Počasi se stvari vračajo na svoje pravo mesto. Svetovna gospodarska kriza vedno bolj kaže zobe, hkrati pa vsaj delno razkriva prihodnje odnose med velikimi silami. Preteklo desetletje je res videlo tako imenovano vojno proti terorizmu in skozi neumorno propagando v medijih, povzročeno s katastrofalnim napadom na ZDA enajstega septembra 2001, se je marsikomu zdelo, da pravi konflikt enaindvajsetega stoletja leži v odnosu med Zahodom in islamskim svetom, toda pod površjem so potekali globoki premiki, ki bodo oblikovali prihodnjo podobo sveta.
Kakor se je moč ZDA tako na vojaškem kot na gospodarskem področju skrhala, so to ameriško šibkost brž izkoristile njene tekmice na svetovnem prizorišču. Putinova Rusija se je dvignila od mrtvih, Brazilija bi utegnila kmalu nehati biti večna dežela prihodnost in se spremeniti v pomembno silo, Indija krepi svoj položaj v regiji, a še najbolj se je dvignila Kitajska. Tista Kitajska, ki zadnjih trideset let neumorno raste, se spreminja v svetovno tovarno, povrhu pa svoj vojaški proračun vsako leto povečuje med deset in dvajset odstotkov.
V ponedeljek je vice admiral Ding Yiping, namestnik poveljnika kitajske mornarice, povedal da so ’sumi o tem, da je Kitajska grožnja svetovni varnosti, le posledica nesporazumov in pomanjkanja razumevanja Kitajske.’ Mnogi se s temi besedami ne bodo potolažili. V pristaniškem mestu Qingdao so v torek ob šestdesetletnici 225.000 mož močne kitajske mornarice prvič javno predstavili jedrske podmornice. Mornarica ima v uporabi do deset jedrskih podmornic in šestdeset drugih. Dogodkov ob obletnici se udeležujejo predstavniki iz devetindvajsetih držav, pa tudi enaindvajset tujih ladij je priplulo.
Že desetletje je govora o kitajski letalonosilki, s katero si želi Kitajska okrepiti svoj položaj v regiji in zaščititi morske poti, po katerih se pretakata trgovina in resursi in malokdo dvomi, da bo država do takšnega plovila tudi prišla, če bo le pripravljena investirati zadostna sredstva. Medtem ko kitajske ladje plujejo vse do obale Afrike, kjer ob boku drugim državam skrbijo za boj proti piratom, pa ima država kar nekaj sporov s svojimi sosedami glede nadzora nad določenimi otočji in z vsako dodatno ladjo se veča nelagodje v prestolnicah regije.
Bilo je osmega marca tega leta, ko je v južnokitajskem morju prišlo do konflikta med ameriško in kitajskimi ladjami. Obe strani sta tedaj zagovarjali svoj prav in se medsebojno obtoževali, a bolj pomembno kot to, katera stran je nadlegovala drugo, je vsekakor bilo spoznanje, da imata obe veliki sili nasprotujoče si interese, ki lahko prerastejo v dolgoročen konflikt.
Seveda Kitajska ne raste samo na vojaškem področju. Zdelo se bi, da je tukaj grožnja premoči ZDA kratkoročno še najmanjša. Medtem ko lahko ameriška mornarica z lahkoto projicira silo po vsem planetu, Kitajci nimajo niti ene letalonosilke in so šele pri željah. Pač pa Peking izkorišča odsotnost ZDA in drugih držav tudi, ko gre za pomoč tistim, ki jih je močno prizadela gospodarska kriza. Tako je marca Kitajska z Jamajko, državo, ki se je sicer naslanjala na ZDA in Veliko Britanijo, podpisala sporazum o 138 milijonov dolarjev vrednem posojilu, s tem pa postala njen največji finančni partner. Zgodba o rastočem kitajskem vplivu v Afriki je tudi znana, še huje za ZDA pa je, da ima Peking v lasti veliko njenega dolga in okoli dva bilijona dolarjev rezerv, večinoma prav v ameriških dolarjih. Državi sta zelo povezani in kitajska gospodarska rast je v veliki meri odvisna od ameriške potrošnje, na drugi strani pa si Washington ob vseh drugih težavah res ne more privoščiti sovražnega Pekinga. Zato tudi manj govora o človekovih pravicah na Kitajskem in o vprašanju Tibeta.
Medsebojna povezanost za zdaj Kitajsko in ZDA sili k sodelovanju na mnogih področjih, od Severne Koreje in njenega jedrskega ter raketnega programa, do reševanja svetovne gospodarske krize. Po drugi strani pa sta si obe državi tekmici in plujeta, mogoče nezadržno, v medsebojno tekmovanje tako na vojaškem in gospodarskem področju, kot tudi na področju širjenja svoje uradne ideologije. Že zdaj si je Peking zavoljo svoje zunanje politike iskanja partnerstev ne glede na stanje človekovih pravic, demokracije in svoboščin, našel nekaj hvaležnih režimov, ki komaj čakajo na investicije. Po drugi strani ima Peking marsikje večji dostop že zavoljo tega, ker drugim državam v razvoju predstavlja še eno državo v razvoju, katere model je vredno posnemati, medtem ko je sloves ZDA marsikje že zelo načet.
