Da Gregor Golobič javnosti ni seznanil z deležem, ki ga ima v nizozemskem podjetju, večinskem lastniku slovenske Ultre, njegovi verodostojnosti – in slovenske politike sploh – ni koristilo. Javni funkcionar, ki govori o tem, da ima eno delnico, razmeroma star avtomobil in majhno jadrnico, ne omeni pa 10,8-odstotnega lastniškega deleža, bi moral računati, da javnost tega ’spregleda’ (ne glede na motiv) ne bo razumela, čeprav je bil delež skladno s predpisi prijavljen protikorupcijski komisiji in čeprav gre za podjetje, ki po črki zakona ne spada med tista, za katera bi zaradi zamolčanega deleža veljale omejitve pri poslih iz javnih naročil.
Na obrazcu za prijav premoženjskega stanja je, so na vprašanja razgledi.net med drugim odgovorili iz protikorupcijske komisije, minister ‘Gregor Golobič izpolnil vse rubrike: naziv subjekta in sedež, lastniška struktura, način pridobitve, poslovni delež in vrednost poslovnega deleža’.
Vse rubrike na obrazcu je g. Golobič izpolnil in ni kršil določb ZPKor.
Po 28. členu veljajo za naročnike, ki poslujejo preko javnih naročil, omejitve poslovanja s poslovnimi subjekti pri katerih ima funkcionar ali njegov družinski član poslovni delež v višini več kot 20%. V konkretnem primeru je poslovni delež manjši od 20%, zato podjetje ni uvrščeno na seznam poslovnih subjektov, za katere veljajo omejitve poslovanja.
Ne glede na navedeno 5. odstavek 28. člena določa, da Komisija lahko dovoli naročnikom poslovanje s poslovnim subjektom, če ugotovi, da funkcionar ne more vplivati na sprejem odločitve o oddaji javnega naročila.
Iz odgovorov KPK ni jasno, kateri delež – v Ultri Sum ali ‘posredni’ v Ultri – je mišljen kot tisti, ki ne dosega 20 odstotkov: zakonske meje ne dosega noben, toda Ultra Sum v Sloveniji tako ali tako ne posluje in (Golobičev) delež v njem v tem pogledu ni relevanten. Na drugi strani bi bilo, ker Ultra Sum v Sloveniji ne posluje in torej ne more biti ‘neposredni premet zanimanja komisije, iz odgovora KPK mogoče sklepati, da je bilo komisiji znano, da je Ultra Sum večinska lastnica Ultre, čeprav tega iz samega obrazca oziroma odgovorov na standardizirana vprašanja ni mogla ugotoviti. In, ne nazadnje, s stališča družbene higiene je precej vseeno, kakšne podatke ima komisija za preprečevanje korupcije o premoženjskem stanju javnih funkcionarjev, če so ti za javnost skrivnost (in jih sama ne more preveriti, dopolniti in na določen način pomagati komisiji oziroma prispevati k dvigu standardov).
Novi zakon (menda o integriteti nosilcev javnih funkcij ali nekaj podobnega), ki je v pripravi, bi vsekakor moral te zadeve urediti bolj smiselno, kajti sedanji je – skupaj s komisijo, ki jih je zaradi neučinkovitosti, utemeljene z zakonom samim, večkrat ’slišala’ po krivem – ne le ‘formalističen’, ampak tudi priročen za škandaliziranje ob primerih, ki so afere ali pa tudi ne. Že sama določba o 20 odstotkih KPK po nepotrebnem olajšuje delo, istočasno pa ji nadeva okove.
Kaj hočem reči? Za to, da bi Ultra (v konkretnem primeru, sicer pa katera koli druga družba) pri javnih naročilih uživala prednost, je načeloma popolnoma vseeno, ali ima kateri izmed ministrov (in njegovih družinskih članov) v njej 7,8, 20,8 ali 70,8-odstotni delež. Ali nikakršnega. Minister ali drugi javni funkcionar z ustreznimi pooblastili lahko določeno podjetje favorizira, ne da bi imel v njem delež (primerov za to je nebroj). Ali pa ga ne, četudi delež ima. Komisiji za preprečevanje korupcije ‘dejanskega stanja’ ni treba ugotavljati, saj se lahko zadovolji z ugotovitvijo, da deleža ni ali da ne dosega 20 odstotkov, šele pri večjem deležu lahko posel pod določenimi okoliščinami, ki jih mora ugotoviti, dovoli.
