Slovenska politika ima očitno težave s ‘kompromisnim predlogom’ evropskega komisarja Ollija Rehna za rešitev slovensko-hrvaškega mejnega spora (in sprostitev hrvaški pristopnih pogajanj z EU). Mediacija je ‘prerasla’, kolikor je mogoče verjeti neuradnim poročilom, v arbitražo, torej bolj pravno kot politično napravo, menda dvoumna so ‘postopkovna pravila’ in ‘terminski načrt’. Od tistega, kar piše v razvpitih sklepih državnega zbora, sprejetih zato, da bi se država izognila referendumu o hrvaškem vstopu v Nato, je Rehnov predlog – po tem, kar smo doslej izvedeli o njem in po odzivih slovenske politike – tako daleč kot nogometna reprezentanca od nastopa na svetovnem prvenstvu.
Po včerajšnjem sestanku koalicijskih in zunanjepolitičnih veljakov je bil Borut Pahor videti zadovoljen le še z ‘osnovno odločitvijo Evropske komisije, da posreduje v tem zapletu’, za vse drugo pa da so potrebna temeljita politična (in pravna) posvetovanja. Slovenski strani kot da pojma mediacija oziroma posredovanje nekdo ni dovolj dobro razložil ali pa ta razlage ni razumela. Komisar Rehn namreč ‘posreduje’ natanko tako, kot je dejal ‘mediator, ki to ni hotel biti’ Marti Ahtisaari, ki je v začetku tega meseca dejal, da je po pogovoru z Ollijem Rehnom ugotovil, da gre vse skupaj ‘v smeri arbitraže’, zato je bolj kot on ‘potreben odvetnik’.
V Ljubljani tudi teh besed, kot je videti, niso vzeli preveč resno in še vedno opletajo po svetu brez odvetnika. Drži, da Pahorjev problem ne bi bil nič manjši, če bi odvetnika že imel, a mu ga kaže vendarle najeti kar najhitreje. Kje zunaj, navzlic krizi, kajti ‘domača pamet’ je bolj ali manj izčrpana (z redkimi izjemami a la Rajko Pirnat), pa tudi čustveno obremenjena in politikantska (da tukaj ne omenjam vseh pavlih iz sinočnjih Odmevov). Drugače rečeno, tisto, kar bo Ljubljana v naslednjem obdobju potrebovala, niso politična posvetovanja v državnem zboru, ampak politično odgovorna vlada, ki bo s pomočjo odvetnikov reševala, kar je s ‘političnimi posvetovanji’ zakuhala.
Če si namreč kdo še vedno dela utvare, da bo po lokalnih volitvah (pred katerimi hrvaškimi premier Ivo Sanader izkorišča mejni spor kot glavno orožje proti SDP, češ da glas zanjo pomeni glas za sporazum Drnovšek-Račan) Zagreb ‘bolj mehak’, se moti. Sanader ima tisoč in en razlog za instrumentalizacijo mejnega spora (ni mu treba reformirati pravosodja, sprejeti odločitve glede ladjedelnic, odvrača lahko pozornost od proračunskega primanjkljaja, socialnih napetosti, stečajev …), povrh pa ima ‘moralno prednost’ strani, ki se ‘ne boji’ iti pred sodišče.
Za ‘razpihovanje’ domoljubno-brambovskih čustev ima uradni Zagreb ne le več ‘razlogov’, ampak tudi ‘kritja’. Ljubljana nima ne enega ne drugega, je pa pričakovanja nacije prav tako (kot piše Matija Stepišnik v današnjem Večeru) dvignila do neba. Nespametno, po nepotrebnem in z dolgoročnim, nepredvidljivimi posledicami. Kako lahko ta balon sprazni in spusti na realna tla, nimam pojma, bojim pa se, da se še nekaj časa s tem vlada niti ne bo ukvarjala. Nasprotno, Pahorjeve včerajšnje besede dajo slutiti, da bo šlo v naslednjih dneh za posvetovanja, po katerih naj bi iz klobuka potegnili novega zajca ‘enotnosti’. Ta, namreč dejstvo, da je slovenska politika od lanske blokade hrvaški pristopnih pogajanj ‘enotna’ glede ’sprejemljivih rešitev in uveljavljanja nacionalnega interesa v Piranskem zalivu’), pa je doslej še vedno pomenila, da si vlada z uklanjanjem (zunaj)parlamentarnim nacionalistom zapira manevrski prostor. Ni zastonj, bo pa s stališča razglašenih ciljev zaman.
