Predsednik države Danilo Türk je včeraj o ustavnih spremembah povedal marsikaj, a tega, da bi bil za drugo republiko (Janeza Janše) ali da se zavzema za ustavno reformo brez ‘tresoče roke’ ni niti namignil. Je pa tovrstno manipuliranje s predsednikovim pismom državno-političnemu vrhu (in javnosti) morda kratkoročno koristno v lovu za televizijskimi gledalci in nedvomno uporabno v okviru dnevnopolitičnih instrumentalizacij, mobilizacij in škandalizacij. Kot da bi PopTV poročilo o tej temi za sinočnjih 24ur pripravili v štabu SDS.
Pa ga seveda niso, ampak je šlo ‘le’ za nov simptom nezadržne tabloidizacije, med katero vedno glasnejše in hitrejše govorjenje vse bolj opletajočih glav s ‘terena’, podčrtano z nespregledljivo obrazno mimiko in mahanjem rok meri zgolj na gledalčeva čutila in mu sporoča, da je – kot prejšnji večer in kot bo tudi jutri – vsenaokrog štala (pozabite na razloge in distinkcije, gre za ‘dejstva’). Ki jo bodo oni še naprej spremljali za njega. Ker bodo morda predsednika v naslednjih 24 urah pripravili do tega, da razloži, da o Janševi (ustavni) pobudi ni dejal nič drugega kot to, da si ‘zasluži pozornost’. Ki si jo nedvomno res zasluži (in jo je, konec koncev, dobila tudi na tej strani kar nekaj). Če pa predsednik ne bo ‘hotel’, pa bodo našli koga iz železnega kroga dežurnih analitikov, ki bo izjavil, da so predsednikove besede ‘zgovorne’, ‘zanimive’ ali kaj podobnega. In bodo potem znova krenili po Türkov komentar o tem, kako komentira odzive na svoja stališča.
Kajti konflikt mora biti, brez konflikta ni drame, brez drame pa ne dobre informativne oddaje. In ni dobre informativne oddaje, v kateri ni vsako poročilo s ‘terena’ pospremljeno z dobrimi željami, upanji in moralnimi nauki iz studia. Če se le da, izrečenimi v platonskem dialogu med voditeljema.
To pravzaprav ni niti kritika niti zgražanje ali vrednostno presojanje, temveč le povzemanje dejstev. Tako funkcionira dramaturgija newsrooma, v kateri ni prostora za to, da bi gledalca spomnili, kaj je predsednik države kdaj prej dejal o ustavnih spremembah (recimo aprila lani v državnem zboru) ali, da je že kar nekajkrat poudaril, da se niti kazenskega zakonika (kaj šele ustave) ne spreminja na vrat na nos. To bi za dobro informativno oddajo potrebni ‘konflikt’ onemogočilo, na Türkovo pismo potem ne bi bilo mogoče neposredno nalepiti Janševe izjave, da ‘pozdravlja predsednikovo odprtost za ustavne spremembe’ ali o tem, kako je vedel, da si bodo njegovo pobudo po uvodnem posmehovanju in napadanju začeli prisvajati.
S čimer si je Janša prisvojil predsednika države, ki si ga je ob nekaterih prejšnjih priložnostih, ne tako redkih, izdatno privoščil. Največja vladna stranka pa si je v zameno predsednika države prisvojila na predvolilnih plakatih.
V času, ko je 26 miljnov ljudi izgubilo delo, se pri nas ukvarjajo z ustavnimi spremembami.
Ni je ustave, ki bi rešila ključen problem pri nas: vprašanje odgovornosti. Tudi ministrov. Torej kazenske in materialne.
Ustava ali pa zakon na papirju ne premakne niti bilke.
Vprašanje odgovornosti je vprašanje amaterizma zakonodajne in izvršne veje oblasti. V ZDA so pri Enronu lepo oddajali bilančne izkaze z neresničnimi podatki desetletje. Ko Amrika kihne, se strese cel svet.
Vprašanje nadzora recimo pri pediatriji, onkologiji, predoru v Šiški, helikopterskem reševanju, nabavi zdravil ali pa poslovanju največjih sistemov v solastništvu nas, davkoplačevalcev, torej države je šolski primer.
Ob tem niti en nadzornik, ki naj bi po zakonskih predpisih jamčil s svojim premoženjem tega še ni bil dolžan storiti. So morda krivi delavci v Muri? Zagotovo. In v Labodu! Pa v Steklarski Novi. In seveda KIKu.
Interes politike je priti na oblast. In potem kupovati vladna letala, pa gostiti cel svet.
Edino, kar bi v ustavi spremenil, so platnice. Nanje bi napisal kaj kulturnega, ker smo kulturn narod. Recimo odstavek iz slovenske sedanjosti z imenom Butalci.
” Skregali so se s pametjo. Ampak ni zmagala pamet, zmagali so Butalci.”
Mitja