Če želimo celovito presoditi Kramarjevo uspešnost, se spomnimo, da je bila NLB v letu 2008, proti koncu njegovega mandata, dokapitalizirana v višini 300 milijonov evrov. Potreba po dokapitalizaciji je nastala zaradi nevzdržno hitre rasti posojil banke, ki je banko potiskala na mejo kapitalske ustreznosti. Pri tem je izstopalo dvoje. Prvič, dokapitalizacija po 2,2-kratniku knjigovodske vrednosti je bila izvedena po precej višjih cenah, kot so takrat za primerljive banke veljale na trgu. S tem se je umetno poskušala prikazati uspešnost banke in smiselnost dokapitalizacije. Drugič, zasebni lastniki banke in drugi potencialni investitorji interesa za dokapitalizacijo niso pokazali. Povedano drugače, uprava banke ni bila sposobna zbrati kapitala na trgu.
/…/
Pri nas smo za razliko od izkoriščevalskih ZDA do neodgovornega razmetavanja davkoplačevalskega denarja bolj blagohotni. Vlada in politika nasploh sta opozorila, da gre za neodgovorno ravnanje z davkoplačevalskim denarjem, prezrli. O odgovornosti uprave za nevzdržno rast banke se nihče ni spraševal. Zakaj le? Kramar je le uresničeval Štiblarjevo strategijo kanaliziranja denarja v lastniško obvladovanje slovenskih blue-chipov. Zato je država mirno izpljunila 300 milijonov tujega denarja po ceni za delnico, ki je bila štirikrat višja od današnje, in Kramarju pri tem še ploskala.
/…/
Slabo leto nazaj se ni nihče zgražal nad 300 milijoni za reševanje NLB. Kramarjev milijonček je v primerjavi s tem malenkost. Danes se vsi zgražajo nad dajanjem in obnavljanjem tajkunskih kreditov. Ne razumem zakaj!? Leto nazaj so vsi podpirali dokapitalizacijo z davkoplačevalskim denarjem, ki nudi kapitalsko kritje za taiste tajkunske kredite. Eno samo sprenevedanje!
/…/
Leto kasneje je bilo lepo videti Kramarja mirno pobrati svojo nagrado. Vsem tistim, ki so podpirali njegov način vodenja banke v imenu nacionalnega interesa, je pljunil v obraz z eleganco, ki jo prekaša samo pljunek v obraz Sloveniji, ki si ga je privoščil Boško Šrot, ko je priznal, da je lastnik “kaslc” podjetja, ki lastniško obvladuje skupino Pivovarne Laško.
Igor Masten, ekonomist, v Dnevniku
...
Z veseljem sem prebral članek! Finalna nebuloza te zgodbe je poskus retrogardnega rušenja Kramarjeve pogodbe z argumentom sprememb na bančnem trgu. Pa to je igranje v peskovniku! In igranje s pravno državo! Čemu pa služijo pogodbe, če se lahko potem vsakdo “orionsko” vrača v preteklost!? Če bi imel človek pogodbo za stomilijonsko nagrado, bi mu jo pač morali izplačati. Ne razumem kako se nihče pravzaprav ne ubada z ljudmi, katerih podpis je na pogodbi nasproti Kramarjevemu. Menda so to nadzorniki, ki jamčijo z osebnim premoženjem. Podoben strokovnjak se je šel zobanja češenj s Koržetom pri Elanu, kjer je človek povsem legalno s kratkim zamahom po bilanci prišel do milijonske nagrade.
Da malo “oladim”, je Igor Masten lepo pokazal, da je Kramarjeva nagrada pravzaprav kaplja v morje.
Ej, pa kje mi to živimo!? Banana republic se sliši celo prelepo….