Kitajska se zdi kot utelešenje neoliberalne globalizacije. Če je finančna kriza znamenje virtualnosti kapitalizma, potem je Kitajska njegova realnost. Moč Kitajske je v njeni impresivni velikosti produkcije. Vendar je zgolj to – velika svetovna tovarna poceni izdelkov, oziroma izdelkov narejenih s poceni delovno silo. Vendar je ta tovarna zgrajena z investicijami z Zahoda, menedžmentom z Zahoda ( vsaj v začetku) in predvsem s potrošnjo Zahoda. Če ni hiper porabe Zahoda, potem Kitajska zgubi vso svojo veličino.
Glede zunanje politike se Kitajska zgleduje po dobri stari Kominternovski politiki, ki je na svojo stran spravljala dežele v razvoju, nestabilne in obrobne, da bi s tem “obkolila kapitalistične države”, ki bi bile nato prisiljene pasti v socialistični tabor. Tudi Kitajska se angažira v Iranu, Sudanu, Jamajki, Kubi,….. Če hočemo jemati resno Kitajsko se bo morala za vpliv v svetovni politiki spopasti z Zahodom v eni prestižnih držav ( npr. Indija, Brazilija,…).
Resda Kitajska povečuje svoj vojaški proračun vsako leto za 10-20 odstotkov, vendar je vsako oboroževanje prej zdravljenje lastnih kompleksov in produkt vojaško industrijskega lobija. Edino ker je res pomembno in za kar se bo Kitajska morala soočiti z Zahodom ( izključno ZDA) je nadzor nad morskimi potmi ( prvi konflikt se je že zgodil) saj to predstavlja najpomembnejšo povezavo za njene izdelke na trge Zahoda. Vse ostalo je šele v razvoju (vesoljski program) ali pa nima praktične vrednosti ( velike konvencionalne sile).
In zakaj je Kitajska utelešenje neoliberalizma? Hiter, nezadržen vzpon proizvodnje, finančnega sektorja in investicij. Hitra in “učinkovita” razslojenost prebivalstva ter s tem povezana ideološka, kulturna in medgeneracijska razbitost družbe. Poleg tega tudi nerazumna, megalomanska, na virtualnem denarju sponzorirana in potratna gradnja vsemogočega. Ter najbolj pomembno, uničeno okolje in družba!!!! Ali nas to ne spominja na posledice t.im. neoliberalne globalizacije, ki jih, kot da bi se kar nenadoma prebudili iz zasanjanosti in pogleda na blišč neonskih luči, opažamo tudi pred svojim pragom?
Realna moč prihodnosti ( in tudi že sedanjosti ) temelji na “food, water, energy”. Sicer je tudi Kitajska oblast to že spoznala in spreminja površine nazaj v obdelovalne, vendar zares svetu nima kaj ponuditi. Bistveno večjo prednost pri tem ima Rusija ( vsaj kar se tiče Evrope).
Kitajska tako rekoč že ima letalonosilko. Pred enajstimi leti je kupila Varjag, sestrsko ladjo ruske edine letalonosilke, Admirala Kuzneceva. Kot so takrat zatrdili, da bi na njej uredili off-shore casino. Drugo tako ladjo, Admirala Gorškova, je kupila Indija in jim jo Rusi zdaj opremljajo.
Po veliko zapletih – Turčija Varjaga ni spustila skozi Bospor – so ladjo 2002 le zasidrali ob kitajski obali in trenutno je prebarvana v vojaško sivo-modro barvno shemo. Kot kaže torej na njej torej ne bodo vrteli rulete.
Po nekaterih ocenah naj bi se vse zgodilo že prihodnje leto, ampak ker Varjag še nima pogona in praktično nobene opreme, bo treba še malo počakati.
Kitajska je leta 2006 naročila v Rusiji tudi 50 letal Su-33 Flanker D, ki so izvedba SU-27, prirejena za letalonosilke. Za zdaj jih Rusi sicer nočejo prodati, ker se bojijo kitajskega ponarejanja, ampak ker Kitajci že delajo SU-27, jim lastna predelava dolgoročno verjetno ne bo prevelik problem.
Hmnja, Putinova Rusija se je dvignila od mrtvih? Mogoče res na kratko, ampak se je takoj zakopala še globlje.
Znamenja pripovedujejo, da bo – če že ni – kitajska letalonosilka kar Afrika!