Da bomo morali zmanjšati javnofinančne odhodke za nekaj sto milijonov, je nesporno. Trdim pa, da smo se dolžni, preden se znova ozremo po zmanjšanju plač v javnem sektorju, ukvarjati z zmanjšanjem materialnih stroškov, tudi stroškov dela, ki niso samo plače, pa stroškov investicij in vlaganj v osnovna sredstva. Skupaj z menedžmentom in v dialogu s socialnimi partnerji jih moramo v mesecu dni, mesecu in pol ponovno prevetriti in bistveno zmanjšati, vendar tako, da bomo še vedno učinkoviti in bomo normalno delovali.
V vsakem podjetju se zmanjševanja stroškov najprej lotijo tako, da spet začnejo pogajanja z dobavitelji, z najemodajalci. Tako se bomo stvari lotili tudi v javnem sektorju, glede javnih naročil pa smo se odločili za poseben pristop. Gre tudi za spreminjanje notranjih organizacijskih struktur v ministrstvih, v državni upravi, odpravljanje referatov …
/…/
Po sklepu vlade se bo zmanjšalo število zaposlenih za dva odstotka, kar je prek 3000 ljudi. To pomeni, da bomo morali uvesti interni trg dela, notranje prerazporeditve, priučevanje za opravljanje novih del. To so vse ukrepi, ki se v javnem sektorju niso še nikoli izvajali. Spomnite se krize v letu 1998. Kaj se je zmanjšalo? Plače in regres. To je bilo tudi vse. Pa javna naročila – je kdo v preteklih letih kadarkoli vsaj pregledal pogodbe, sklenjene za nedoločen čas? Nihče. Ves čas se govori, da so te pogodbe optimalne. Bomo videli, ko se bomo znova začeli pogajati z našimi dobavitelji in najemodajalci. In če ne bo dogovora, lahko najamemo druge, manjše prostore. Zakaj potrebujemo tako velike? Standarde bomo spremenili. Akcijski načrt je zelo obsežen. Dotika se vsega, kar bi morala javna uprava v najširšem smislu, tudi javni zavodi, že zdavnaj narediti. In to v dveh mesecih. To je zelo ambiciozen načrt.
/…/
Na področju javnega naročanja sem denimo upala, da obstajajo temeljite analize korupcije. A jih ni bilo. Pravkar smo opravili analizo, s katero smo ugotovili, da v ožji državni upravi, po vseh ministrstvih, pri javnih naročilih dela kar 1500 javnih uslužbencev. Tudi sami smo bili presenečeni. Vsako ministrstvo po svojih najboljših zmožnostih določa vsebine javnih razpisov in postopke vodi samo, razen nekaj skupnih javnih naročil na ministrstvu za javno upravo. Kot pravnica vem, da največji problem ni v postopku razpisa, problem je v definiciji artikla, ki ga nabavljaš. Že z definiranjem javnega razpisa lahko nekomu daješ prednost in drugega izločaš. Tu moramo postaviti standarde in stvar uniformirati.
Irma Pavlinič Krebs, ministraca za javno upravo, v Delovi Sobotni prilogi
Področje javnih naročil je bilo za vsako politično opcijo mamljivo področje. Z njegovo centralizacijo se centraliira tudi odločanje pri oddaji javnih naročil, kar posledično lahko prileje do še večje korupcije oziroma favoriziranja posameznih ponudnikov. Ko se že omenjajo skupna javna naročila v okviru Ministrstva za javno upravo, se spomnim podobnih javnih naročil v okviru nekdanjega Centra vlade za informatiko. Zgodbe o tem ne gre podrobno razlagati, je bila pa strašno zanimiva in poučna.
Uniformiranje javnih naročil ima še eno nevarnost. Zožila se bo paleta izdelkov, ki jih bo mogoče kupiti, s čimer se bo zožila tudi njihova uporabnost in zmajšala stopnja konkurence na trgu.
Se pa strinjam s tem ,da se poenoti splošni del razpisne dokumentacije.
O učinkovitosti javne in državne uprave, ki se zaradi nesposobnosti in od tod posledično bojazni prenekaterega vodilnega drastično zmanjšuje. Postopki se zapletajo in stalno širi obseg odgovornih. To ima za posledico, da sej uradniki vse več ukvarjajo sami s seboj.