jah..kakorkoli lahko (upravičeno) pljuvamo po našmu Boratu, moramo ugotoviti, da je Oli mega zajebal. Ali pa da je bil “timing” predlogov vseskozi dogovorjen za hrbtom Slovenije. Hrvati bi rekli igrokaz… smo se kao usklajevali, da na koncu tik pred zdajci pride do tega, da se hrvaška butara (ki niti sam na stranišče ne zna) prismeji iz sobe in v prvi minuti evforično razlaga, kako se je vse poklopilo. Jebi ga, če je blo treba it iz Juge, pa dajmo mal opazovat, kako nas bojo metal iz EU. Čas je, da se malo pomenimo s fanti iz EU, kako je bilo z nepremičninami, pa free shopi, pa staroavstrijsko manjšino, pa prosti pretok delovne sile, pa vse take “pravičniške”. Kurc, tud če nimamo prav, nismo imeli velikih zahtev do EU, vse smo jim še prehitro popuščal, tako da imajo izgleda občutek, da nas lahko skoz sam jebejo. Zdaj imamo prvič specifične zahteve, oni bi bli pa zdej nevtralni in pravičniški. jebi ga, mislim, da Borat lahko kar naredi fronto in na njej vztraja, ko bo pa vlada padla, se bo pa kvizling janša hitr s prijatlčkom zmenu. Samo zdej ne po mobitelu, ampak na štiri oči, kot na Bledu, ko ga je prijatelček zvozu kot kretena.
Razvoj situacije močno spominja na stripovsko serijo Zagora Te Neja, kjer v vsakem drugem nadaljevanju nekdo zabrede v živi pesek in bolj ko se upira, hitreje ga požira…
Stvari imajo že nekaj časa svojo dinamiko, strukture in igralce. Gre pa vse v smeri iskanja nekega novega ravnotežja. In to ni slabo. Vsi bodo zmagovalci in vsi poraženci. Realno, vprašanje je, kako bo to prodano. Dejstvo je, da so Hrvati rabili neko etapno zmago, ki bi jim omogočila lažji sprejem neke rešitve, ki bo drugačna od njihovih “trdih stališč”. Izkoristili so spremembo v predlogih, da bodo pristali na nekaj, kar še 1 mesec nazaj nebi.
Kaj pa če je dobro, da slovenski predstavniki sedaj glumijo “etapne poražence”, zato, da bodo v bistvu prišli sploh do kake rešitve? Nekdo bo rekel, saj niso tako inteligentni, takih manipulacij ne znajo delati. To zagotovo velja za večinski del politike. Po moje je to kazanje šibkosti rezultat kombinacije dejansko zmedenih politikov in pa tudi tistih, ki so zvitejši ter puščajo tak delni rezultat, ker je v interesu iskanja rešitve in premika pri Hrvatih.
Problem je v bistvu samo eden in na njega tudi opozarja Vojko. To je, ali bodo taki politiki znali managirati z javnostmi v smislu, da ne bomo imeli spet referendumskih pobud in drugih razvojno zaostalih idej. Ta nevarnost je seveda velika in ni odpravljena.
Bi bolj stavila na resevanje problemov kot na manageriranje javnosti, da bi se izognili uklanjanju (zunaj)parlamentarnim nacionalistom.
Nobene javnosti ni za zametavati, gre za vkljucevanje njihovih pricakovanj v (vladno) resevanje problemov.
V tem pogledu mora biti vlada toliko populisticna, da vkljuci ljudi, ki bi sicer ostali zunaj politike. To je javnost zunaj parlamenta, za katero se predpostavlja, da jo lahko manipuliras.
Kaj se je zgodovina zaćela včeraj?
vojko
Lepa analiza, toda vse skupaj bi se dalo povedati enostavneje.
Stvar je v tem, da ima Slovenija precej trhle pravne argumente za svoje zahteve. Zato je od samega začetka slovenska strategija bila postaviti ultimat, ki ga bo Hrvaška s tresočimi hlačami sprejela. Očitno so bile slovenske analize hudo napačne, saj Sanader ne samo da ni bil pripravljen igrati po Pahorjevem scenariju, še več, v gospodarski krizi je Pahor speljal vodo na njegov mlin. Dejansko je Slovenija sama sebi nastavila past.
In bojim se, da noben odvetnik, razen morebiti tistega, ki brani Peklenščka samega, pri pravnih dejstvih spora Sloveniji ne bo pomagal. Hrvaška bo še nekaj časa počakala zunaj EU, Sloveniji bo ostal največji del gospodarske škode zaradi spora, vlada pa bo padla. Ničesar pozitivnega ne moremo pričakovati, lahko samo čakamo in seštevamo diplomatsko-ekonomske škode na naši in Hrvaški strani.
vojko, tole brez dodatnega pametovanja kar podpišem.