Potrošnikom in kupcem je treba ponuditi natančne, uporabne in jasne informacije o živilih, le tako bodo lahko zanja plačali pošteno ceno, navaja evropska komisija ob predstavitvi predloga za poenostavitev sistema certificiranja in etiketiranja živil. Komisarka za kmetijstvo Mariann Fischer Boel razlaga, da v EU veljajo višji standardi za varovanje okolja, za počutje živali, za uporabo pesticidov, zaradi tega kmetje ne morejo konkurirati s ceneno pridelavo v drugih delih sveta.
Da bi bil nov sistem učinkovit in uporaben bo treba izboljšati pretok in izmenjavo informacij med kmeti, kupci in potrošniki, poenotiti bo treba instrumente za označevanje kakovosti pridelkov in živil, predvsem pa poenostaviti sistem označb, da bodo kmetje, proizvajalci in potrošniki lažje razumeli, kaj kateri znak pomeni, na podlagi javne razprave ugotavljajo na evropski komisiji. Predlog, ki je na mizi, bodo najprej obravnavali ministri za kmetijstvo, prihodnje leto pa namerava evropska komisija pripraviti predlog predpisa za ureditev certificiranja in etiketiranja živil.
Javna razprava je pokazala, da si kar 60 odstotkov potrošnikov želi, da je na živilu označeno, kje je pridelano (na primer EU/Slovenija, gorska kmetija, tradicionalno živilo). V EU zdaj obvezna označba o kraju pridelave velja za govedino in teletino, sadje in zelenjavo, jajca, perutnino, vino, med in oljčno olje, od leta 2010 bo treba obvezno označiti območje pridelave za vsa biološko pridelana živila. Komisija namerava možnosti za označbo območja pridelave preveriti v okviru tržnih standardov za kmetijske proizvode, s tem, da bo upoštevala posebnosti nekaterih sektorjev, zlasti zaradi predelave kmetijskih proizvodov.
Poenostaviti bo treba tudi sisteme geografskih označb, meni komisija, proizvajalci namreč zahtevajo nadzor proizvodnje (določitev kvot) in nadzor nad uporabo imen na embalaži predelanih pakiranih izdelkov. Zdaj obstajajo tri sheme za geografske označbe, in sicer shema za vina, žgane pijače, kmetijske proizvode in živila, zaščitena označba porekla in zaščitena geografska označba.
Z biološko pridelana živila bo od leta 2010 treba začeti uporabljati enoten logotip v EU (postopek izbire je še v teku). Premalo zanimanja pa je po ugotovitvah EU za označevanje tradicionalnih posebnosti, saj so od leta 1992 v celotni EU našteli le 20 registracij. Ker pa kmetje, trgovci in potrošniki želijo ohraniti posebno oznako za tradicionalne izdelke, komisija predlaga uvedbo oznake “tradiconalni proizvod” in ukinitev sedanje sheme.
Komisija preučuje tudi možnosti, da bi bilo na proizvodu označeno, če ali prihaja od proizvajalca, ki skrbi za dobro počutje živali, ali prihaja s kmetije z visoko naravno vrednostjo in podobno.
Ob vseh dobrih namerah evropske komisije se utegne zgoditi, da bo potrošnik od vseh informacij in oznak, ki jih bo dobil na živilu, vendarle zmeden in ne bo vedel, kaj dejansko kupuje. Evropska zveza potrošnikov je namreč že ob razpravah o etiketiranju živil opozorila, da ima potrošnik na dan za nakup hrane v trgovini na voljo vsega pol ure, zaradi tega nima časa razmišljati, kaj katera oznaka pomeni, in kaj živilo vsebuje. Zaradi tega mora biti sistem čim bolj enostaven in razumljiv, kot je recimo britanski sistem označevanja vsebnosti sladkorja, maščob in soli na podlagi semaforja – rdeča pika pomeni nezdravo, rumena sprejemljivo in zelena zdravo. Tako po številu zelenih pik potrošnik hitro ugotovi, ali je živilo zdravo ali ne.
Medtem ko evropska komisija zatrjuje, da potrošniki v EU lahko zaupajo kakovosti ekoloških proizvodov, so nemški novinarji pri jajcih prišli do povsem drugačnih rezultatov. Ko so na podlagi številke na embalaži odšli preverit, ali se kokoši res sprehajajo na prostem, kot je proizvajalec jajc navedel na embalaži, so pri večini kmetov našli oskubljene kokoši v halah – ne sicer v kletkah. Čeprav zahteva za zapiranje kokoši zaradi ptičje gripe že kar dolgo ne velja več, so se kmetje v glavnem izgovarjali nanjo. Italijanski novinarji pa so osupli odkrili, da se je poslov z nekaterimi tradicionalnimi živili lotila mafija, ki obvladuje posel z odvozom odpadkov. Živila s pretečenim rokom je premešala, dodala konservanse in druge kemijske dodatke, prepakirala in kot sveže poslala na police v tujino, kjer kupci težje ugotovijo, da okus in izgled ni tak, kot bi moral biti.
Nič komisarka ni povedala o prehodu nazaj na lokalno oskrbo, kar je pred kratkim omenil slovenski kmetijski minister Milan Pogačnik, sicer v povezavi z bolj pravično razdelitvijo prihodka od prodaje med kmetom in preostalimi akterji v verigi do trgovca. Po njegovih besedah bi lokalna oskrba omogočila izločitev posrednikov, pa transportni stroški bi odpadli. Kot eno od rešitev, ki je na mizi, je minister omenil tudi franšizne prodajalne.
A oskrba s pridelki, ki jih pridela domači kmet, ni zagotovilo, da so živila zaradi tega bolj kakovostna, vsebujejo manj ostankov pesticidov, antibiotikov, hormonskih pripravkov kot zelenjava iz španskih rastlinjakov, česen s Kitajske ali meso z Irske. Dokaz za to je recimo lanski škandal s hruškami, ki jih je kmet iz okolice Krškega škropil s pesticidom za pšenico, ker je bilo ceneje. Večino teh hrušk so pojedli šolarji, dobili so jih seveda kot zdravo hrano. Nasploh je splošno znano, da imajo v Sloveniji številni pridelovalci posebno njivo za pridelavo za prodajo na tržnici in zase. Zaradi tega se vedno več potrošnikov že dogovarja neposredno s proizvajalci, ki jih osebno poznajo, imajo z njimi dobre izkušnje in jim zato lahko zaupajo. To je dejansko že sistem lokalne oskrbe.
Vendarle pa je treba upoštevati, da vsi potrošniki te možnosti nimajo, zato kmetijsko ministrstvo ne bi smelo pozabiti na zagotavljanje konkurence. Če ni konkurence, se ponudniki zelo hitro zadovoljijo z omejevanjem in poslabšanjem ponudbe, lokalni monopolisti začnejo zlorabljati svoj položaj.
Očitno bo treba povsod po EU okrepiti tudi inšpekcijske in druge nadzorne službe, da bo potrošnik oznakam res lahko zaupal in bo za višjo ceno res dobil živilo ustrezne kakovosti.
