Če bi imel takšne načrte /za menedžerski prevzem Cimosa/, bi jih izpeljal leta 2000, ko bi lahko z dvema plačama kupil celoten Cimos. Takrat sem bil edini, ki sem vedel, v katero smer se bo družba razvijala. Vendar te želje nikoli nisem imel. Sploh ne vem, zakaj bi človek to naredil, zakaj bi kupil karkoli in kaj bi ga pri tem vodilo. Da bi bil bogat? Dovolj sem bogat, imam vse, kar potrebujem. Lastnina ni nič drugega kot breme. Ker nisem mazohist, bremena ne potrebujem.
/…/
Za slovensko gospodarstvo je to /gonja proti tajkunom/ izredno slabo. Tudi samozadovoljevanje je zelo slabo. Določene osebe z gonjo proti nekaterim menedžerjem same sebe zadovoljujejo in “farbajo” narod. Želel bi, da tisti, ki so danes lastniki podjetij, to tudi ostanejo, da se nič ne spremeni. Velika večina menedžerjev ima v Sloveniji željo uživati. Nekateri spoznajo, da lahko uživajo tudi drugje, da ni nujno, da ostanejo tam, kjer so. Drugi menijo, da lahko edino tukaj, kjer so, uživajo. V tem se razlikujemo. Menedžerji, ki so izpeljali menedžerske prevzeme, so se za ta korak odločili, ker so ocenjevali, da jih bodo v nasprotnem primeru na položaju zamenjali in da potem ne bodo mogli več uživati. Na tak način so tudi nastali tajkuni. Jaz teh težav nimam. Če ne bom užival tukaj, bom pa kje drugje.
/…/
Če koga mučijo lastne delnice Cimosa, naj plača in mu jih jutri prodam. In če so lastne delnice škodljive za lastnike oziroma če kakorkoli vplivajo na slabši položaj lastnikov, jih bom vrnil, od koder so prišle. Vse drugo je treba dati v presojo logiki in vladi. Namen gospodarske družbe je delati v dobro lastnikov in drugih deležnikov: okolja, zaposlenih, vodstva in upnikov. In če je nekaj dobro za vse naštete deležnike, bi se morali vprašati kaj drugega, ne pa stalno ponavljati kot pijanci “še dva deci”.
/…/
Dajanje posojil se je popolnoma ustavilo. Dogajajo se čudne stvari, pri čemer ne veš točno zakaj. Posojil tudi podaljšati ne moreš več. V letošnjem letu nam ni uspelo reprogramirati osem milijonov evrov posojil, zato smo jih morali vrniti. Na drugi strani se postavlja vprašanje izvajanja razvojnih aktivnosti. Če se ne bodo hitro zganili, ne vem, kaj bomo storili. Upam, da ne bomo prisiljeni ustaviti razvoja. Za podjetje to sicer ne pomeni kratkoročne nevarnosti, pomeni pa dolgoročno. Likvidnost tepe vse po vrsti, vso dobaviteljsko verigo in vsa podjetja v Sloveniji.
Država in z njo povezane banke niso naredile seznama podjetij, panog in dejavnosti, ki bi morale preživeti in ki bi jih bilo treba ohraniti. Zato ne vedo, koga bi financirali, hkrati pa je strah pred tajkuniči vse paraliziral. Lahko se celo zgodi, da bodo nekateri posamezniki brez razloga sedeli. Če so kaj ukradli, ne potrebujemo zdaj obsodbe naroda, saj jih bodo obsodili na sodišču.
Franc Krašovec, predsednik uprave Cimosa, v Dnevnikovem Objektivu
...
