Večinski delničar novomeškega Laboda se je odločil družbo likvidirati. Za Elkroj so lastniki prav tako pred kratkim ugotovili, da nima prihodnosti, enako lastniki kamniškega Svilanita. V Muri so napovedali, da je 900 zaposlenih preveč, da potrebujejo dokapitalizacijo in da je nasploh prihodnost družbe negotova. Menedžerjev in lastnikov, ki za slovenska tekstilna podjetja ne vidijo prihodnosti, češ da drugod oblačila šivajo ceneje, še nihče ni vprašal, zakaj se nemški modni hiši Escada izplača imeti razvojni in tehnični oddelek v Gornji Radgoni, tako rekoč na Murinem dvorišču, na katerega je prišla – prek Mure v času, ko so Kitajci, Vietnamci, Bangladežani, Turki, Romuni … že šivali poceni. Prav tako menedžerjev slovenskih tekstilnih podjetjij nihče še ni utegnil vprašati, zakaj se mlajše Murine delavke zaposlujejo v Avstriji, zakaj se tam ob precej višjih stroških dela izplača šivati oblačila, v Sloveniji pa ne? Če so se Avstrijci potrudili in se jim splača delati za tržne niše, zakaj se to v Sloveniji ne splača?
“Veste, k nam hodijo stranke iz Domžal in Ljubljane. Nekatere vzamejo tudi po deset komadov. Močnejše ženske srednjih let so rade lepo urejene. Ne marajo kitajske robe, ki jo lahko po enem mesecu vržeš stran,” je prodajalka v tovarniški trgovini Gorenjskih oblačil dejala za Dnevnik tik pred zaprtjem tovarne leta 2007. Takšne ženske niso samo v Sloveniji, dizajniranje in šivanje oblačil zanje je gotovo tržna niša. Podoben sloves so recimo imele tudi Elkrojeve hlače.
Ko je Borut Meh leta 2007 odhajal iz Mure, je za Mladino povedal, da se v Sloveniji “raznih korporativnih oblačil porabi toliko, da bi lahko napolnili tovarno z 800 delavci”. Toda te posle dobivajo posredniki, ki jim uniforme šivajo v Srbiji, Bosni ali kje drugje. Za poklicna oblačila so se med drugim recimo specializirali avstrijski proizvajalci oblačil, s tem, da hkrati prodajajo tudi svoje znanje. Niso se zadovoljili le s šivanjem, ampak njihovi posli temeljijo na razvoju. Veliko delajo z nanotehnologijo, ki omogoča proizvodnjo nepremočljivih oblačil, oblačil, ki ne vpijajo olj in podobno. Zdaj pa predvsem razvijajo “inteligentna oblačila”, ki bodo še bolje ščitila ljudi, ki jih nosijo, recimo gasilce med gašenjem. Prav tako razvijajo nova intelignetna športna oblačila.
Predsednik združenja oblačilne industrije Wolfgang Sima pravi, da so se avstrijski proizvajalci oblačil specializirali tudi na šivanje modnih oblačil srednjega in višjega kakovostnega razreda. Ugotovili so recimo tudi, da zahtevnejši kupci ne marajo natisnjenih vzorcev, kar delajo Azijci, zato so se specializirali na oblačila z vtkanimi vzorci, veliko delajo tudi z blagom iz naravnih surovin. Jasno, da imajo lastniki in menedžerji teh podjetij za razliko od slovenskih strategijo in jasne cilje. V Avstriji je med tekstilnimi in oblačilnimi podjetji veliko družinskih podjetij.
V strokovno združenje oblačilne industrije vključenih 185 družb, ki so lani ustvarile 2 milijardi evrov prometa, kar 70 odstotkov proizvodnje izvozijo. Njihovi glavni trgi so Nemčija, Italija, Francija, Švica in Velika Britanija. Zaradi krize se je občutno zmanjšalo povpraševanje v Rusiji. Seveda so tudi v Avstriji veliko podjetij zaprli, leta 1970 so imeli v tekstilnih in oblačilnih tovarnah 104 tisoč zaposlenih, zdaj jih je manj kot 15 tisoč. Tista, ki so ostala, so dokaz, da se kljub dražji delovni sili v razvitih državah še vedno izplača šivati oblačila in proizvajati tekstil. Samo lastniki morajo imeti vizijo in pogoltni ne smejo biti.
Gotovo, da se lahko na pogorišču Mure razvije cela cona majhnih družinskih podjetij, ki bodo delala to, kar znajo.
V Italiji so takšne specializirane cone za proizvodnjo istih izdelkov stara tradicija, Poljaki jih dobro kopirajo.
Potrebno je samo omogočiti zagon in bo šlo.
Zal mi je, da se podjetja tako unicujejo… nasi managerji (zal vedno politiki) so tako nesposobni?
murini izdelki so kvalitetni ampak predragi, ce je koncen izdelek predrag kupci ne kupujejo in je to slabo za podjetje.
Primer:
Murin trenc (ponavadi vedno kopija prejsnjih modelov vodilinih blagovnih znamk) stane 300 €, v Italiji pa Burrbery trench (ekstremne kvalitete, nepropusten, brezhibni kroji po dolzini in sirini) pa stane 500 € v designer outlet, na dodatnem popustu pa ga dobis za 250 €)!Ali ste v tujini kdaj videli kaksnega poslovneza ali managerja brez Burrbery trenca? Verjetno da ne. Da ne nastevam ostalih izdelkov kot so hlace, krila, bluze….
Ce bi zagnali proizvodnjo in zaceli proizvajati boljse izdelke in cenovno bolj ugodne, do takih izpadov res ne bi prislo! Pa se nekaj..priporoccenih managerjov (politikov) in vedno enih in istih pa ne bi smeli spustiti v podjetje. Pamet v roke in tovarno v pogon, pa brez kopiranja tujcev in dela pod tujo blagovno znamko!