Golobičev primer te probleme lepo ponazarja. Lastništvo v Ultri Sum je bilo prijavljeno KPK, v nobenem primeru ne presega zakonske meje, pri kateri začne veljati omejitev poslovanja, a je kljub temu, da zakon ni bil kršen, videti ‘vse’ narobe. Ker je Golobič pač zamolčal lastniški delež pred javnostjo, ko je bil po njem, torej po deležu v d.o.o. izrecno vprašan, je primer preprosto moral dobiti mitološke razsežnosti. Na dan je prišel namreč v obdobju vsesplošne ‘razdraženosti’ javnosti (medijev in državljanov), razočaranih nad marsičem, kar je in česa vlada Boruta Pahorja ni storila in kar se je od izbruha gospodarske krize lansko jesen zgodilo, ne da bi v Sloveniji kdo na to lahko pomembno vplival.
In – vanj je vpleten Gregor Golobič, ’sam po sebi’ mitološki lik slovenske politike brez primere. Iz vrste razlogov, ki jih tukaj ni treba ponavljati, najbrž pa velja poudariti, da je prav ‘ta in takšen’ Golobič drugačne, višje etične standarde postavil v ospredje programa stranke ‘nove politike’. S tem je na eni strani zbudil pričakovanja (da se morda vendarle kaj spremeni na bolje) ter samemu sebi (in svoji stranki) postavil visoke cilje, na drugi strani pa alarmiral mogočno ‘nenačelno koalicijo’ tistih, ki (ne glede na strankarske barve) se jim brez klientelističnih povezav podre svet. Potem pa storil hudo in hudo neumno napako, ker javnosti, ki bi lahko bila v tem ‘boju’ njegov najpomembnejši ‘zaveznik’, ni zaupal vsega, ker ji ni pripisoval, da bo znala presoditi.
Prav ta napaka sicer dokazuje, da Golobič ni slovenski Stalin, kajti noben stalin napak ne dela, predvsem pa ne prizna (za napake stalinov so proti svoji volji odgovornost vedno nosili drugi) in se ni prisiljen braniti pred mediji (ki zahtevajo odstop). A ta ‘podrobnost’ bo večini zlahka ušla. Golobiča lahko potemtakem odslej imamo za običajnega politika, takšnega, ki dela neumne napake in ne zna ali ne more vselej vsega predvideti; kar ga odslej (še) razlikuje od drugih (slovenskih) politikov je sposobnost, da napako prizna, jo obžaluje in se zanjo opraviči.
Dejstva, da je nekaj pomembnega zamolčal, ko bi to moral povedati, priznanje in kes ne spremenita, morda pa se je navzlic temu smiselno vprašati, kaj državljani dobimo, če Golobič odstopi. Zadovoljstvo, da je nek politik vendarle odstopil? Toda – ali bi bil Golobičev politični konec (paradoksalni) začetek ‘nove politike’, ‘katarzični šok’ za vse druge politike? Ne verjamem. Z drugimi besedami, Golobič lahko gre ali pa ne, državljani zato problemov z verodostojnostjo politike ne bomo imeli nič manj in nič drugačni ne bodo.
v vsem tem lincanju gg-ja je tole koncno eden izmed clankov, ki se na drugacen nacin loti teme.. na nacin, ki ti ga zavidam, ker si ga znal spisati..
odlicen clanek!
hja, na nekem drugem blogu je eden od komentatorjev lepo citiral Foucheja – to (golobičevo laganje) je hujše od zločina: je napaka.
vse štima, le konec je beden, ker je previdno apologetski. namreč, sploh ni važno, “kaj pridobimo z odstopom” in še manj “kaj bi se z odstopom spremenilo”: lagal si, dobili smo te, opravičila ni, spokaj.
in bo spokal, ker mora spokati.
pa to – namreč, da se je izkazalo, da kot je golobič “običajen politik” (se pravi, majhno lažnivo sebično brezobzirno niče) – sploh ni najhujše (to je presenečenje le za vernike, ki so sedaj zmedeni in popolnoma dezorientirani).
hudo je to, da se je pokazalo, da so tudi “volilci zaresa” prav taki omejeni verniki kot pač vsi verniki v stranke – pokazalo se je, da med “zaresovcem” in “janšistom” sploh ni razlike.
No, pa ravno te zadnje tedne sem razmišljal o tem, da bi pristopil k stranki Zares. Seveda se kaj takega sedaj ne bo zgodilo.
