Kar koli že so slovenske stranke počele v minulih tednih v zvezi s sestavljanjem kandidatnih list za volitve v evropski parlament, je bilo njihovo sporočilo volivcem enotno: ni nam posebej pomembno in tudi vam ni treba, da je. Tako rekoč naravna izbira kandidatov pri zmagovalki prejšnjih evropskih volitev (leta 2004), medtem iz državnega zbora izpadle NSi, ‘zvezdniška’ zasedba SDS, ‘neodvisni’ dvojec na vrhu liste SD, pisana ekipa LDS ali za ‘novo politiko’ ne prav presenetljivo nova imena Zaresa – kampanje, ki bi se več kot dotaknila problemov, ki jih ima Evropska unija sama s seboj, še zlasti v okoliščinah močno omajane samoumevnosti paradigme ‘poglabljanja in širjenja’ kot gonila ‘napredka’, ni pričakovati. Na drugi strani je večini volivcev vseeno in jih na volitve tako in tako ne bo.
Po petih letih še ne vemo natančno, ali je Bruselj kaj več oziroma kaj boljšega kot ‘novi Beograd’ (Dunaj). Se odloča po nam nedoumljivih (in kajpak za nas nepravičnih) merilih (recimo vinjete) ali zna razsojati ‘pravično in zaščitniško’, torej nam v prid, denimo v mejnem sporu s Hrvašk0? Še več, videti je, da sploh ne vemo, kaj bi od Bruslja načeloma radi. Smo zadovoljni, ker glede našim institucijam pod prste, od javne uprave do pravosodja in regulatorjev trga ali nezadovoljni, ker nam ne da ‘naših’ neto sredstev ‘kar tako’, bi jih že kako porabili?
Evropske volitve je pred petimi leti (ob 28-odstotni udeležbi) prepričljivo dobila takratna opozicija v domačem parlamentu: NSi s skoraj 24 in SDS s skoraj 18 odstotki sta LDS (22) in (ZL)SD (14) takrat posredno napovedali poraz na državnozborskih volitvah čez pol leta. Toda iz tega se, tudi zaradi drugačnega volilnega sistema, ne da ugotoviti veliko. Bolj ali manj le, malce paradoksalno, da evropske volitve o notranjepolitičnem razmerju moči med strankami ne povedo skoraj ničesar (jeseni tistega leta je NSi daleč zaostala za SDS), nekaj več pa o ‘razpoloženju’ med državljani. To pa je, sodeč po zadnjih javnomnenjskih raziskavah, protislovno. Predsednik vlade Borut Pahor in njegova stranka stojita razmeroma dobro, vlada slabše, SDS pa navzlic agresivni opozicijski taktiki ‘vsi na enega, vsi na vse’ ne napreduje.
Drugi oziroma tretji pomembni razlog, zaradi česar skoraj dva meseca pred evropskimi volitvami ne moremo biti gotovi niti glede tega, ali ima izhodiščno prednost opozicija (kar je običajno), je dejstvo, da je do takrat še ‘cela večnost’. Rečeno drugače, pred dvema mesecema je Slovenijo po uradnih napovedih letos še čakala gospodarska rast, zdaj jo čaka 4-odstotna recesija, ki bo čez mesec dni lahko še hujša (le malo verjetno pa nižja); pred dvema mesecema o sindikatih na cesti še ni bilo slišati, danes so tukaj ‘opozorilno’, jutri bodo morda že ‘protestno’; pred dvema mesecema še nismo vedeli, da je bila milijonska nagrada že izplačana, čez dva bo nemara zanesljivo, da premierov poziv ‘k razmišljanju’ ni zalegel. In tako dalje.
Presojati in izbirati kandidate za evropski parlament po tem, kaj se dogaja znotraj slovenskih meja, gotovo ni smiselno, je pa razumljivo. Tokrat še toliko bolj. Stranke z ‘neodvisnimi’ kandidati oziroma strankarsko nevezani kandidati ali stranke oziroma kandidati, ki v domačo politiko niso neposredno vpete, bi utegnili imeti zato določeno prednost. A tudi to je daleč manj verjetno kot gotovost, da bo sleherno volilno udeležbo nad 20 odstotki mogoče oceniti za zelo dobro.
...
