Novinarji naj bi bili psi čuvaji demokratične ureditve. Predpostavka, da komentar ne sme sugerirati niti tega, kam bi veljalo usmeriti žaromete razčiščevanja, ker to ogroža osebnostne pravice močnih, je nevarna. Nevarna zato, ker je tisk najprimernejši družbeni mehanizem za postavljanje vprašanj in razlago globine družbenih problemov. Kje, če ne v tisku, lahko vsak dan sproti preberemo, zakaj se je svet znašel, kjer se je? O spornih klientelističnih navezah, globalnih in lokalnih, poroča svobodni tisk. Brez svobodnega tiska bi bili brez dnevnih poročil, ki prinašajo detajle o razsežnostih aktualnih problemov.
/…/
Količina ljudi, ki dnevno spremljajo novinarsko delo, ni bila nikdar večja, kot je v tem trenutku. Hkrati pa je novinarsko delo danes težje kot kadarkoli vrednotiti na trgu. Trg, na katerem se srečujeta ponudba in povpraševanje, po nastanku interneta ne more več vrednotiti intelektualne lastnine, ki jo ustvarja svobodni tisk. Povsem samoumevno se zdi, da mora biti danes na internetu vse zastonj – četudi gre za družbeno pomembno besedilo, v katerega je vložena znatna količina novinarskega dela. Protislovje, ko svobodni trg na dolgi rok ne bo več mogel ustrezno vrednotiti intelektualne lastnine, torej tudi produktov svobodnega novinarstva, bo eno ključnih protislovij prihodnosti. Paradoksalno – trg lahko vrednoti izdelke PR-industrije.
Kaj bi se zgodilo, če bi svobodni tisk izginil? Potem izgine tudi javnost. Izgineta državljanka in državljan. Izgineta volilka in volilec. Kaj ostane? Bomo dobili svetovni dan svobodnega trga? Svetovni dan neomejene politične oblasti? Bi ta dva dneva lahko nadomestila vse druge svetovne dneve?
Ali Žerdin, odgovorni urednik, v Dnevniku
“… ko svobodni trg na dolgi rok ne bo več mogel ustrezno vrednotiti intelektualne lastnine …”
Govorit o svobodnem trgu in intelektualni je rahlo zavajajoče in kaže IMHO na nerazumevanje situacje. Dejansko se je spremenilo in se spreminja oglaševanje in oglaševalski mediji. Novinarstvo je zaenkrat pri tem žal postranska škoda. Že pred tem smo bralci plačevali papir, distribucijo, morda še tiskanje, vsebino pa so plačali oglaševalci. Z internetom so se stroški distribucije zmanjšali, mejna proizvodnja cena širjenja novic je približno nič, mejna proizvodnja cena pa je cena, ki smo jo bralci plačevali prej in ki jo plačujemo tudi zdaj (in jo bomo tudi v prihodnje). Vendar pa zaradi razpršitve oglaševanja, ki sledi razpršitvi pozornosti bralcev, oglaševalski prihodki ne zadoščajo za obstoj obstoječih struktur in modelov.
Dejanski problem je po mojem, ker časopisna podjetja oz. medijske hiše zaenkrat ne uspejo najti nikogar, komur bi pomembna in kakovostna vsebina, ki jo, se strinjam, producirajo, lahko prinašala dodano vrednost in bi bil za to pripravljen pokrivat stroške nastanka le te.
Ko bo dividenda na delnico države s svojim gibanjem in višino kazala volivcem, kako dobro ali slabo v njihovem imenu vodijo podjetje država njihovi pooblaščenci, bo kruha za navijaške novinarje še manj, kot ga je sedaj.
NOVINAR http://zdravasol.si/novinar.html
Vsak človek bi hotel biti neodvisen, toda, dokler je njegovo življenje odvisno od plače, neodvisnosti ni.
Novinar in njegov medij pa, ki hočeta sodelovati v kontroli oblasti, morata svojo odvisnost iskati in najti v civilni družbi.
Ne v politiki.
Polno neodvisnost pa lahko prinese le dividenda države blaginje.
To bo takrat, ko bilanca podjeta čista bo stroškov, namesto ljudi pa delali stroji.
135
Moderator, tale akviziterski mesija vam sistematično uničuje vse pogovore na Razgledih; če ga ne boste odstranili se v komentarjih kmalu ne bo nihče več oglašal.
Res, ob tej Stanetovi oglaševalski invaziji mi postanejo celo detergentske kampanje ob osmih zvečer s pokakanimi otroki simpatične…in propagirana roba uporabna!
Se oproščam, vajina ocena je bila točna.
Diskusije so se znova razmahnile.
ALI SLOVENIJA POTREBUJE OPOZICIJSKI DNEVNIK?
Sprašujejo se ali branost dnevnikov rešuje brezplačni Žurnal 24. Po raziskavi branosti (NRB) se je že lansko leto zabeležil padec branosti tako brezplačnega Žurnala 24 kot plačljivih dnevnikov, ki so izgubili skoraj 30 tisoč bralcev. Najhujši osip naj bi doživele Finance in Delo, medtem ko sta se Večer in Dnevnik skoraj izenačila. Povečuje se obisk pri spletnih oddajah časopisov. Letos so razmere zaradi splošne gospodarske krize, padca kupne moči in nemoči politike, še slabše. Tudi pri nas gre na področju časopisne dejavnosti za ameriški problem, ki mu je sledil slovenski sindrom z bančnim financiranjem prevzetih podjetij na kredit. Delo naj bi lansko leto kupnino Večera financiralo z bančnimi krediti. Delo, d.d., naj bi z nakupom 59,25-odstotnega deleža družbe ČZP Večer, d.d., postalo skupno 79,25-odstotni lastnik mariborske časopisno-založniške hiše. Kako je z varstvom konkurence si ne znam odgovoriti.