Vse stranke so enake, najraje bo bilo že končno in zopet oditi iz te Slovenije ven, kajti živeti tukaj je podobno kot biti zaprt na psihiatriji in istočasno v mikrofone levo in desno 8in v človeška ušesa) govoriti kako lepo in krasno da je!!
Čakaj, čakaj – tu nekaj res ne štima. Težko, da se motim, težko, da sem že neumen, saj še razmišljam, možno pa seveda je po dolgoletnem pranju možgan iz medijev. Para temu dejanju oziroma vodenemu procesu delovanja na tem svetu ni, ok sem se zmotil, par bi se našel: Severna Koreja!
Lp
Zanimivo, da se v Veliki Britaniji nihče ne vpraša, “kaj državljani dobimo, če ta in ta odstopi”, ko politiki (na nižjem položaju od ministra) trumoma odstopajo zaradi par tisoč funtov, ki so jih porabili za sanacijo hišne plesni v zasebni hiši in podobno.
Zakaj? Ker tam politiki nimajo statusa “polboga” ali “mitološke osebnosti” ampak so “public servants” in ker je tam že dolga leta jasno, da je pretendentov na upravljanje države in davkoplačevalskega denarja veliko in se ni treba sprijazniti ravno z vsakim, ki ima ambicije.
Ker ljudem pojem “osebna integriteta” vseeno še nekaj pomeni?
Ali je Golobič prijavil boniteto, ki izvira premoženjske koristi, ki jo je pridobil, ko je z vplačilom dva tisoč evrov v nizozemski poštni nabiralnik Ultra Sum postal posredni solastnik veliko več vredne matične Ultre? Saj je sam potrdil, da je to dobil kot nagrado.
Za politika ni najbolj fajn, če si uredi tako, da ima dohodke daleč stran od slovenske davkarije in davkoplačevalcev, ki ga plačujejo.
Pretendentov ne manjka, sposobnih pretendentov pa zagotovo …
Jest pa mislim, da, prvič, če želi ohranit kredibilnost sebi in stranki, vsaj v mojih očeh, da mora ponudit odstop.
Poleg tega bi bilo, drugič, s stališča klientelističnih povezav po mojem ne najbolj higienično, če bi Telekom prišel pod vpliv kakšnega Zaresovega ministra. Nekateri se še spomnimo recimo Graškove odstavitve iz časov Gantarjevega ministrovanja, ko se je prvi spravil klestit določene Telekomove stroške.
Da pri tem o raznih čudesih, ko predsednik parlamenta na portalu razgledi.net komentira prednosti neke specifične (starejše) tehnologije cestninjenja, niti ne govorimo.
Enim so bližje puške, kanoni, tanki, avioni, drugi najdejo svoje niše v bolj “hajtek” zadevah. Da pa gre za kakšno bistveno drugačno funkcioniranje politike, pa nekako ni ravno očitno. Skušnjav se da obvarovati tudi na način, da se jim ne pusti blizu.
Pri tem je tisti del programa stranke Zares, ki govori recimo o informacijski družbi, ali bognedaj, da bi omenil celo kakšno tehnološko ali razvojno politiko, zelo daleč stran od tega, da bi bil impresiven.
Je nekaj malega “drugačnosti” v avtorjevem komentarju in zato je tudi malo bolj berljiv, Ni pa nič drugačnega v komentarjih, kot na katerem koli drugem mestu in so zato, predvidljivi.
berem zgoraj, da so volilci vsi enaki – vsi zaslepljeni s kultom osebnosti iz časov komunistične partije Jugoslavije (beri torej z janšizmom) ne glede na to ali so v zares ali SDS (dobro ugotovljeno dve resnični alternativi v poltičnem prostoru Slovenije).
Biti tako svinjsko bogat, kot je naš edini kardinal ni nič narobe je komentiral dotični, narobe je če si baje zraven še sebičen. Golobič bo iz moralnih razlogov (lagal je svojim volilcem, da bi zaščitil sodelavce?) odstopil, njegovemu dejanju bodo sledili ostali poltiki na scveni, ki smo jih dobili na laži (vizjak, pa janša, pa jelinko in…), za povrh pa se bo kardinal, kot vrh ledene gore sprevrženosti obesil na Peršernovem trgu v Ljubljani (berem nek drug komentar v enem od dnevnih časopisov).
