To ne more biti recenzija. Ne moreš pisati recenzije o knjigi nekoga, ki te je spoznal z Residents. Pri katerem, no, pri njegovi mami, si bil na kosilu, ko nisi imel za burek (kakor se takrat temu ni reklo). Ki si mu izrekel kup neumnosti (in on tebi) in se z njim med pretakanjem iz rezervoarja v rezervoar napil bencina, po katerem se ti je kozlalo ves dan. In da ne bi nadaljeval s tovrstnimi razlogi, je treba omeniti še najpomembnejšega – ker ne znaš pisati recenzij. Ker jih nikoli nisi pisal, tudi iz verjetno precej bedastega prepričanja, da ne moreš pisati o nečem, česar sam ne znaš bolje. Kar, namreč piše o nečem, česar ne zna bolje, že itak dela vse preveč ljudi. Biti tam, kjer so vsi drugi, pa mi nikoli ni bilo zabavno. (Tudi ono drugo ni, je pa zato vsaj zajebano.)
Morda je to tisto, kar nama je skupno. On namreč pravi …, eh, prav zdaj ne najdem tega mesta, morda se mi je le zdelo, da je, ampak onega (odstavka) zgoraj pa ni treba razumeti kot uvod. Lahko, ni pa treba, lahko bi bil tudi zaključek, če bolje pomislim, bi bilo morda sploh bolje, da ga prestavim na konec. Bom še premislil, kajti tale tekst, ki ni recenzija, še članek ne, je, kot Slovenija (stran 19), ki je ‘posledica dejstva, da jo mnogi memi (v lastnem boju za preživetje) jemljejo kot koristen artefakt (fenotip) za svoje preživetje in reprodukcijo’.
Torej je knjiga, ki jo platnice (ki jih sploh nima) ne zamejujejo in se vam odpre tako in drugače, kakor hitro jo vzamete iz, hm, ‘ovitka’, dalo bi se reči, da začne komunicirati že s samim aktom iz-vzetja, še preden jo zares odprete, ena sama sprememba, ena sam Moebiusov trak, na katerem protislovja dialektično (dialektično?) prehajajo v smisle, ki nimajo konca in so vendar vselej na robu. Tam, kjer je kaos, ki, predvidljivo, upravlja sam sebe in še red povrhu.
In ker je ta knjiga vendarle in prav zato medij, zagotavlja asimetričnost prostora, v podaljšku (podaljšku?, pred-začetku?) katerega je, nenavadno, prav ta stran tista, ki jo google izvrže na vrhu, če vanj vtipkate andrej drapal. razgledi.net torej, kar ni naključje kar tako, ampak naključje, ki je v sledi dolge vrste naključij, ki so se začela s tem, da sploh sva (če sva) in so se potem nadaljevala s tem, da so nekoč vozili avtobusi in vlaki, s katerimi se je dalo premagovati duhovne razdalje, navsezadnje pa si je nekdo omislil še podhod pod Celovško, pod katero se je običajno v Ljubljano pripeljal maršal. Če tega ne bi bilo, bi katerega od naju morda kaj povozilo še preden bi 132 svastik ugledalo luč sveta in stari spaček crknil v precej nerodnem trenutku. Sploh pa, še preden bi – Kako stvari vznikajo – bili razgledi.net in za mano radiator, ki je v resnici zdaj na oni strani zidu, nekateri teksti iz knjige pa v dokončnem osnutku objavljeni prav tukaj, tukaj, tukaj, tukaj in tukaj. (Pa je najbrž še kje kaj.)
Da on citira mene in jaz njega ima kajpak komaj še kakšen pomen razen tega, da se še bistveno večkrat nisva citirala. Kajti citat je nemogoče ločiti od človeka, saj je vsak človek svoj citat od rojstva naprej. Kar pomeni, da ni pomembno, kako človek dojema, da ga citirajo, ampak kako citat dojema človeka. Pri čemer je original najboljša kopija, vsaka relevantna kopija pa original svoje replikacije.
Zato sem knjigo začel brati nekje na sredi, kakor pač se je po iz-vzetju razprla. In ker me je kmalu po tistem nekaj zmotilo, sem branje nadaljeval nekje v zadnji tretjini. Potem je na eni od mašin crknil hladilnik na grafični kartici, pa je šla ena ura. (Pa termalno pasto moram kupiti!) In potem sem prišel do začetka. Ne ’samega’ začetka, ampak tam nekje. Potemtakem knjigo še vedno berem in jo bom še bral, a nadaljnje branje, se mi je nenadoma zazdelo, ne bi imelo smisla brez, da napišem nekaj, kar ne more biti recenzija. Ker ne moreš …
_____
* stran 151
Andrej Drapal: Kako stvari vznikajo
Vale-Novak, Pristop, 2009
...
