Živimo svetu, v katerem so umetne kemijske snovi nekaj vsakdanjega. Nekatere med njimi – pod določenimi pogoji – vplivajo tudi na hormonski sistem. Ta problem je težko obvladovati, zato se evropski raziskovalci z njim ukvarjajo že celo desetletje, piše v strokovni reviji research*eu. Spis o hormonskih motnjah je podoben spisu o policijski preiskavi. To je problem svetovnih razsežnosti, zato bi tudi Sherlocka Holmesa spravil v obup: veliko je domnev, zelo malo dokazov, ogromno indicev, ki ne gredo skupaj in so pomanjkljivi, žrtve je težko identificirati, osumljencev je nešteto.

Problem se imenuje endokrina motnja, kar pomeni, da nekatere kemične snovi lahko vplivajo na spremembe hormonskega sistema – našega in praktično vseh živali. Hormonski sistem pa ureja večino večino funkcij za življenje organizma: razvoj zarodka in otroka, razmnoževanje, imunski sistem oziroma našo naravno odpornost. Posebej delikatno je, da je za vpliv na hormone, ki so kurirji v organizmu, dovolj že zelo majhna koncentracija določene snovi. V ZDA so recimo ugotovili, da pri dvoživkah na poženščenje vpliva že 0,1 milijoninke grama pesticida, ki j v splošni rabi, na liter, kar je koncentracija, ki jo pogosto doseže že deževnica. Študija, ki jo je pravkar objavila ameriška akademija za znanost, je pokazala, da je dovolj samo 5 milijardink grama estrogena (snovi z biološko aktivnostjo ženskega spolnega hormona) na liter – kar ustreza koncentraciji vode iz čistilne naprave -, da bi v samo dveh letih v jezeru zaradi poženščenja in neplodnosti samcev izumrla celotna populacija pisancev. Na voljo je ogromno študij o poženščenju rib v rekah v industrijskih državah.

Da bi ta vpliv zmanjšala, EU izvaja projekt Neptune, katerega cilj je izboljšanje čiščenja odplak, toda to čiščenje je drago. Raziskovalci navajajo, da cena dosega od 2 do 10 centov na kubični meter vode, kar znese 5 evrov na prebivalca EU na leto, navaja research*eu. Še večji problem kot nizke koncentracije kemikalij je vzajemno učinkovanje posameznih snovi. “Problem, da lahko nekaj nastane dobesedno iz nič. Opravka imamo z novo matematiko, po kateri je lahko 0+0+0=6 ali 7. Drugače povedano: s tem, ko dodajamo snovi v določeni koncentraciji, pri kateri je njihov vpliv tako rekoč nič, dobimo v endokrinem smislu absolutno aktivno mešanico,” je pojasnil Jörg Oehlmann, profesor na oddelku preučevanje zastrupljanja voda na univerzi v Frankfurtu na Maini, ki sodeluje v raziskovalnem grozdu CREDO, ki ga je financirala EU. Tam so prišli do zaključka, da ni dovolj raziskovati samo učinke ene same snovi, saj so vzajemni učinki več snovi skupaj lahko bistveno bolj nevarni.

Naslednji problem pri hormonih je, da so določeni aktivni le v določenem obdobju. Posebej problematično je obdobje, ko se v maternici razvija otrok, saj je škodljve vplive nanj mogoče zaznati šele čez desetletja in prek več generacij. “Spomniti velja recimo na estrogen dietilstilbestrol (DES), ki so ga v 60. letih prejšnjega stoletja uporabljali za preprečevanje spontanih splavov. Ta snov je pokazala dobre rezultate in nikakršnih škodljivih učinkov na matere, imajo pa hčere več možnosti, da zbolijo za vaginalnim rakom. To je bilo kasneje nedvomno dokazano. Pri določenih živalih smo enak učinek ugotovili za rak na prostati,” opozarja Jan-Ake Gustafsson s švedskega inštituta Karolinska, ki je koordinator evropskega projekta CASCADE. To je projekt o razikavah rizikov živil, ki izvirajo iz hormonskih vplivov.

Evropska komisija ima posebno spletno stran o endokrinih motnjah in spletno stran o raziskavah na tem področju. Na spletni strani Naša ukradena prihodnost svoje ugotovitve in spoznanja objavljajo znanstveniki.

Vplivi, ki se pokažejo šele čez čas, so glavni razlog, zakaj številni zannstveniki ne zaupajo testom, ki jih izvajajo industrijska podjetja, da bi dokazala neškodljivost svojih izdelkov. Na Danskem so recimo pravkar izvedli študijo, v kateri je 26 mladih moških preskušalo kremo za sončenje, ki vsebuje ftalate. Po enem tednu so te snovi sicer odkrili v krvi moških, ki so sodelovali pri testu, ni pa bilo mogoče ugotoviti nikakršnih sprememb v njihovem hormonskem sistemu. Na tej podlagi je ameriško združenje kemijske industrije (American Chemical Council) takoj razposlalo sporočila za javnost z veselo novico, da ftalati ne vplivajo na hormonski sistem, čeprav ni mogoče razbrati, da so v študiji preučevali tudi dolgoročne učinke in kombinacije z drugimi snovmi, prav tako ne, kakšen je vpliv ftalatov za zarodek, če kremo uporablja nosečnica, navaja research*eu.

Profesor Jörg Oehlmann opozarja, da to je problem, saj raziskave pri mladih Nemcih dokazujejo, da se njihova plodnost naglo zmanjšuje, ker imajo vse manj spermijev. Vse več je tudi raka na dojki, kar je glede na rezultate ene novejših študij nedvomno povezano s povečanim delovanjem estrogena. Zaradi tega je treba z raziskavami, ki jih je stroka začela sistematično izvajati pred desetimi leti, nadaljevati, vztraja profesor Oehlmann. Industrija se s tem ne strinja, po besedah njenega predstavnika Gerharda Nohyneka, strokovnjaka za varnost pri družbi L’Oreal, gre za lov na čarovnice, ki traja že 15 let, zanj je bilo porabljenih na milijone evrov, rezultatov pa ni.

EU zaradi tega v okviru svojih raziskovalnih programov ves čas išče nove metode, ki bi problemu vendarle prišli do dna. Maja lani so recimo začeli projekt REEF. Skupino ovac bodo spustili na travnik, ki so ga gnojili z blatom iz kanalizacije in vsebuje širok spekter sintetičnih snovi, primerljivo skupino pa na drug travnik. Ovce so izbrali zato, ker imajo tehnično gledano podoben proces reprodukcije kot človek. Koordinator projekta Paul Fowler, izvedenec z univerze Aberdeen pojasnjuje, da bodo tako lahko ugotavljali vpliv na odrasle živali, na mladiče in na fetuse. Preučevali bodo vplive onesnaženosti okolja nasploh, ne zgolj posameznih snovi.

Jan-Ake Gustafsson pravi, da je hrana glavni vir, prek katerega je človek izpostavljen endokrinim motnjam, to velja zlasti za industrijsko proizvedena živila, pa tudi za pitno vodo. V okviru projekta CASCADE so razvili več metod, ki jih uporabljajo pri različnih testih. V zadnjem času so se osredotočili predvsem na otroško hrano in kruh. Za otroško hrano so prvi rezultati kar pomirjevalni, pri kruhu pa je za kakršne koli ocene še prezgodaj. Bo pa še trajalo leta, preden bodo znanstveniki lahko delali analize, ki bodo zanesljivo pokazale, kakšna je dejanska rizičnost zaradi vpliva posameznih kemijskih substanc na delovanje hormonov.