Dodati še osebno noto. Pred, tja desetletji, sem zakril točen podatke o številu izpitov, ki mi še manjkajo pred diplomo, da sem lahko pričel opravljati diplomsko nalogo na oddelku, kjer sem želel nalogo narediti, pa tega niso dovolili preden si imel do konca največ tri izpite. jaz sem jih imel še šest. Konec ni bil najboljši, saj so potem, ko sem v labu že delal, informacio prinesle sošolke, ki jim mesta ni uspelo dobiti. C’est la vie. Diplomiral sem, delam pa tam, kjer sem si takrat želel, ne. zgodba z moralo torej. Seveda pride druga priložnost: treba jo je izkoristiti in ne ponoviti lekcije prejšnje.
Kar se dogaja Golobiču, je najboljši primer populističnega bumeranga. Če bi se, naprimer, srčno zavzemal za vzpostavitev pravne države, bi šla debata v smeri morebitnih kršitev zakonodaje. Če bi se zavzemal za davčno reformo in posledično davčno konkurenčnost Slovenije v EU, bi bila do izpolnitve volilne obljube Nizozemska seveda logičen izbor in logičen odgovor na Odmevih. Odločil se je, da bo čistun in tako mu kot obrambna taktika bolj ali manj ostaja le forwardiranje krivde na Princa teme s ciljem za vsako ceno obdržati svetlejši kontrast.
Strinjam se, da je osebna integriteta politika volilcem pomembna, a kako si razložiti, da jo bo Golobič težko odnesel s celo kožo medtem, ko je Plemeniti verjetno dosmrtni inventar Državnega zbora? Kljub temu, da je sedel zaradi tatvine, 2x zapored napihal za volanom in da se zlaže že malodane, ko zaželi “dober dan”… Tudi SNS ne zaostaja precej za Zares…
Še nekaj ob tej temi. Dopadel se mi je komentar Igorja Vidmarja v Financah na temo korektnosti medijskega poročanja. Pri nas očitno lahko vsakdo objavi, kar se mu zahoče. Slovenci pač tako razumemo demokracijo. Nikogar ne briga, da se na drugi strani člankov pojavi težko popravljiva škoda. V ZDA so sicer izumili Guantanamo, a pri medijih ni šale. Ne zaradi poslovne morale. Zaradi huronskih odškodnin.
Kdo bo sedaj Ultri, kolaterarni škodi dogodka tedna, posojal denar in v tem podalpskem kotlu sprdačine z njimi posloval? Se jim bo kdo opravičil za neresnične navedbe o nezavarovanih kreditih? Tudi v MOL-ov razpis se nihče ni podrobneje spustil. Je optika pač dovolj za obsodbo. Kaj je z epilogom velikega “J” ob koncu finske oddaje, pa prisluhi dogovorom s Sanaderjem o incidentih na morju? Človek je zaradi tega vendar izgubil volitve…
In če nam že vseh naštetih ni mar, kaj bi bilo če bi Vojka Flegarja javno pribili, da je pedofil? Poleg Razgledov bi mu, po mojem skromnem mnenju, preostal le Prešernov spomenik, kjer bi lahko do onemoglosti kričal da je žrtev zarote, z odškodnino pa bi si lahko kupil nekaj zabojev piva, da bi vse skupaj lažje prenašal…
še malce ogledala za slovenske novinarje z današnje predstavitve knjige Borisa Vezjaka (Somrak medijske avtonomije):
Vezjak je poudaril, da je knjiga subjektivna, kar pa da ji ne zmanjšuje vrednosti. Strokovne analize medijev z močnim znanstvenim aparatom po njegovem pogosto pozabijo na “človeški faktor”. Od novinarjev pa bi, je nadaljeval Vezjak, vsekakor pričakoval več senzitivnosti. Navedel je priznanje Gregorja Golobiča glede lastninskega deleža pri podjetju Ultra. Po njegovih besedah novinarji Golobičevo priznanje, da je naredil napako, slavijo kot zmagoslavje, toda “novinarji v tej zgodbi nimajo nič”, nič ni njihova zasluga.
Golobič ni nikoli rekel, da je lagal, temveč, da je storil napako, za katero se opravičuje in jo obžaluje. Toda mediji so objavili besedo “laž”, zanimivo pa je, tako Vezjak, da o laži ni nihče govoril takrat, ko je novembra 2006, leto in pol po referendumu, poslanec SDS Branko Grims priznal, da je on sam avtor zakona o RTV, čeprav je prej ves čas zatrjeval, da je zakon pripravila sicer anonimna ekipa. Se je takrat kdo odzval, se je vprašal Vezjak.
