Ko se v Sloveniji začnejo v večjem številu dogajati hišne preiskave in ovadbe proti ‘uglednim, vplivnim in bogatim’, zadržanost, namera celo previdnost nikakor ni(sta) odveč. Kakor koli namreč ‘vsi vemo’, da ‘prav tam’ (v Luki Koper, v koprski občini, v Intereuropi, v gradbenih podjetjih, v Apeku …) nekaj ni ‘v redu’ in bi se nam (no, domnevam, da večini) rad izvil vzdih olajšanja, češ končno!, nas preteklih osemnajst let izkušenj (na dobrih 40 podlage) uči, da je še veliko prezgodaj. Ni dvoma, na eni strani je nujno verjeti, da pravna država, neodvisni organi odkrivanja, pregona in sodstva, obstajajo, brez te ‘vere’ se državljan lahko umakne le še v apatijo, k populistom ali pridruži temu ali onemu krdelu, a na drugi strani je priporočljivo ostati skeptičen, da se to, namreč ‘osvobajanje’ pravne države, res dogaja in to prav zdaj in nepreklicno.
Ob preiskavah in ovadbah minulih tednov se je tako kot samoumevno najprej pojavljalo vprašanje (poglejte si komentarje pod tovrstnimi novicami, pa tudi ‘odmeve’ na spletnih straneh določenih strank), zakaj prav ti in zakaj ne ‘drugi’. V določeni meri so ti ‘dvomi’ gotovo posledica iskrenega prepričanja, utemeljenega s politično opredelitvijo, da se preganjajo le ‘naši’, njihovi pa ne, še več, da se ‘naši’ preganjajo, da bi ‘njihovi’ prišli do položajev, v določeni (tvegal bi tezo, da pretežni) meri pa gre za instrumentalizacijo oziroma manipulacijo, ki naj bi omajala verodostojnost policije in tožilstva (v tej fazi) in iz ‘naših’ naredila (politične) žrtve (v ponazoritev je dovolj prebrati nedavni intervju Janeza Janše za Primorske novice).
Z drugimi besedami, kamorkoli že pridejo kriminalisti in kogar koli že ovadi policija, bo del ‘javnosti’ vedno našel koga, ki ga niso zaslišali ali ovadili, s čimer bo dokazoval ’selektivno naravo’ pravne države. Teh pomislekov, očitkov in manipulacij’ na licu mesta’ ni mogoče ovreči, organi odkrivanja, pregona in pravosodje potrebujejo čas, da ‘v praksi’ dokažejo nasprotno. Ali pa tudi ne. Vseh preiskav in postopkov ni mogoče začeti naenkrat, čeprav bi bila pravna država v boljšem stanju (in bi nacionalni preiskovalni urad že obstajal) kot je in čeprav bi bilo “kriminala belih ovratnikov’ manj, kot ga je in predvsem manj, kot si državljani (večinoma) mislimo, da ga je.
Za pomisleke ob aktualnih preiskavah pa ni treba biti politično opredeljen, pojavijo se tudi ‘povsem zdravorazumsko’ ob sleherni jutranji novici o hišnih preiskavah. Bodo vsi prišli na vrsto? Zakaj šele zdaj? Bodo vztrajali do konca ali bo (spet enkrat) vse končalo pod preprogo? … Tudi na ta in podobna vprašanja instantnih odgovorov ni, dobili jih bomo šele čez čas.
Lahko pa medtem državljani (javnost) nekaj malega storimo za to, da bi bili ti odgovori takšni, kot se za pravno državo, državo članico Evropske unije spodobi. Lahko ne zaupamo, da pravna država obstaja in verjamemo, da je. ‘Vera’ nas legitimira, da skrbno spremljamo postopke, smo pozorni na to, ali je kakšen ‘zastal’, zahtevamo odgovore od pristojnih (izvršne in drugih vej oblasti), opozarjamo (mediji) na njihove napake in spreglede … Nezaupanje brez histerije, pogromaštva ali apatije nam vse to pomaga početi, skepsa je edino, s čimer lahko državljani pravno državo učinkovito podpremo. V lastnem interesu.
Slovenija nujno potrebuje moralno katarzo, prenovo, zaupanje v pravno državo in državne (ter politične) institucije. Glede tega se od lanskega maja, ko je bil za Jožeta to Razvojni premislek štev. 1, ni veliko spremenilo. Ali pač: potreba je iz kronične postala akutna, gospodarska kriza in njeni ’spremljevalni pojavi’ so jo zaostrili in jo bodo še. So se pa (prav zato?) pojavili tudi določeni ‘nastavki’, ni jih veliko, a vendar dovolj za ‘naivno’ pričakovanje v prej povedanem smislu. Katastrofe, ki bi sledila, če bi ti nastavki pravne države ‘pomrznili’, si raje ne predstavljam.
Pravna država na delu?
Mogoče, samo cilje nekam sumljivo skrbno izbira. Slučajno? Ne ne nič se ne zgodi slučajno.
Zaskrbljujoče je, da ni mogoče zaupati tistim, ki bi morali biti braniki pravne države. Ne gre samo za Policijo, ki je pri vsem skupaj očitno samo izvajalec, gre za nezaupanje do sodišč. Se motim!?
AHA! Tu so torej tisti znameniti Vojkovi stavki, ki so bili tako všeč KK, da jih je kar posvojila. Vendar jih je uporabila za napačen casus(Veselinovič/Šrot vs.Golobič)-in jih kljub debaklu še naprej smiselno uporablja, zato je njena absolutna vera v poslanstvo pravne države izgubila pomemben del verodostojnosti, ko jo je postavila v službo “svojemu” šefu NLB in hočeš nočeš tudi Šrotu. Ta je pač – kot še mnogi veliki in majhni tajkuni, zaradi katerih sedaj serijsko propadajo nekoč dobra podjetja! – najprej prav produkt “pravne države”, seveda pa ne šele njenega (ne)izvajanja (zakonov), ampak kar zakonov samih, pisanih na kožo kazino-kapitalistom in verižnikom vseh vrst. That said- seveda sem za močno in samostojno “pravno državo”, vendar z drugačnimi, dobrimi=v obče dobro- zakoni.
Dokler ne bo “koalicija” postavila za svoj program SPREMEMBO ustrezne zakonodaje- zaradi mene vključno z ukinitvijo (kot meni J.Mencinger) ali vsaj drastično omejitvijo borze/”kapitalskega trga” kot osrednjega kazina našega “kapitalizma” , bo še tako strogo “treniranje strogoće” pravne države deloma ali praviloma sredstvo za medstrankarsko/lobistično, skratka, zasebno-interesno nadigravanje, obračunavanje ipd., ki nima nič opraviti z javnim interesom.
Država, ki sprejema zakone, preganja kršitelje in sodi v imenu imaginarnega ljudstva, sploh nima pravnega temelja.
Imena in priimka z naslovom.
Kako je potem sploh lahko pravna?
[...] Katarina Kresal. Ponosni predstavnik preplonkanega je tokrat postal Vojko Fegar s svojim prispevkom o rešetanju poslovanja Luke Koper. Ko je odkril, kakšna brezmejna čast ga je doletela, je objavil prispevčič o tem. Po fiasku je [...]