Kolumnist New York Timesa Nicholas D. Kristof navaja dve, kot pravi, povsem nepolitični vprašanji, ki lahko pomagata ugotoviti, ali je nekdo konservativen ali liberalen. Prvo je: Bi bili pripravljeni dati svojemu očetu zaušnico, z njegovim dovoljenjem, v okviru medsebojnega zbadanja? In drugo: Se vam gnusi prijeti pipo v javnem stranišču?
Študije kažejo, da so konservativci pogosteje nesrečni, če morajo narediti nekaj, kar ruši avtoriteto, kot je recimo udariti očeta. Liberalci si ne delajo skrbi, če se oče s tem strinja. Prav tako se konservativcem pogosteje kot liberalcem stvari gnusijo. Konservativci in liberalci nimajo samo različnih občutkov, ampak tudi mislijo različno, piše Kristof. Sodbe oboji oblikujejo na podlagi intuicije, ne na podlagi razmisleka. Liberalci večinoma presodijo, kaj je moralno, na podlagi ocene, kaj je pošteno in prepreči škodo, konservstivci pa upoštevajo tudi avtoriteto in lojalnost in zanje je značilen močan čustven odziv.
“Predsodke je težko odpraviti. Najlažje je to mogoče doseči, če odpremo srce,” pravi profesor psihologije na univerzi Virginia Jonathan Haidt. “Naše mišljenje se v evoluciji ni razvilo za to, da bi odkrili resnico; razvito je bilo za to, da bi igrali socialne igre,” pravi profesor Haidt.
Nicholas D. Kristof pravi, da je to mogoče najbolj učinkovito uporabiti pri odnosih med ljudmi. Homoseksualci bi verjetno imeli več pravic, če bi ljudje vedeli, kdo od njihovih prijateljev in družinskih članov so bili homoseksualci. To pomeni, da je priznanje, da so upravičeno zaskrbljeni, najboljša pot, da zmagamo v tekmi z nasprotniki. Za to pa je potrebno imeti instinkt. Ko se instinkt “sproži”, imamo v politiki zdaj odličen primer takšne retorike – Baracka Obamo, zaključuje kolumnist New York Timesa.