Svoje mnenje je podal še poslanec stranke Zares in nekdanji novinar in karikaturist Franco Juri, čigar karikature so objavljene v knjigi. Prvič v zgodovini slovenske politike se je nekdo opravičil, to je precendens in pot k dvigu politične kulture, je dejal Juri.
Filozof Darko Štrajn, tudi govornik na novinarski konferenci, pa se je vrnil k filozofiji in knjigi. Po njegovem je zelo pomembno, da se filozofi včasih prelevijo v novinarje. S filozofskim znanjem je mogoče pokazati na razcep med javnim diskurzom in njegovo predstavitvijo. Vezjakovo pisanje je po njegovi presoji ostro, polemično in do nikogar žaljivo.
Vojkov trud z relativizacijo Golobičeve »napake« njegovega odstopa spričo vsesplošnega javnega ogorčenja verjetno ne bo preprečil. Maska je padla in zdaj celo raja vidi nelepo resnico. Za fasado zaklinjanja na transparentnost že dolgo slutimo cinično sprenevedanje, razgradnjo pravne države, zakulisne kadrovske manipulacije in dirigirano medijsko demoniziranje opozicije. Niti ne bi več rekel, da vse to spominja na socializem.Vse bolj mi smrdi po plazečem se fašizmu. Putin bi bil še boljša primerjava od Stalina.
[...] Nekako ne morem verjeti, da se je čez noč zgodil nekakšen dvig politične kulture. Čeprav moram priznati, da bi me to zelo veselilo. Zanimivo je gledati skesance, ki se na vse načine zvijajo, kot ribe na suhem. Prav tako me ne prepriča to, da bi bila njegova laž nekaj posebnega ali posebej škodljiva za državo – konec koncev je lagal “samo” novinarjem in v najboljšem interesu tega, da zaščiti svoje premoženje, ki ga je po izvolitvi menda tudi zgledno prijavil; čeprav bi ga morda res lahko zamikalo, da bi interese svoje lastnine kasneje spet postavil pred interese države pa čeprav je njegov lastniški delež pod 20%. [...]
Jasno in razločno priznanje napake (bilokakšne) in nje obžalovanje pred javnostjo, je v slovenskem političnem prostoru vsekakor nekaj novega in prav zares sledi načelom nove poltike, ki jo predstavlja Zares. Žal pa posledice, vsaj po mojem mnenju in videnju situacije, ne odtehtajo vzroka.
Kot prvo se MORA poudariti, da se v omenjenem primeru ne gre za nekakšen spodrsljaj ali nekaj, kar se zgodi po nesreči. Gregor Golobič je namenoma in načrtno zavajal javnost. Kot drugo, ko Golobič razlaga o “politikanskem” izrabljanje Ultre in omenja kako je med mandatom Janeza Janše prihajalo do selektivne izbire podjetij pri sodelovanju na javnih razpisih (oz. pri takšnem ali drugačnem deljenju javnega denarja) z namenom prosperiranja stranke SDS ali njenih satelitov, v isti sapi pozabi omeniti, da je sam storil prav to. Kot predsednik in vodja politične stranke se je odločil zaradi (kot sam pravi) interesov Ultre na slovenskem trgu, postaviti podjetje z 240 zaposlenimi in v katerem je imel lastniški delež, pred slovensko javnost in kar je še pomembneje, pred volilce stranke Zares. Neposredne škode za slovenski proračun tu seveda ni bilo, lastniški deleži so bili javljeni ustreznim organom in tudi lastništvo GG (ali pa kateregakoli politika) v podjetju ni sporno. Sporno pa je, da se oznanjevalci “nove” politike poslužujejo istih manevrov kot “stara” politika.
Epliog?
Gregor Golobič se bo z namenom ponovne vzpostavitve ali pa vsaj novega začetka gradnje kredibilnosti najverjetneje odrekel vodenju stranke. Mesto v vladi jenavsezadnje, v oziru medijskega pojavljanja in pozicioniranja na lestvici politične moči, mikavnejše.
GG stejem v dobro, da se parkrat oglasil na tukajsnjih forumih z imenom in priimkom! Tudi njegovo opravicevanje s skrivanjem deleza iz poslovnih namenom zascite Ultre se da razumeti. Ce pa ni Stalin, lahko je Anglez in odstopi vsaj kot minister. Zares ga sse potrebuje, mi nasprotniki Generalu JJ tudi
Pa kaj bi levaki brez JJ-ja. Požrli se še bol med sabo.
