Morda ste navsezadnje celo spregledali, toda z reprezentativno notranjepolitično javnomnenjsko raziskavo v organizaciji državne volilne komisije smo sinoči mimogrede dobili še sedem poslancev v evropskem parlamentu. Nič hudega, če se ob nobenem izvoljenem imenu ne morete spomniti, ali namerava podpreti menda najslabšega prvega evropskega komisarja vseh časov (ki o sebi tega še zdaleč ne misli, sicer si ne bi prizadeval za ponovni mandat), včeraj itak ni šlo za to. Pri nas ni niti ‘gorečih’ Evropejcev niti evroskeptikov, za nas je Evropa samoumevnost, nekakšna naravna danost, tu in tam nesreča, s katero ne kaže izgubljati časa. Naši poslanci gredo v Evropo, da bodo tam delali za Slovenijo. Pa srečno hodite in naj vas tuja vrata ne bijejo po petah!
Mi tukaj pa, kakor koli obračamo izide včerajšnje javnomnenjske raziskave, ne moremo ugotoviti drugega kot to, da je slovenski volivec zvest samemu sebi. Niti (bolj ali manj pričakovano) nizka volilna udeležba (daleč pod povprečjem EU) ne more spremeniti dejstva, da so vladajoči doživeli poraz. Ali pa tudi ne: mandatov imajo več od opozicije, glasov pa menda tudi. So torej zmagali? Niti ne, vsaj premierovi socialdemokrati so občutno zaostali za rezultatom septembrskih parlamentarnih volitev, medtem ko je SDS nekako ostala na enaki ravni. Torej neodločeno? Pravzaprav ne, čeprav je res, da je po odstotkih ‘precej na pol’ (in če bi že imeli osmega, ki nam ga zagotavlja ratificirana lizbonska pogodba, bi bilo tudi po mandatih).
Pričakovano? Ja, ker je, kot rečeno, slovenski kolektivni volivec dosleden. Niti kriza niti ‘tajkuni’ in nazadnje niti zamolčani lastniški delež Gregorja Golobiča ga nista vrgla iz tira. Kar je spet po svoje presenetljivo. Lepo je, slovenski volivec, šel (ali ostal doma) in volil tako, da so lahko vsi zadovoljni in nezadovoljni hkrati (bolj ali manj sijočih obrazov seveda razlagajo samo, da so – in zakaj – zadovoljni), malo pa še obžalujejo udeležbo. Kot da mu je, kolektivnemu volivcu, zabavno, da nikomur od ‘onih tam zgoraj’ ne da prepričljivega mandata in ne pove ‘nedvoumno’, kaj bi v bistvu rad. Tako je na koncu še dejstvo, da so deklarirani nacionalisti in ksenofobi dobili komaj pet odstotkov glasov, ‘dvoumno’. Da jih niso, SNS in SLS, na koncu dobili tako malo zato, ker so, med kampanjo in še bolj prej (v ‘vinjetnem sporu’ ali z blokado Hrvaške), tudi druge stranke bolj ali manj stregle pričakovanjem? O domnevnem uspehu NSi pa sploh ne bi, zaradi mene lahko ponovijo napako in si uspeh Lojzeta Peterleta razlagajo kot znak ‘vrnitve’ stranke.
Slovenija je Evropa v malem, vsaj nekaj in vsaj včeraj, kajti če pogledate naokrog, boste ugotovili, da vladajoči niso povsod doživeli tako uničujočega poraza kot na Madžarskem in v Veliki Britaniji, da skrajna desnica ni bila povsod tako uspešna kot na Nizozemskem, da so obrobni evroskeptiki marsikje (tudi na Irskem) dobili malo, a so se na drugi strani (recimo preko češke ODS) utrdili v mainstreamu, da je bila udeležba v nekaterih ’starih’ članicah več kot nadpovprečna, da liberalci lahko občutno napredujejo navzlic krizi (Nemčija) … Zmeda je torej precejšnja, znamenja protislovna in José Manuel Durão Barroso je morda edini lahko res zadovoljen. Novi sklic evropskega parlamenta glede na prevlado konservativcev ne bo imel težav, da portugalskemu predsedniku evropske komisije obnovi mandat, če bodo v prestolnicah ‘velikih’ poprej ugotovili, da se o kakšnem bolj ‘ustvarjalnem’ kandidatu ne morejo zmeniti, ker sploh nimajo idej, kaj bi radi in predvsem, kako naj razumejo volivce. Cena, ki jo bo Barroso za novi mandat moral plačati, bo zelo verjetno razmeroma nizka: poslanci mu bodo zavrnili nekaj predlaganih komisarjev, ‘kvalificirana javnost’ pa bo to pospremila z ‘ugotovitvijo’, da evropski parlament vendarle ‘živi’.
To bomo nekako tudi mi, čeprav v nenehnih ‘institucionalnih izrednih razmerah’, sredi katerih smo bili že pred včerajšnjimi volitvami (pa ne le zadnjih deset dni). Da se bo opozicijski pritisk na koalicijo stopnjeval, ni dvoma, toda Janez Janša včeraj vendarle ni dobil zaželene in verjetno pričakovane legitimacije, da ga naglo poveča. A še pri vremenu je zadnje čase predvidljivo le to, da ni predvidljivo.
Vojko pusti NSi-jevcem malo veselja …
[...] ugotovitev je, da tektonskih premikov tokrat ni bilo. Dobro so volitve povzeli Razgledi: “Da se bo opozicijski pritisk na koalicijo stopnjeval, ni dvoma, toda Janez Janša včeraj [...]
Kot crossover volivec (ki glasuje na volitvah tako za en kot drugi blok) ugotavljam, da je takih Slovencev, kot sem sam, izredno malo. Če izračunate razmerje med glasovi, ki jih je dobila t.i. levica in t.i. desnica, je to razmerje v zadnjih desetih letih vedno približno 1:1. To, da se je število poslancev posameznih blokov spremenilo, je samo matematični trik, ki izhaja iz d’Hontove metode razdelitve glasov.
V taki situaciji togega volilnega telesa se stranke seveda ne trudijo najti povezujočo politično platformo. Posledično o vladi odločajo mladi upokojenci, stari mladinci ali nacionalisti. Po moje bi bilo bolje, če bi bili volivci bolj nepredvidljivi, saj bi se politiki morali bolj truditi.
Če bi SD tako kot lani na račun LDS in Zares dobila nekaj več glasov, bi levica ostala pri samo 2 mandatih, desnica bi jih dobila pa kar 5… http://zlopamtilo.wordpress.co.....ktika-sds/
zanimivo je podcenjevanje NSI
16,30% je uspeh,in ni ta rezultat odvisen samo od Peterleta.Poznam veliko ljudi,ki so stranko volili zaradi Kucler-Dolinarjeve.