Sinočnja Trenja (Kapitulacija Slovenije? (?)) so bila spet Drenja (priznam pa, da nekaj zaporednih nisem gledal). Za to ’stilsko preobrazbo’ – ob ‘neuravnoteženi’ zasedbi – avtorji oddaje (ob voditelju Urošu Slaku še novinarka Alenka Marovt) tokrat niti niso potrebovali gostov. Drli so se kar sami, na vse po vrsti, od Janeza Potočnika, evropskega komisarja, ki da ne lobira za Slovenijo (in se mu – prosim lepo, Urošu Slaku! – ne zdi vredno niti odgovoriti na vprašanja), preko Ollija Rehna in Hannesa Swobode do tistih, ki jih v studiu ni bilo (a bi – prosim lepo, vabi Uroš Slak osebno! – morali biti).
Menda in naj bi sta bila v uvodnem prispevku dramskih glasovnih poudarkov in sugestivne montaže uporabljena v tako obilnih količinah, da bi mu moralo biti v učbenikih slabih novinarskih praks zagotovljeno ugledno mesto, voditeljevo odkrito posmehovanje ob izrekanju standardnega vprašanja No, kaj pa vi pravite, ne …, na to, ne …, ko … pa je onemogočalo sleherni dvom: Tukaj ne mislimo polemično razpravljati, ampak mobilizirati. Kot Dnevnik televizije Beograd iz časov Srbijo-iz-tri-dela-bit-ćeš-opet-cela, ki smo mu rekli Gnevnik.
Čas, ko bi vladi privoščil polno skledo tistega, kar si je zakuhala, je mimo. Postalo je prenevarno. Zdaj o izdaji ne govorijo več le notorični nacionalisti, osvoboditve ‘zasedenega ozemlja’ pa ne zahtevajo le brambovci in kartografi. Ni več govora (’le’) niti o Kardelju in Bakariću (’le’) niti o NDH, prišli smo že do srednjega veka, izpadi hrvaški uradnikov se stilizirajo v ‘protislovensko gonjo’, proti Sloveniji se je zarotila vsa Evropa. O kakršnem koli ‘manevrskem prostoru’ za pogovore, dogovore in pogajanj, eh, za ‘izboljšave’ predloga Ollija Rehna ni več ne duha ne sluha, zdaj gre za mostišča in pedi.
Kako smo prišli tako daleč? Ah, počasi se daleč pride, bi pa v dogajanju zadnjih mesecev (po blokadi hrvaški pristopnih pogajanj) ključno vlogo vendarle pripisal zloveščim sklepom državnega zbora, temu katastrofalnemu uspehu slovenske politike, po katerem je tudi zamrznitev spora, edina ‘konstruktivna rešitev’, postala malo verjetna. Zdaj je prav zamrznitev, a ne ‘konstruktivna’ oziroma ‘izolirana’, videti edina možnost. V mesecu, ko narava cveti, bo poleg spora, možnosti niso majhne, zamrznjeno še marsikaj: hrvaški vstop v EU, širitev EU, odnosi med državama, odnosi med Ljubljano in Brusljem (ter marsikatero drugo evropsko prestolnico) pa bodo primerno ‘temperirani’.
Biti kremenit bo veliko stalo. Državo, državljane in tudi politike na obeh straneh nedoločene kopenske in morske meje. Upam, da ne toliko, kot se bojim, da ni izključeno. S Fox TV Pop TV za domovino naprej!
Vojko,
mejno slovensko in hrvasko problematiko EU sploh ne jemlje tako zelo resno, kot mi mislimo, saj ji do siritve ( SE) ni oz tega javno ne upa povedati, a med uradniki se marsikaj pove.
velike clanice trenutno bolj lobirajo, kako si bodo razdelile direktorska mesta in vpliv na izpraznjenih mestih ob novih volitvah v EP in sprejemajo ukrepe, kjer bodo clanice, ki so vstopile leta 2004, ostale lepo zunaj.
Predpise so namrec spisale tako, da je potrebno najmanj PET LET dela na vodilnih polozajih v institucijah EU-ja.
kar pomeni, da se bodo za vodilna direktorska mesta potegovale starejse clanice in bodo vse tiste od leta 2004 izlocene.
Vsaj za EP je to ze sprejeto.