A ni žalostno, da mate edini skupni imenovalec na ravni
skupnega sovražnika, kar je tak al tak najnižji skupni
imenovalec.
Spet niso tako zanimiva dejstva, kot interpretacije.
Zanimiva je interpretacija, da je GG “priznal napako”. To je lep primer “spina”. Prvič, ne govori se o laži, ampak o napaki (napake se pač dogajajo). Drugič, napako naj bi GG “priznal”. Dejstva so drugačna. GG-ja so UJELI na LAŽI, potem pa je za nazaj pojasnil, da laž obžaluje, da pa je imel zanjo dobre razloge – svoje podjetje je reševal pred udarci princa teme.
Pa to ni kakršnakoli laž ali razkritje, kot npr. domnevno swingerstvo enega od poslancev. Si predstavljate, da bi v času tega mandata Golobičev Telargo dobil posel z državo za satelitsko cestninjenje, lani ocenjen na 1.200 milijonov EUR (v obdobju 25 let) ali pa kakšen drug posel? Ali bi bilo zamolčanje lastništva še vedno sprejemljiva “napaka”?
Še bolj zanimivo je to, da se GG-jevo laž uradno trudijo relativizirati predsednik protikorupcijske komisije in celo predsednik države. Nazadnje bo GG celo heroj, ker se je upal zatajiti svoje lastništvo v podjetju, da bi ga rešil pred udarci princa teme.
Kot vse kaže, GG ne bo odstopil. In politična kultura bo doživela še en hud udarec. Še manj bo jasno, kaj je laž, kaj je napaka, kaj je dovoljeno in kaj ne. In še bolj bo jasno, da je nekaterim dovoljeno vse. Največ, kar lahko GG stori za dvig politične kulture v Sloveniji je, da odstopi. Potem bo vsaj lahko z dvignjeno glavo od drugih, ki zagrešijo podobno “napako”, zahteval podobno ravnanje.
O znamenitem ljubljanskem spovedniku, ki je kot veroučitelj poučeval tudi še bolj znamenitega Edota, je krožil vic, da je spovedovancu, ki se je prišel spovedat, da je umoril očeta, naložil milejšo pokoro, ker je obljubil, da dejanja ne bo ponovil.
Laz je laz. Ne morem verjeti, kako toliko ljudi podpira laznivega kljukca. Ce mene vprasas, bi mu dal jabuk v usta pa dva crnca za nagrado. Pa naj se kdaj pomisli da se bo zlagal. Pacek laznivi.
Drugace pa, ne sme odstopiti. NE SME. Prav zanimivo bi bilo poslusati njegova natolcovanja. Me prav zanima, kako bi to izgledalo. Najslajse je, ko nekoga dobis na lazi in imas moznost poslusati, kako se laze kar naprej. Perverzija. Pri Golobcku bo to se slajse..
Ah, zanimivo je gledati, da tudi politiki, kot slovenski “vrhunski” managerji niso sposobni izbrati dologoročno pred kratkoročno. Golobič bo z malce uspešnim PR lahko elegantno zapustil barko, ki zaradi nesposobnega kapitana tone kot kamen. Samo še stranko mora spravit ven. Notri pa bi lahko končno vstopila SDS (no to pa so že mokre sanje). Na (predčasnih?)volitvah pa lahko pride nazaj kot edini pokončni mož.
[...] – Popotnik Golobič naj odstopi! – ateistek Gregor Golobič: stati inu obstati – Drugi dom Kako je Gregor Golobič dokazal, da ni slovenski Stalin – Razgledi Gregor Golobič naj odstopi – Jinov svet Gregor Golobič in njegovi grehi – [...]
Zadnje volitve so dajale upanje, da razen dveh vélikih populistov, enega levega in enega desnega, dveh naciolnalističnih strank, stranke mladih upokojencev in reformirane klientelistične stranke lahko izbiramo tudi drugačno, “novo politiko”. Zdaj na žalost vidimo, kako nerealna je bila ta iluzija!…
Strinjam se z mirora da “živeti tukaj je podobno kot biti zaprt na psihiatriji in istočasno v mikrofone levo in desno (in v človeška ušesa) govoriti kako lepo in krasno da je”…
[...] Vojko to nestalinističnost utemelji s tem, da pač noben Stalin ne bi priznal svoje napake. [...]