Goran Vojnović o filmskem skladu, zrelem za odpad

Na zadnjem javnem pozivu Filmskega sklada /je bilo/ prijavljenih le deset celovečernih projektov. Le deset ljudi si je torej v Sloveniji letos zaželelo režirati svoj celovečerni igrani film. Cela množica preostalih filmskih režiserjev pa se je zavestno odpovedala svojim filmskim sanjam, simbolično bojkotirala film in se odločila svoje znanje, ideje in ustvarjalno energijo usmeriti drugam.
/…/
Bojkot filma se pri nas dogaja že dolgo, a doslej so ga bojkotirali posamezniki, ki jih je oškodoval sistem, zdaj pa ga bojkotirajo celotne generacije, ki se tega kaosistema ne gredo več. Ne gredo se več anarhističnih filmskih skladov, sad-ga-ima-sad-ga-nema vedejevcev, sumljivih bralcev scenarijev, političnih nadzornih svetov in vseh drugih antifilmskih igric, ki so se jih najmlajši bojkotiranci naveličali, še preden so se jih sploh začeli igrati. Filmarji se ne gredo več filma.
/…/
Film preprosto izginja iz zavesti naših filmarjev. Zadnja leta se je pač iz Filmskega sklada in njegove bližnje okolice usulo toliko žalostnih novic, da so se ljudje v skrbi za svoje zdravje najverjetneje odločili, da je najbolje o vsem tem sploh ne razmišljati.
/…/
Zato velja razmisliti, ali je vendarle napočil čas, da to dotrajano ropotalo, imenovano Filmski sklad, končno vržemo na odpad zgodovine in naročimo nekaj novega.

Goran Vojnović, pisatelj in kolumnist, v Dnevniku

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
vojko, petek, 2. oktober 2009 

Festival slovenskega filma je za marsikoga težko doumljiva kulturna prireditev, ki že tradicionalno poteka aprila, septembra, oktobra ali pa decembra v Portorožu, Celju ali Ljubljani in kjer se vsako leto zavrtijo izključno ali pretežno oziroma še najbolje rečeno – tudi slovenski filmi.
/…/
Nikjer drugje se mi pač niti v sanjah ni pripetilo, da me kot avtorja povabijo na tiskovko, jo vmes dvakrat ali trikrat odpovedo, jo naposled le izpeljejo, a me na njej niti ne predstavijo polni dvorani novinarjev in drugih [...]

vojko, petek, 3. april 2009 

Srednješolci na maturi vsako leto pišejo interpretativni esej, na katerega se na neki način pripravljajo od začetka šolanja. Da bi uspešno dokazali razumevanje literarnega besedila, so podvrženi intenzivnim dvanajstletnim pripravam. Zanimivo bi bilo, če bi jim nekega dne namesto literarnega besedila zavrteli film. Recimo takšno filmsko klasiko, kot je Državljan Kane Orsona Wellsa iz leta 1941. Sprašujem se namreč, koliko dijakov bi ugotovilo, katera izrazna sredstva uporablja Welles v svojem filmu, koliko bi jih razločilo flashbacke, spodnje in zgornje rakurze, [...]

vojko, petek, 13. november 2009 

Nekje med tretjo in peto minuto srečanja bo našemu komentatorju uspelo ugotoviti, da razmere za igro v Moskvi niso optimalne in da so mraza vajeni ruski nogometaši pri tem vsekakor v prednosti, a se bo takoj za tem spomnil snega v Kijevu leta 1999 in takratnega Ačimovićevega gola s sredine igrišča in bržkone bo zmagoslavno zaključil, da je žoga okrogla in da tekma traja devetdeset minut oziroma vse do zadnjega sodnikovega žvižga.
/…/
Okoli dvajsete minute tekme, po vsej verjetnosti v trenutku, [...]

vojko, petek, 23. oktober 2009 

Nedavno je Joc Pečečnik v intervjuju za Dnevnikov Objektiv razlagal o tem, kako je moral, da bi pridobil licenco za igralniški posel v Las Vegasu, agentom FBI dopovedati, da je vožnja pod vplivom alkohola v Sloveniji pravno zanemarljiv prekršek, nekakšna inavguracija vsakega mladega voznika in povsem običajno početje odraslega vozečega homo sapiensa.
/…/
Pomislil sem, da bržkone na zelo podoben način v Ameriki svojim gostom razlagajo svojo potrebo po vsakodnevnem nošenju in občasni uporabi strelnega orožja, za nas nedoumljivo obsedenost z varnostjo [...]

vojko, petek, 18. september 2009 

Boj za “prepoznavnost Slovenije v svetu” je osemnajst let trajajoča akcija, za katero mi nikoli ni bilo povsem jasno, čemu naj bi v resnici služila oziroma kaj naj bi bil njen končni cilj. Lojalnemu državljanu je bilo v vseh teh letih dano vedeti le, da je ta bolj ali manj tajni načrt v našem nacionalnem interesu.
Kar je skupnega vsem zaslužnim borcem za prepoznavnost domovine in pompoznim trženjskim napadom na drobovja tujcev, ki naj bi tako našo domovino končno primerno začutili, [...]