Rok za oddajo ponudb za dokapitalizacijo Palome se je ravnokar iztekel. Po besedah predsednika nadzornega sveta Kreša Šavriča so dobili le eno ponudbo. Od nje bo torej zdaj odvisna usoda tega pomembnega delodajalca v občini Sladki vrh. Paradržavna sklada Kad in Sod sta namreč že napovedala, da Palome ne bosta dokapitalizirala. Denar, ki bi ga dobili z dokapitalizacijo, bi v Palomi – tako so napovedali – porabili za ” zagotovitev njenega nadaljnjega razvoja in razvoja blagovne znamke”. Torej ne za pokritje starih izgub, ampak za tisto, kar jim bo zagotovilo denar za pokritje starih obveznosti in reševanje težav. Uprava Palome je to v objavi ponudbe za dokapitalizacijo zagotovila skupaj z največjima lastnikoma – paradržavnima skladoma, ki imata v družbi 71-odstotni delež. To seveda še zdaleč ne pomeni, da se agonija Palome bliža h koncu.
Paloma je tako rekoč državno podjetje. Tudi po dokapitalizaciji nameravata Kad in Sod obdržati vsaj 25-odstotni lastniški delež oziroma določene statutarne pravice. Skratka v družbi hočeta obdržati pomembno besedo, ne vesta pa, kaj bi z njo, saj je predsednik uprave Soda Tomaža Kuntarič za Finance priznal, da plana B, če dokapitalizacija propade, še ni. Največja lastnika še vedno ne vesta, ali se v Sloveniji še izplača proizvajati toaletni papir, papirnate robce, brisače, serviete in druge izdelke, ki jih rabi prav vsak.
Kdo je oddal ponudbo za dokapitalizacijo in kako resna je, ni znano. Neuradno naj bi bil v Palomo pripravljen vstopiti madžarski Paper & More, s katerim sta se Kad in Sod lani že neuspešno pogajala o dokapitalizaciji.
Paloma je gospodarski bolnik in ji grozi propad zgolj zato, ker je bila v zadnjih letih očitno v rokah ljudi, ki niso bili tam zato, da bi ji z vlaganji zagotovili razvoj in sodobno proizvodnjo, saj je blagovna znamka prepoznavna – izdelke Paloma je mogoče kupiti marsikje, kjer izdelkov slovenskih blagovnih znamk sicer ni na policah.
Spet imam občutek, da se toaletni papir, robce, serviete izplača proizvajati povsod, samo v Sloveniji ne. Samo menedžerji v Sloveniji v tej panogi ne vidijo priložnosti, ampak zgolj izgube oziroma premajhne dobičke. Takšno razmišljanje menedžerjev se je v zadnjih letih v Sloveniji zelo razpaslo, zaradi tega imamo kup gospodarskih bolnikov, ki bi lahko bili uspešna podjetja, če bi imela lastnike in vodstvo, ki bi jih zanimala prihodnost, ne zgolj kratkoročni dobički oziroma dobri posli prek raznih svetovalnih pogodb, ki niso nič drugega kot eleganten način za izčrpavanje družb in pretakanje denarja v izbrane zasebne žepe. Ni naključje, da sta v teh podjetjih pomembna lastnika paradržavna sklada.
Vodilni v teh skladih zdaj ne vedo, kaj bi s Palomo, v kratkem pa se bo iztekel rok za oddajo vlog za dokapitalizacijo Mure, ki je očitno prav tako zgolj kupovanje časa, ker je prevelika socialna bomba za Pomurje, da bi jo lahko pahnili takoj v stečaj. “V smiselnost dokapitalizacije Palome (Elana in Mure) bi verjel le, če bi Kad in Sod ob njej predstavila tudi ustrezno število koržetov, ki bi jih tja poslala na podlagi pogodbe o udeležbi sanacijskih ekip v dobičku (in kasnejši donosni prodaji),” je julija lani tukaj napisal Vojko. Vodilni v paradržavnih skladih in pristojni na ministrstvu za gospodarstvo oziroma politika nasploh tega očitno (še) nočejo slišati.
Ta podjetja bi lahko postala tudi priložnost za menedžerje. Če jih že politika ne zna spodbuditi, bi recimo v okviru panožnega združenja lahko stopili skupaj in se podali v tekmo, kdo bo na bolj inovativen in uspešen način saniral katerega gospodarskega bolnika in mu zagotovil dolgoročni razvoj, komu se bo posrečilo najti bolj inovativen koncept. Na tak način bi menedžerji s svojega ceha najbolj učinkovito sprali črni madež. V družbi namreč zdaj prevladuje prepričanje, da so predvsem koristolovci, ki jih zanimajo zgolj milijonske nagrade, menedžerski odkupi, milijonski dobički na račun izčrpavanja družb in odpuščanja zaposlenih.
Ampak takšna akcija menedžerjev je mogoča le, če jim lastnik, to pa je v večini primerov država oziroma njena sklada Kad in Sod, vnaprej zagotovijo, da jih potem, ko bodo svoje delo uspešno opravili, ne bodo brez prepričljivih razlogov odslavljali, ker si bo njihovega mesta zaželel nekdo, ki mu je treba poplačati kakršne koli zasluge oziroma hoče prek zvez priti do dobre službe. Ali je Slovenija za tak premik že zrela, se bo kaj hitro pokazalo pri Peku. Tam so našli menedžerko, ki je brez državnih jasli družbo potegnila iz težav, zdaj pa bi jo nekateri radi odslovili.
...
