Ko je 28. (v Evropi že 24). aprila tudi uradno izšla nova plošča Boba Dylana (triintrideseta po vrsti), je takoj zasedla prvo mesto lestvice albumov tako v Ameriki kot v Angliji (v tej prvič po skoraj štiridesetih letih), podobno pa se je odrezala tudi drugod po svetu. Novica bi bila osupljiva, če ne bi bila glasbena industrija že vrsto let v popolnem razsulu, ki ga je, če poslušaš njene predstavnike, povzročilo popolnoma nekontrolirano razširjanje glasbenih vsebin po internetu, če pa prisluhneš treznejšim glavam od zunaj, je glavni krivec kar sama, ker se zaradi izjemnih preteklih dobičkov, zgrešene poslovne politike kot tudi zaradi samovšečnosti njenih glavnih predstavnikov, ni znala niti hotela prilagoditi spremembam, ki jih je prinesel razvoj računalništva in interneta.
Tako se pač lahko zgodi, da Bob Dylan, ki bo 24. maja praznoval oseminšestdeseti rojstni dan, z novo ploščo kraljuje na lestvici, na katero bi se pred petnajstimi leti komajda uvrstil. No, to je morda malo pretirana trditev, kajti njegove plošče se vseskozi sorazmerno dobro prodajajo, kritiški in komercialni uspeh zadnjih treh novih albumov (Time Out of Mind, 1997, Love And Theft, 2001 in Modern Time, 2006, vse Columbia) pa mu je najbrž priskrbel tudi nekaj mlajših poslušalcev. Kot mu jih je tudi »Nikoli končana turneja«, na kateri zdaj že dolga leta nenehno kroži po svetovnih odrih.
Resnici na ljubo je treba povedati tudi, da Together Through Life, kot je novi plošči naslov, ne dosega prej omenjenih. Je namreč precej lahkotnejše in morda tudi zato všečnejše zasnove, s predhodnicami pa jo povezuje samo namenoma arhaičen zvok, tokrat zasnovan na tistem, ki ga poznamo iz slovitih studiev založb Sun in Chess. Zato ne preseneča, da so tudi pesmi večinoma 12-taktni bluesi – enega si je izposodil kar pri Williju Dixonu, pa to vsaj pošteno priznal – ki bi lahko v petdesetih letih nastali v Chicagu, če ne bi imeli v zasedbi vseskozi bandoneona Davida Hidalga (Los Lobos, čeprav je na plošči napačno naveden kot Hildago), občasne spremljave trobente, mandoline in jeklene kitare, kar jim daje precej južnejše vzdušje tam nekje s teksaško-mehiške meje. Tudi z besedili se Dylan tokrat ni sam ukvarjal, ampak si je omislil pomoč Roberta Hunterja, nekoč tekstopisca Jerryja Garcie in skupine Grateful Dead, s katerim je enkrat že sodeloval. Tematsko so zasnovana okoli ljubezenskih zvez, zlasti takšnih, ki so zavozile v jarek ali se že končale, spodbudo zanje pa je Dylan dobil zaradi ponudbe francoskega režiserja Oliveirja Dahana, naj napiše glasbo za njegov novi road-movie.
Ker pa ga navdih po pesmi Beyond Here Lies Nothin’ ni zapustil, je delo nadaljeval in s končanimi desetimi pesmimi, posnetimi s skoraj standardno koncertno zasedbo, presenetil vse, morda še najbolj svoj založbo.
Komaj slabega pol leta je namreč minilo od izida zadnje Dylanove plošče iz Bootleg serije. Osmi del z naslovom Tell Tale Signs je prinesel redke in neizdane posnetke iz obdobja 1989-2006 in ta dvojna plošča je tako zvrhano polna fantastičnih Dylanovih pesmi, ki doslej sploh niso ugledale luči dneva, pa takšnih, ki jih na njej slišimo v drugačnih, pogosto precej zanimivejših izvedbah, kot smo jih vajeni, da je osupila celo njegove najboljše poznavalce.
S Together Through Life se to najbrž ne bo zgodilo niti tistim, ki imajo Dylana za glasbeno spremljavo svojega življenja. Kar pa še ne pomeni, da ni plošča prav prijetno poslušati v avtu ali doma, samo preveč poglabljati se vanjo ne kaže – niti tistim, ki v njegovih besedilih vedno neumorno iščejo namige na biblijo, neizbežno apokalipso in božjo besedo, ki menda vre iz njegovih ust. Navsezadnje se ima tudi Dylan pravico kdaj zabavati in celo smejati, kot to dela na koncu pesmi My Wife’s Home Town.
Čeprav se zdi, da ga v zadnjem času še najbolj zabava njegova redno radijsko delovanje oziroma Tematska radijska ura, kakor se imenuje, in ki jo predvaja vse več radijskih postaj. V njej določeno temo in nato poišče nanje uglašene zelo raznoliko pesmi iz zakladnice ameriške popularne glasbe, ki še enkrat dokazujejo, kako neverjetno dober poznavalec tega področja je Dylan. Novi plošči je v razširjeni varianti dodana ena od takšnih oddaj in priznati moram, da jo je pravi užitek poslušati.
ni mu treba nič več “dokazati”.. kot marsikomu (na tem mestu smo spisali krtako povest o Cohen-u) v njegovih letih,… skozi življenje do perfekcije (namenjeno predvsem T. Lapajnetu ob njegovem solinarskem genius loci). S tako malo truda, s tako ogromno rutine,.. in sebi zvest. Tako je to treba tudi poslušati – brez ozadja, samo za užitek,.. kot zadnji vdih neosnaženega ledeno hladnega zraka pred prihajajočim uničujoče in peklensko vročem poletju razgretega asfalta v uničenih, novodobnih kapitalistično-balkanskih mestecih deželice ponorelih črnih streh.