Pri vseh časopisih je postal prihodek od oglasov manjši, naklada pada. Takšno usodo doživljajo vsi slovenski dnevniki, tudi najmanjši. Časopisna industrija posredno izdatno financira brezplačne spletne medije in sama sebi koplje grob. Tiskanje in raznašanje časopisov imata svojo razmeroma visoko ceno, na tem področju ni konkurence in teh dejavnosti ni mogoče preseliti k manj razvitim, kjer je delovna sila cenejša. Novinarski poklic je itak podcenjen, ker nad njim gospodari veliki brat. Kapital je postal bog bogaboječih novinarjev, da ne obtičijo na cesti. Nenehni boj za neodvisnost novinarstva ne spremeni prav veliko stanja, negotovost in nemir v uredništvih ustvarjata svoje.
Časopisi pri nas so v finančni in moralni krizi. Zanje je značilna tržna koncentracija kapitala, ki spodjeda demokracijo.
Zavest o umrljivosti katerega koli časnika, bi bila zavest o omejenosti bivanja javne besede. Tu so na vrsti še manjši regionalni časniki. Vendar če bi hoteli priti do razumevanja problema preko prerazporeditve kapitala, ne bi imeli težav z odgovorom, kajti obstal bo le tisti časnik, ki bo postal plen kapitalu odvisne politike. Že razgreto ozračje na Primorskem nakazuje določene smeri logičnega doumevanja problema.
Vemo kakšna je bila usoda Slovenca in Slivnikovega Jutranjika. Alternative slovenskemu tisku ni. Vsi slovenski časopisi, razen tednika Demokracija, so pristali v levem rokavu tajkunske dejavnosti, ki ima politiko in javno obveščanje za svojega talca in si zna razdeliti fevde.
Življenje časopisom usmerja zarotniška kapitalska kuhinja interesov. Veliko hrupa, žuganja s palico in strahu za stolčke in službe, a logistika je predvidljiva in jasna. Neodvisnih časopisov ni več. Mediji so postali glasilo kapitala odvisnih političnih elit.
Časopisi so zasičeni s subjektivnimi mnenji, ki služijo za manipuliranje in ohranjanje interesov njihovih lastnikov in politike, ki jih podpira. Prehod iz socializma v neoliberalistični realistični kapitalizem je žal, ustvaril in ohranil kar občutno prepoznavno število sluzastih in odvisnih lakajev, oblikovalcev javnega mnenja, ki strukturno pomenijo del gnile družbe, ki podlega nadzoru velikega brata, manipulaciji z javnostmi in enoumju.
Svobode in neodvisnosti v novinarstvu ni več. Kjer se še pojavlja in se hoče uveljaviti raziskovalno novinarstvo, je to zatrto s šikanami, prerazporeditvami in odpuščanji. Javnost je zasičena z vsebinami lobijev, ki hočejo podrediti vse življenje svojim interesom. Na oblasti je ista nomenklatura, ki je ustvarila tajkune in eni z drugim delujejo po načelu: »Roka roko umije«. V novinarstvu vlada vulgarni populizem z bebastim izrabljanjem ideologij, ki se jih politiki poslužujejo kot obliko manipulacije z javnostjo. Svobodno konkurenčno delovanje trga ni več vrednota, le iluzija. Tu vlada zakon divjega zahoda.
Tranzicijska prerazporeditev kapitala je za novinarstvo pomenila prehod v še večjo odvisnost, kot je vladala v socializmu. Medijska resnica je diktatura kapitala in njegovo bolestno hrepenenje za stopnjevanje moči in premoči nad sedmo silo, ki naj bi bila čuvarka demokracije. Raziskovalno novinarstvo ne more do globine družbenih problemov, ker bi ga klientelistične povezave takoj onemogočile in v kali zatrle in celo nasilno obračunale z njim (primer Petek). Posredni in neposredni vpliv tajkunskega kapitala na uredniško politiko predstavlja za svobodo novinarjev pravi demoklejev meč in tako se je znašel novinarski poklic v črni kuhinji, »smrdeči po zelju, klobasah in čevapčičih«, ki zlasti za prestolnico predstavlja posebno kulinarično posebnost. Na novinarje pritiskajo klani, brez občutka za narodovo telo.
Kot narod smo usodno obsojeni na prejemanje doziranih in prilagojenih informacij, na podcenjevanje našega razuma in v takšni klimi se bomo zelo težko rešili zatohlosti, ki vlada. Neodvisnih časnikov ni več, zato najmanj kar Slovenija potrebuje je opozicijski dnevnik, da se bodo mnenja soočila, kajti novinarska svoboda je postala ujetnica same sebe. Če že neodvisnega novinarstva nimamo, vsaj soočenj predlogov različnih političnih opcij bodimo deležni. Z enoumjem si bomo zgradili lastno ječo neargumentirane ekonomije, ki je spravila gospodarstvo na beraško palico.
Lucidnost in argumentacija gospe T. Malec me ob vseh pričakovanjih vedno znova preseneti:
Novinarstvo naj preprosto zamenja strankarsko politični in siceršnji (recimo obstoječi tajkunski) PR, financiramo pa naj ga najbrž kar z davki (oz. sredstvi za pluralizacijo medijev in podobnim), vklučno seveda z dobički tistih “strankarskih podjetnikov”, ki bodo te časopise, seveda izključno na papirju, izdajali. Tako nekako kot nekdaj brezplačnike, v času predvolilne kampanje, le da so bili ti pogosto financirani posredno, z reklamami državnih podjetij. Tako bodo razni politični kardinali oz. vsi, ki v politiiki kaj štejejo, zadovoljni, bralci pa …