajoče je sovraštvo do intelektualizma v tej državi, svari Kynaston. BNP je po njegovem mnenju treba ustaviti in ji preprečiti, da bi manipulirala s sistemom v lastno korist. Javnost ve, da je država uničena in je treba sprejeti težke odločitve: čas je, da nam velike stranke omogočijo sodelovati v tej razpravi.

Profesor David Stevenson, avtor knjige Zgodovina prve svetovne vojne, je prepričan, da je treba uspeh BNP primerjati z uspehom skrajne desničarske stranke Jeana-Marieja Le Pena v Franciji v 80. letih prejšnjega stoletja. Le Pen je uspel na območjih, kjer so bile komunistične stranke močne. Ko so te propadle, je prišel Le Pen in se okrepil. Enako so zdaj v Veliki Britaniji volivci, ki so razočarani nad laburisti, odšli k BNP. V 30. letih so fašisti imeli  uniforme, organizirali so se v paravojaške skupine, organizirali so ulične spopade. Sedanje skrajne desničarske stranke imajo svoje obritoglavce, a jih je veliko manj, a obstaja grožnja, da se bo njihovo število povečalo. Stevenson pravi, da je skrajna desnica v Nemčiji in Franciji dosegla manjši uspeh od pričakovanega, kar je spodbudno, zaskrbljiva pa je podpora tovrstnim strankam v baltskih državah in na Madžarskem. Odprto je tudi vprašanje Italije. Tam se je Silvio Berlusconi okrepil, s tem se je povečala tudi njegova grožnja svoboščinam. Nadzoruje medije in levica je brez moči. Berlusconi ni skrajni desničar, kot je bil Hitler, a kljub temu je grožnja za demokracijo. Italija je pod njegovim vodstvom postala zahodnoevropski tip avtoritarne demokracije, kakršno najdemo v Rusiji. Napačno je pričakovati, da bo gospodarska kriza pomagala levici. To se ni zgodilo ne v 30., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko je nastala radikalna populistična desnica. Zgleda, da se ljudje v času gospodarske negotovosti bolj obračajo k avtoritarizmu kot k demokraciji, zaključuje David Stevenson.

Nemški Spiegel za evropske volitve piše o zmagi provokatorjev, ki bodo v novi sestavi evropskeg aparlamenta imeli okrog 10 odstotkov sedežev. Razlogi za uspeh populistov so zelo različni. Na Madžarskem so skrajni desničarji antisemitisti, sovražijo homoseksualce in Rome, nasprtujejo tujemu kapitalu in kapitalistom. V Romuniji, Bolgariji in Grčiji glasovi za populiste in skrajneže pomenijo predvsem nasprotovanje vladi. Na Nizozemskem predsednik vlade Jan Peter Balkenende ne zavrača več koalicije s Stranko za svobodo, na Danskem in finskem se skrajni desničarski stranki krpeita predvsem na račun karizmatičnih voditeljev.

Spiegel za nemške domače lokalne volitve ugotavlja, da je skrajni desničarki stranki NPD uspelo prestopiti prag parlamenta kar v nekaj mestih (Leipzig, Rostock, Saarbrücken, Erfurt, Trier), volivci, ki so do zdaj obkrožili kandidate NPD iz protesta, pa postajajo vse bolj stalni volivci.

Spiegel na podlagi rezultatov lokalnih volitev, ki so jih v nekaterih zveznih deželah izvedli na isti dan kot evropske, ugotavlja, da se je desničarska NPD sicer dobila manj glasov od pričakovanj, a vsaj v vzhodnem delu države se utrjuje. To kaže tudi rast števila kandidatov. Na Saškem so letos imeli 300 kandidatov, kar je štirikrat več kot leta 2004.

Res pa je tudi, da jim je tudi v mestih uspelo priti v parlament, ker je ustavno sodišče lani odpravilo 4-odstotni prag glasov z utemeljitvijo, da diskriminira manjše stranke. Čeprav ima SPD v mestnih parlamentih tudi po dva sedeža, na deželni ravni ne dobi več kot 3 odstotke glasov, kar pomeni, da bi na volitvah v deželne parlamente bili gladko poraženi. Eden do dva sedeža v mestnem parlamentu večinoma tudi ne zadostuje za vpliv na uradnike in delitev davkoplačevalskega denarja.