Drugega novembra 2003 so bile v Gruziji parlamentarne volitve za 235 sedežev v parlamentu. Edvard Ševardnadze, bivši sovjetski zunanji minister, kot predsednik ni bil na preizkušnji volivcev, saj so bile predsedniške volitve določene za leto 2005. A opozicija ni bila zadovoljna s potekom volitev, na katerih so zmagale vladne sile in je z obtožbami o manipulaciji začela množice pozivati k protestom, na katerih bi mirno zahtevali odstop predsednika in ponovitev volitev. Tako se je začela tako imenovana revolucija vrtnic.
Minila so leta in eden tedanjih voditeljev odpora, Mihail Saakašvili, se mora spopadati s podobnim problemom kot pred njim Ševardnadze. Že drugič ga hočejo z množičnimi protesti pognati iz predsedniške palače. Prvič se je to zgodilo leta 2007, ko je dal dokaj brutalno razgnati demonstracije v glavnem mestu Tbilisiju, po lanskoletni neuspešni vojni v Južni Osetiji in ruski intervenciji, ki je zlomila njegovo vojsko in mu od države za vedno odrezala dve že prej praktično neodvisni pokrajini, pa se zdaj znova sooča s protesti.
Saakašvili je na oblasti od januarja 2004 in se mu drugi mandat izteče leta 2013. Po protestih leta 2007 so bile po sporazumu z opozicijo naslednje leto namreč izvedene volitve, na katerih je zmagal. Njegovi nasprotniki nočejo čakati tako dolgo. Tisoči protestnikov so se v preteklih dneh valili po ulicah prestolnice in zahtevali njegov odstop. Voditelj opozicijske Ljudske stranke, Koba Davitašvili, je zbranim pred parlamentom povedal, da ne bo popuščanja:
Nobenega dialoga ne bo s Saakašvilijem. Dialog je mogoč samo na enem področju: pri njegovem odstopu.
Kritike letijo na njegovo neuspešno vodenje vojne, pa na monopolizacijo moči in vpliv na medije, a podporo si lahko pridobiva zaradi gospodarske rasti preteklih let, ki je bila impresivna. Leta 2005 je bila rast BDP pri devetih odstotkih, dve leti kasneje je presegla dvanajst odstotkov. Inflacija in nezaposlenost sta na drugi strani ostali visoki.
Okoli 60.000 ljudi se je zbralo na prvi dan protestov, a to število je že do sobote upadlo na 5000. Tudi podporniki se najdejo, ki se s protesti ne strinjajo in tako opozicijski voditelji trdijo, da je v soboto petdeset mož napadlo in uničevalo oder pred parlamentom, kjer so imeli svoj shod. Oblasti so sicer vse skupaj označile za napad na čistilce, na katere so se nasilno spravili demonstranti, potem ko so ti prišli počistiti prizorišče shoda. Manjšanje števila udeležencev protestov, v nedeljo prekinjenih zaradi velikonočnih praznikov, ni zmanjšalo samozavesti opozicijskih voditeljev. Nino Burdžanadze, bivša predsednica parlamenta in dvakratna začasna predsednica države (po odstopu Ševarnadzeja leta 2003 in pred predsedniškimi volitvami leta 2008), je ljudi pozvala k nadaljevanju protestov v ponedeljek. ‘Tam bomo ostali, dokler predsednik ne odstopi,’ je dejala.
Vojna z Rusijo je bila popolnoma nesmiselna. Gruzija že pred vojno ni kontrolirala separatističnih pokrajin Abhazije in Južne Osetije, po vojni pa je dokončno izgubila možnosti, da jih kdaj priključi nazaj k Gruziji. Da ne govorim o uničeni infrastrukturi kot posledici ruskega bombardiranja. Sakašvili je vojno izgubil na vojaškem, političnem, pa tudi moralnem terenu.
In zakaj ter kdo je igral igro iz ozadja? In kakšni so bili pri tem interesi? te stvari so že bile razlagane, ali tudi razložene pa ne vem.
Mislim, da je tudi Zahod avgusta 2008 spoznal, da Saakašvili zanj predstavlja preveliko tveganje na občutljivem območju med Rusijo, Turčijo in Iranom; v vsakem primeru bo njegov naslednik v nezavidljivem položaju – pošast nacionalizma je prebujena, realnih možnosti za vrnitev Abhazije in Južne Osetije pa ni več.
Ševerdnadzeja? Po slovensko se piše Ševarnadze!
Kdor preveč zaupa Ameriki in ima za sosedo Rusijo, se mu zgodi to, kar se je zgodilo Gruziji. Prepozno so opazili, da so samo kmet na šahovnici svetovnih velesil, ki se ga žrtvuje za višje interese. Pa so to res že opazili???