Prvi polfinalni tekmi Lige prvakov sta se razpletli pričakovano: Manchester United je v klasičnem stilu “mlel” tokrat skoraj povsem nemočni Arsenal, ki ni deloval kot moštvo, katerega edini dosegljivi cilj v tej sezoni je zmaga v Ligi prvakov, a mu ni zadal zadnjega udarca. Ni kaj, Man U je “stroj”; ekipa, ki nasprotnike razbija z neverjetnim tempom, odpiranjem prostora in igro prek kril (poglejte, kako visoko stojijo njihovi bočni igralci), pri čemer to večino časa počnejo brez klasičnih napadalcev. Tudi, kdor je mislil, da bo Barcelona po Bayernu odpihnila še Hiddinkov Chelsea, ki pač ni Getafe ali kakšen baskovski prvoligaš, se je močno uštel.
Ko je Bojan Prašnikar jeseni 2003 s Slovenijo na bežigrajski razvalini položil orožje v odločilni kvalifikacijski tekmi za Euro na Portugalskem proti Hrvatom, se je nanj usul plaz kritik zaradi pretirane obrambne taktike. Slovenija je takrat izgubila z 0:1, pri čemer na vrata Hrvatov ni sprožila niti strela. Šest let pozneje, predsinočnjim na Campu Nou, je Chelsea proti vratom Barcelone udaril le enkrat, pa še to v priložnosti, ki jo je Didieru Drogbaju podaril Rafa Marquez. Zakaj torej Guusa Hiddinka dan pozneje slavimo kot taktičnega genija?
Zato, ker je kot prvi v sezoni dokazal, da je Barcelona vendarle moštvo iz mesa in krvi, ki ima celo nekaj slabosti. Igro globinskih podaj skozi sredino je zaustavil z „zidom“ treh vezistov pred zadnjo obrambno linijo Chelsea. Ti so predvsem v prvem polčasu z agresivno igro, ki jo je sodnik dovoljeval, napadali veziste Barcelone še preden so jo ti lahko sprejeli od svojih branilcev. S tem je vsaj v prvem polčasu zatrl igro Barce, ki temelji na neskončnih kratkih podajah v sredini igrišča.
Z Obi Mikelom in Bosingwo je „zabetoniral“ desni bok – Barca je, če odštejemo občasne Messijeve prebliske, na tej strani igrišča postala nevarna šele v drugem polčasu, ko se je Messi (skupaj s svojim spremstvom) preselil v sredino, s čimer je odprl prostor za Danija Alvesa. Hiddink je zavestno tvegal – svoje desno krilo je pustil odprto, ker je računal, da ga bo Barca napadala prek levega, ki ga je branil le z desničarji. Računica se mu je izšla – četudi je bil Henry, ki je tudi v zgodnjih tridesetih letih še vedno hitrejši od deset let mlajšega Ivanovića, daleč najnevarnejši igralec Barcelone, ni zabil ali skreiral gola. Barceloni so tako ostali le streli od daleč, ki jih je Čech brez težav krotil, in prekinitve, kjer v povprečju precej nižji igralci Barcelone niso bili nevarni.
Hiddink je za cilj – ne prejeti gola – žrtvoval celo napad. Lampard se je žoge v povprečju dotaknil le vsake štiri minute, Chelsea pa ni izpeljal niti enega organiziranega protinapada. Ekipa, ki z ritmom melje nasprotnike v Premier League, je na trenutke delovala kot Energie Cottbus. Ker se je odrekla igri v napadu, je bilo le vprašanje časa, kdaj jim bo popustila koncentracija v obrambi, To se je proti koncu tekme zgodilo dvakrat: pri prodoru Samuela Eto’oja in neverjetni priložnosti Bojana Krkića. Toda sreča spremlja pogumne – le kateri drug trener bi upal napredovanje v finale proti Barceloni graditi na 0:0 v prvi tekmi?
Čeprav bo Chelsea proti Barceloni moral tudi zabiti, njegove možnosti za napredovanje sploh niso majhne. Barca bo svojo igro veliko težje razvila na Stamford Bridgeu, kjer je igrišče ožje in krajše kot na Camp Nou, poleg tega pa jo čez vikend čaka El Classico v Madridu. Chelsea bo spočit čakal na priložnost iz prekinitve ali protinapada, ki bodo lahko smrtno nevarni za obrambo v kateri ne bo njenih najtrdnejših členov, Puyola in Marqueza. Na tem mestu torej napovedujem ponovitev lanskega finala Man U – Chelsea.
Zakaj torej slavimo Hiddinka in ne Prašnikarja? Zaradi taktičnih podrobnosti, ki jih je naš nekdanji selektor pred šestimi leti spregledal, Nizozemec včeraj pač ne: on že ve, zakaj je kot edini napadalec zaigral Drogba, ki se je vsaj trudil zadržati žogo na polovici Barcelone, s čimer je omogočal po nekaj sekund predaha svoji obrambi. Prašnikar bi moral vedeti, da Mladen Rudonja tega nikoli ni bil zmožen.
To je tipičen samodestruktiven članek. Zaničuješ lastno dobro, za povzdigovanje tujega slabega. Mislim, KATASTROFA.
Primerjat Prašnikarja in Hiddinka je nesmiselno. Eno je borba za obstoj, drugo je borba za finale. Eno je trenirat majhen klub ali majhno državo, drugo veleklub in velesile. To ni PRIMERLJIVO. NE MORE BIT. primerljivo je le to, da oboji igrajo NOGOMET.
Primerjaš lahko igro Bayerna in igro Chelsea-ja. Primerjaš lahko LAmparda in Messija, ne moreš pa Rudonjo in Drogbaja. Rudonja je v svoji kategoriji CAR! Za Slovenijo je zagotovo več naredil kot marsiketera današnja zvezda slovenskega nogometa. Drogba igra v drugi ligi, v drugih okoliščinah.
In kaj je tukaj samouničevalnega? Ravno nasprotno je point, Prašnikarja so vsi pljuvali, če se je branil z vsemi enajstimi proti boljšemu nasprotniku, Hiddinka pa kujejo v zvezde. In zakaj ju ne bi smel primerjati, če pa se oba borita za, kot praviš, “obstoj”?
Prašnikar nima primerjave…