Čeprav vse podrobnosti ponudbe še niso znane, je očitno, da sta obe strani v kompromisnem predlogu nekaj izgubili in nekaj dobili. Hrvaška je izgubila Mednarodno sodišče v Haagu, a ji je s predlogom, da tri sodnike določi prav to sodišče, če se državi ne bosta zmogli dogovoriti, uspelo ohraniti vsaj “haaškega duha”. Slovenija se je izognila Haagu, kompenzacija za haaško navzočnost v tribunalu pa naj bi bila upoštevanje načela pravičnosti. Slovenija je dobila razsojanje na podlagi stanja na dan 25. junija 1991, Hrvaška ločitev pristopnih pogajanj od mejnega spora.
/…/
Ostaja uganka, katera stran bo prej izgubila živce oziroma si bo poskušala z dodatnimi zapleti in pogojevanji izboriti boljši izhodiščni položaj pred začetkom dela arbitraže in s tem tvegala, da dobi nalepko “grdi fantje”. Nekaj časa je bila to Hrvaška, saj je nosila svoj odgovor na Rehnovo ponudbo v Bruselj skoraj tri tedne. Glede na to, da je Zagreb zdaj “še kar zadovoljen” z Rehnovo ponudbo, Ljubljana pa je previdna in zadržana, kaže, da smo zdaj mi kandidati za ne preveč laskavi naslov “nergači”.
Po vseh teh letih “prijateljskega” reševanja spora v dobrem sosedskem duhu, ki ga vsebuje tudi Rehnov predlog, pa se je nemogoče izogniti slabemu občutku in črnogledosti, ko nekdo omeni “zmerni optimizem”. Po vseh dosedanjih “zmernih optimizmih” so se namreč odnosi med državama vedno poslabšali.
Zoran Senkovič v Dnevniku
Eh smo slabi pokeraši. Če bi pokazali navdušenje, bi “nasprotnik” avtomatično moral zavrniti predlog. Jonas for president.
Saj ga bomo