Mickey Rourke je bil filmski junak generacije, ki ima danes okoli petdeset let. S celo vrsto filmov, ki so se tej generaciji zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zarezali s spomin in jih je posnel v osemdesetih letih, je kazalo, da v svoji karieri skoraj ne more narediti napake. Tudi če so bili filmi, v katerih je igral, slabi (in če smo iskreni, je bilo takih kar precej), jih je bilo mogoče gledati in v njih uživati že zaradi njega oziroma njegove igre. Telesna vročica, Nebeška vrata, Diner (menda je imel pri nas naslov Večerja), Rumble Fish, Leto zmaja, Devet tednov in pol, Angelsko srce, Barska mušica …, zaradi njega smo prenesli (komajda) celo ostudni Harley Davidson in Marlboro Man (z brezupnim Donom Johnsonom v drugi glavni vlogi in z enim bolj butastih scenarijev, ki so jih kdaj posneli).
Ampak to je bilo že v devetdesetih letih, ko je Mickey, ki ni bil nikoli polovičar in ki je življenje jemal vsaj tako zares kot igralski poklic, skoraj poniknil. Poniknil vsaj iz dobre filmske družbe, o kateri so poročali mediji. Kaj se je potem dogajalo z njim, mi še danes ni čisto jasno. Vem, da je imel kar nekaj lepotnih operacij, čeprav jih sploh ni potreboval, vem, da se je šel boksarja in najbrž se je na veliko tudi zadeval.
Ko sem ga potem po dolgem času naslednjič videl, je bil grozljiva karikatura samega sebe, zabuhel skoraj do neprepoznavnosti, z obrazno mimiko, ki je govorila o celi vrsti operacij in najbrž tudi prerezanih živcev itd. Ampak igrati je še vedno znal, to moram priznati. Ko si ga videl v filmih Rainmaker, Bilo je nekoč v Mehiki ali v Mestu greha, kjer je povsod igral stranske vloge sluzavih in do konca izprijenih mož, na katere je s svojim zunanjim videzom tudi spominjal, si moral priznati, da zna igrati. Samo lepota je šla (kot pri igralkah njegove generacije) in velik del šarma, zaradi katerega je nekoč raznežil ves ženski svet.
Rokoborec naj bi bil njegova velika vrnitev, čeprav se v resnici ni nikoli nikamor popolnoma izgubil, in ko ga gledam v tej razčustvovani vlogi, moram priznati, da je spet veličasten. Precej bolj veličasten od filma oziroma njegove klišejske zgodbe o nekdanjem rokoborskem prvaku, ki se je vzpel do neba in so mu vsi jedli iz roke, zdaj pa je padel na tla ali še nižje, če je to mogoče. Nekaj grotesknega je v moškem z nabreklo muskulaturo, ki v pajkicah skače po ringu v krajevni telovadnici in se za dober učinek vnaprej dogovorjenega boja malo poreže s skrito žiletko, toda ko se iz tega »blišča« odpelje v kruto realnost parka bivalnih prikolic, v katerem živi, ko jemlje tablete za srce, ki mu je od čustvenih in telesnih pretresov in nenehnega uživanja steroidov popolnoma oslabelo, imamo pred seboj prazno lupino, v kateri toliko da še gori plamenček želje, ponosa in prihodnosti.
Mickey Rourke je v klišejski vlogi zavožene rokoborske eksistence tako prepričljiv zato, ker se z vlogo popolnoma poistoveti, ker v njej vidi lastno življenjsko usodo in ker so mu vloge padlih angelov že od nekdaj pisane na kožo. Zato bomo Rokoborca kot film najbrž kmalu pozabili, ne bomo pa pozabili izjemne igralske kreacije, zaradi katere ga je vredno videti. Vse drugo je odveč. In če bi bilo kaj pravice, letos oskarja ne bi odnesel sicer vedno dobri Sean Penn, ki se mi v vlogi gejevskega aktivista Milka niti ni zdel tako zelo prepričljiv, ampak bi ga moral dobiti Mickey. Rokoborec je namreč vloga, ki bo njegovo življenje gotovo zaznamovala vsaj tako, kot ga je vloga v slovitem mehkem porniču Devet tednov in pol.
...
