Banke se morajo zavedati, da v krizni situaciji, ko s svojimi instrumenti vstopi tudi država, pri presoji morajo upoštevati pravila, ki jih je postavila država za koriščenje te pomoči. In v tem primeru, ki je zdaj zelo na očeh javnosti, je država reagirala z dvema jamstvenima shemama: prva daje bankam možnost zadolževanja v tujini, da bi pridobile kvalitetne vire financiranja za normalno kreditiranje dejavnosti, druga pa bankam omogoča, da z manjšim tveganjem prevzemajo kreditno aktivnost pri podjetjih. Jasno smo povedali, da imajo banke pravico to pomoč sprejeti, če se ta ne bo porabila za refinanciranje ali reprogramiranje poslov, povezanih z menedžerskimi odkupi. Banke se torej morajo odločiti, ali je zanje pomembnejši individualni posel, zaradi katerega bodo izpadle iz možnosti koriščenja državne pomoči. Tukaj ne bi izpostavil le NLB, ampak tudi druge banke, na primer NKBM. Res pa je, da se kredita ne da reprogramirati v neskončnost, če podjetje, ki ga potrebuje, nima ekonomske podlage za njegovo obnavljanje.
/…/
Vse banke imajo uprave in nadzorne svete. Odgovornost je deljena. Kot sem že rekel, če bi bila odločitev sprejeta na osnovi ustrezne ocene denarnega toka in dosedanje vrednosti podjetja, ni razlogov, da se nekomu podaljšuje kredit za 45 dni, ampak se normalno podaljša za pol leta, za eno leto ali v celoti obnovi. Ker se to ni zgodilo, dvomim, da je ekonomska analiza za to odločitev banke dovolj trdna. Lahko pa bomo dobili drugačno argumentacijo, ki je ta trenutek ne poznam.
Vprašanje je, ali bi prevzem teh delnic s strani banke v njen portfelj problem dokončno rešil. To bi se zgodilo, če bi jih banka normalno prodala na trgu po ustrezni tržni ceni. Če tega ne more narediti in če bi jih morala obdržati v svojih naložbah, to pomeni odbitno postavko od kapitala in zmanjševanje njene kapitalske ustreznosti. Če pa bi zasežene delnice – če ni razlog v restrukturiranju podjetja – skušala kupiti država, bi se morala pojaviti s ponudbo za normalno ceno, a ta zagotovo ne more biti višja, kot je bila pred nekaj leti ob prodaji, glede na sedanje gospodarske razmere. Nekdo bo ustvaril izgubo: kreditojemalec, banka ali država, zato to ni le politično, ampak očitno ekonomsko vprašanje, ki ima svoje posledice.
Mitja Gaspari, minister za razvoj, v Dnevnikovem Objektivu
Menedžerski prevzemi so problematični, ker se podjetja kupijo z denarjem, pridobljenim s posojili, ta pa se potem prenesejo na prevzeto podjetje in ga bremenijo. Pri nas je dodatni problem, ker podjetja prevzemajo vodilni iz podjetja in ni ustrezne konfrontacije nasprotujočih si interesov. Imamo tako imenovane »buy-outs«. Če bi bila konjunktura, kot je bila v času prevzemov, bi bili dobički podjetij večji in cene delnic bi naraščale, kar bi seveda lajšalo bremena dolgov prevzetih podjetij. Možnost recesije bi seveda pravi podjetniki morali upoštevati.
Bančna posojila, dana za menedžerske prevzeme, so verjetno ustrezno zavarovana. Banka verjetno terja dodatno zavarovanje, če se zmanjša vrednost zastavljenega premoženja. Vendar pa ne glede na to ni dobro terjati vračila posojila, četudi dobrega premoženja ni mogoče prodati po ustrezni ali pošteni ceni. Cilj banke je verjetno ta, da dolžnik plačuje obresti in bo posojilo vrnil. Če ga sporazumno vrne nekaj pozneje, ni nič posebno narobe. To banke pogosto delajo. To ne more biti časopisna vest.
/…/
NLB bi kršila pravila, če bi dala novo, dodatno posojilo. Posojilo, ki se je zdaj reprogramiralo, pa je bilo dano v preteklosti, v dobri veri, da bo vrnjeno. Normalna bančna praksa je, da se krediti obnavljajo z namenom, da bodo čez čas v celoti vrnjeni. S tem banka poskrbi, da sama ne utrpi izgube. Ne ve se pa, kaj bo narejeno na račun tega reprogramiranja. Denar je, kot se temu reče, fungibilen, nima barve, ne ve se torej, za kaj bo porabljen. Če so v stanju, da ne morejo vračati posojila, bi morali v sedanjih razmerah svoje premoženje prodajati po nizki ceni, s tem pa bi bila počasi ogrožena sposobnost, da bo vrnjeno celotno posojilo. Če pa z vračanjem ne bi ogrozili niti sebe niti banke, bi morali posojilo vrniti. Za kaj dejansko gre, morajo vedeti bankirji. Možno je, da država misli drugače. Ni pa za banko dobro, da se to perilo pere javno.
Ivan Ribnikar, ekonomist, v Delovi Sobotni prilogi
...
Po informacijah z Mladine je NLB decembra 2008 Centru Naložbe odobrila nov kredit, s tem, da je v zavarovanje dobila dosedaj neobremenjo premoženje. S tem se je izpostavljenost do podjetij Boška Šrota POVEČALA. Potencialna izguba NLB, če bodo Šrotova podjetja šla v stečaj se POVEČUJE. Mislim, da je čas, da se državljani primemo za denarnice. Bankirji bodo naredili to, kar najbolje znajo: izgube bodo prevalili na državo.
Pa kaj, saj država je vendar nikogaršnje podjetje;)