V bistvu so vsega krivi Avstrijci! Le zakaj niso pogojevali slovenskega vstopa v EU z vrnitvijo slovenskega ozemlja Avstriji (Avstro-ogrska) in nam takšne nebuloze iz čisto praktičnih razlogov nikoli ne bi padle na kraj (omejene) pameti…
Ne vem, kaj je bolje. Občasno gledati omenjeni ‘tokšov’, da se človek utrdi v veri, kako je prav, če tovrstnih poneumljanj ljudi ne gleda. Ali ob četrtkih med osmo in deseto blokirati gumb na daljincu, da človeka slučajno ne zanese. Po tem, kar je napisal Vojko, se zdi, da je blokada kljub morebitnim pomislekom najboljša rešitev. Za razumne, se razume.
Vloga Slovenije pri blokiranju Hrvaške poti v EU kot posledica nerešenega mejnega vprašanja nas ne bi smela skrbeti. Hrvaška itak še ni pripravljena za vstop v EU, saj ima težave s harmonizacijo na več področjih. Tipična slovenska skrb, češ, “kaj bodo pa drugi rekli”, ki jo razpihujejo nekateri politiki in novinarji, ni v funkciji ničesar. Je le ilustracija njihovega lastnega dojemanja sveta.
Vztrajanje na svojem nas tudi ne bo ničesar stalo. Odvaditi bi se morali občutka, da bi se tudi za stvari, ki niso naš problem, stalno nekomu opravičevali.
[...] preživele same. Takšno odvzemanje se pojavi v obliki zahtevajočih žrtev za »skupno dobro«, »nacionalni interes«, »vojne žrtve«, »revolucije«, »napredek«… Posted in Filozofija, Narava in družba | [...]
Da, Dragica, kariere je treba graditi nekaj let vnaprej.
Mogoce ima MZZ kak spisek ljudi, ki bi jim drzava odpirala pot. Mogoce pa MJU ali pa vladna kadrovska komisija.
Mogoce pa uradniski svet…
Druge države so strašno hvaležna novinarska zadeva. Če pljuvaš čez evropske ali hrvaške politike, ni prav nobene nevarnosti, da bosta Sanader ali Baroso zahtevala popravek objavljenega. Če pa rečeš kaj čez Janšo ali Pahorja, lahko hitro pričakuješ protiudarec. Tako je že v slovenskem novinarstvu 15 let, Drenja pa so le majhen ekstrem v poplavi enakega.
Problem, ki se ga slovenska politika in novinarstvo ne zavedajo, pa je, da se verjetnost uresničitve “slovenskih strateških ciljev” (vsaj tistih za katere imamo zelo pičle pravne argumente) s časom zmanjšuje in tako je že 15 let. Če še pred Pahorovo blokado 50% Hrvatov sploh ni vedelo kje Piranski zaliv sploh je, še manj za slovenske in hrvaške argumente, so zdaj mnogo bolje informirani. In zato tudi mnogo manj pripravljeni sprejeti slovensko videnje problema, blokada in EU gor ali dol.
Če nimaš dobrih argumentov, stvar pač poskušaš urediti s pomočjo tihe diplomacije. (Na ta način je Drnovšku skoraj uspelo.) Ampak ne bomo mi Žbogarja učili tihe diplomacije!
Kar se pa tiče tistih, ki pišejo da nas “vztrajanje na svojem tudi ne bo ničesar stalo” pa tole: Zanesljivo ne bo nihče nikoli v Bruslju javno okrcal Slovenijo, posledice pa vseeno bodo. Največji problem je v tem, da “slovenskih strateških ciljev” ne bomo več nikoli dosegli, pa četudi Hrvaško držimo zunaj še 100 let, posledice za Slovenijo pa bodo s časom vse večje. Vprašanje je samo, kdaj bodo tako velike, da bomo od blokade odstopili kar sami.
P.S. Janša je v tej odaji rekel, da mora rešitev obvezne (!) arbitraže biti znana pred vstopom Hrvaške, zato da Slovenija v primeru nezadovoljive rešitve ne bi ratificirala hrvaški pristopni protokol. Rupel v Delu javno piše, da bi EU morala Hrvaški poslati predlog, ki bi ga napisala Slovenija sama. Me prav zanima ali bodo takšna ultra arogantna stališča v EU ostala neopažena.
slaku se bo skisala pamet saj je bila oddaja popolni brezup !